Uroš Smolej, Daniel Malalan in Rok Matek v glasbeni komediji Trio Pupe igrajo Donatello, Fiorello in Marijo, sestre, ki med nestrpnim čakanjem na očetovo dediščino uživajo v legendarnih popevkah iz petdesetih let, a med njimi vzniknejo stare zamere in zdi se, da se pripravljajo na svoj zadnji skupni nastop. Sestrska katastrofa, kjer je smeh zagotovljen!
Konec februarja vas čaka že 100. ponovitev glasbene komedije Trio Pupe, ki je pod režijsko taktirko Jake Ivanca nastala v Gledališču Koper. Kako sami gledate na to res okroglo jubilejno številko?
U: Vsak jubilej je praznično obarvan. Res, da je že dolgo od premiere, in bile so sezone pavze ali redkih ponovitev. Kljub vsemu predstavo ohranjamo živo, ker verjamemo, da je tega vredna in da lahko z njo razveselimo in nasmejimo še mnogoterega gledalca. Sto je lepa številka, gremo naprej – 200 je še lepša! (smeh)
D: Fajn. Vedno je prijetno doseči ta mejnik.
R: Z navdušenjem in nostalgijo, saj je za nami zelo veliko iskrivih ponovitev.
Prvič ste jo odigrali novembra 2015 v produkciji Gledališča Koper, po premieri je eden od kritikov zapisal: »Ni dvoma, da bo to uspešnica!« Ste čutili to tudi sami? Ste to pričakovali?
U: Že ob prvem branju smo se do solz nasmejali. Rime so duhovite, liki izrisani ... za nameček pa še obilo petja ter moški v vlogah žensk. Bi morali zelo udariti mimo, da se ne bi rodila komedija, kakršna se je.
D: Po odzivu publike na premieri gotovo. To so nato potrdile vse ponovitve.
R: Med intenzivnimi vajami sploh ni bilo časa razmišljati o tem, premiera pa je dokazala, da nas čaka veliko ponovitev.
Nazadnje ste jo igrali lansko poletje, je bilo težko spet vse obnoviti, se spomniti teksta, komadov …?
U: V vseh teh letih se je nabralo kar precej dodatnih študijev, novih predstav, vlog. Nekako logično je, da se spominski prostor polni in izpodriva starejše, redko igrane vloge. Zato vsaka obnovitev terja svoj trud in čas. K sreči je besedilo tako spretno in tekoče napisano, da ni večjih težav. Mislim, da k hitri obnovi pripomore tudi dejstvo, da je besedilo v rimah. S komadi je pa podobno, se ohranjajo v nekem predalčku, ki ga izvlečemo, ko je to potrebno.
D: Niti ne. Je že dodobra zlezla pod kožo.
R: Niti ne, ker smo v preteklih letih intenzivno igrali.
Se spomnite, kaj vse je takrat prepričalo, da se podate v avanturo glasbene komedije?
U: Gašper Tič je tedaj pisal Trio z mislijo na nas. Torej je pisal vloge na že izbrane igralce. Kar je velika redkost. Ni me bilo ravno treba prepričevati, da se ne bi podal v to avanturo. Glasbena komedija me pravzaprav spremlja že ves čas igralske poti, glede tega sploh nisem imel pomisleka.
D: Ker sem namignil, da bi blo fajn narediti kaj takega, ni bilo druge opcije.
R: Igralska kolega, s katerima radi skupaj zapojemo, dobra glasba in zabavna zgodba v narečjih.
Komedijo je napisal pokojni Gašper Tič, ki je bil res vrhunski komedijant, in sicer je pisana v rimah, narečjih ter tudi s priredbami znanih napevov in popevk. Bi bil danes ponosen na vas, ko ste imeli že toliko ponovitev?
U: Sem prepričan, da bi bil. Bi pa tudi poskrbel že za kakšno nadaljevanje, si mislim. Velik mojster komedije je bil, njegov talent je preprosto nenadomestljiv.
D: Seveda. Najbrž bi že snoval nadaljevanje. Omeniti gre še ostale, brez katerih predstave ne bi bilo. To so režiser Jaka Ivanc, glasbeni vodja in avtor glasbe Davor Herceg, kostumograf Leo Kulaš in koreograf Miha Krušič.
R: Vsekakor, vsakič, ko uprizorimo predstavo, po dolgem času, ga obiščem in mu prižgem svečko, in je s tem nekako še vedno z nami.
No, pa tudi nagrad se je kar nekaj nabralo …
D: Res je. Primorska gledališka nagrada tantadruj za predstavo v celoti. Marija oziroma Rok pa sta prejela nagrado za igralsko stvaritev. Na Dnevih komedije se je za par tisočink izmuznila nagrada občinstva ...
Vsi trije se briljantno znajdete v vlogah žensk, treh sester. Preobrazba od nog do glave, ves čas ste tudi v petkah. Iskreno, koliko časa traja, da Uroš, Daniel in Rok postanete Donatella, Fiorella in Marija?
U: Če se vprašanje nanaša na fizično preobrazbo, potem je odgovor: približno uro na glavo. Maska, lasulja in potem še oblačenje, ki glede na nihanja teže povzroča različne stopnje težavnosti. Ko smo »opremljeni« z zunanjo podobo, je preskok v vlogo izredno hiter. Po uri in pol potenja, nošenja petk in tesnega kostuma sledi veliko olajšanje in hipna preobrazba v prvotno stanje.
D: Najbrž malo več, kot to velja za druge vloge. Vsak(a) ima gotovo svoj ritual. Jaz vedno najprej oblečem osnovo in petke zraven, da se noge navadijo, tik pred začetkom pa še vse ostalo.
R: Približno dve uri, vmes pa je veliko zabave in smeha.
Je ta preobrazba po 100 ponovitvah kaj lažja, hitrejša?
U: V bistvu je procedura vedno enaka.
D: Niti ne. Znotraj prej naštetega.
R: Tudi, meni morajo recimo malo prestaviti gumb na krilu, ker se je to v tem času iz neznanih razlogov rahlo skrčilo.
Kako bi v enem stavku prepričali ljudi, zakaj naj si predstavo ogledajo?
U: Kot zapojemo v uvodnem songu: »Smo trio nasmejan, glejte nas, me za vas, nudimo glas in stas, dober dan, lep pozdrav, smeh pride vedno prav, da si zdrav!« Lepo vabljeni!
D: Ura in pol sproščene in obenem pikre zabave, ki ponuja tudi kakšno sladko-grenko resnico, a z izrazito komedijsko noto.
Verjamem, da se vam je v vseh letih nabralo ogromno anekdot. Katera vam je najbolj ostala v spominu?
U: Igrali smo nekje na prostem, v poletnem času. Moj kostum je iz več plasti. In ena od teh so tudi oblazinjeni zadnjica in boki. Videti je kot malo daljše spodnjice kožne barve. Po navadi trdno stoji na svojem mestu, tistega večera pa sem med predstavo začutil, da mi polzi dol. In nekje na polovici, med neko točko, mi je ta del spolzel do kolen. Normalna posledica je bil nenadzorovan smeh tako na odru kot v publiki. Nekako sem zimproviziral krajši odhod z odra in popravil stanje. Take nerodnosti ne povzročijo nobene škode, pač pa predstavo le dodatno začinijo.
D: Da mi skoraj vedno, par minutk po začetku, že padejo dol trepalnice, kljub veliko lepila. In maska začne lesti od potenja. Ker je spodnji del kostuma debelušna lutka, moram vse, kar je treba, opraviti, še preden si jo nadenem.
R: Ko smo se tako smejali tudi na odru, da je to opazila publika, nam je zaploskala in potem smo lahko šli dalje.
