Catherine Deneuve, rojena 22. oktobra 1943 v Parizu kot Catherine Fabienne Dorleac, je francoska igralka, občasno tudi pevka, fotomodel in producentka, znana tudi po svojih številnih ljubezenskih zvezah z znanimi igralci in drugimi prominentnimi osebnostmi.
Igralstvo ji je bilo praktično položeno že v zibelko, saj sta bila igralca (predvsem odrska) njen oče Maurice Dorleac (1901 – 1971) in mama Renee Simont (1911 – 2021). V tej družini je imela še dve sestri, igralki Francoise Dorleac (1942 – 1967) in Sylvie Dorleac (1946 -) in še eno polsestro Danielle, ki jo je njena mama rodila v zvezi s francoskim igralcem in režiserjem, Aimejem Clariondom. Da bi se ločila od svojih igralskih sester, je v javnosti uporabila materin dekliški priimek, Deneuve. S filmom se je srečala že zelo zgodaj, ko je posojala glas v sinhronizaciji Paramountovih produkcij z dekliškimi liki. Pri 12 letih je tudi prvič nastopila pred kamerami v komediji Sošolke, ki je potem na ameriškem trgu postala predelana kot The Twilight Girls z erotičnimi scenami. Tri leta pozneje se je pojavila v komediji Vrata se zapirajo (1960), skupaj s svojo starejšo sestro Francoise Dorleac, kjer je igrala čisto po naključju, saj se je ponudila vloga mlajše sestre. V filmu je tudi prvič podpisana z Deneuve, čeprav je to pozneje obžalovala. Vlogo je dobila potem, ko je prišla na avdicijo na povabilo igralca Mea Ferrerja, ki je v njej videl kopijo njegove žene Audrey Hepburn.
Igralska družina
»Ni več kaj storiti, Deneuve nikoli ne bo moje pravo ime, je moje igralsko ime.«
1961 je na povabilo pevca Johnnya Hallydaya z njim nastopila v skeču Parižanke. Pevec jo je vse življenje klical Lady Lucille in ji posvetil tudi istoimensko pesem, ostala pa sta prijatelja vse do pevčeve smrti 2017. Na snemanju Vrata se zapirajo je pritegnila pozornosti režiserja Jacquesa Demyja, ki jo je povabil k snemanju musicala Cherbourški dežniki (1964), filma, v katerem ni niti enega stavka govora, samo petje. Film o prodajalki dežnikov, ki jo mama poroči z bogatim draguljarjem, čeprav je njeno srce (in maternica) oddano Guyu, mehaniku, ki je moral v vojsko v Alžirijo, je dobil Zlato palmo v Cannesu leta 1964, Catherine pa izstrelil pod reflektorje slave. Na snemanju tega filma je spoznala mladega režiserja Romana Polanskega in zavrnila ponudbo, da bi zaigrala v njegovem naslednjem filmu. Kmalu je to odločitev obžalovala, zato ji je Polanski ponudil vlogo v Odvratnosti (1965), kjer je igrala seksi hladnokrvno psihopatinjo.
Frigidne fatalke
Hladno lepotico je ponovila tudi v Lepotici dneva (1967), režiserja Luisa Bunuela in še enem njegovem filmu, Tristana (1970). Prav sodelovanje z Bunuelom je Catherine Deneuve prineslo največ prepoznavnosti. Med zgodnjimi filmi so še Rappeneaujeva vojna komedija Dobro življenje (1966), Demyjev musical Rochefortska dekleta, kjer je zaigrala skupaj s svojo sestro Francoise in Geneom Kellyjem), še in romantični triler Sirena z Mississippija (1969) z Belmondom. Prav film z njeno sestro je postal tudi grenak spomin, saj je kmalu po premieri njena sestra umrla v prometni nesreči, tik preden bi Deneuve morala začeti s snemanjem Benjamin ali spomini device.
Igralka se spominja, da je film snemala popolnoma odsotna zaradi številnih protibolečinskih tablet, ki jih jemala zaradi družinske tragedije in depresije.«
Konec šestdesetih je bila Catherine Denevue največja zvezda francoskega filma, revija Cinemonde pa jo je opisala kot »čudovito in poetično, a hkrati ostro in agresivno.«
Mednarodna prepoznavnost
Potem je posnela tudi nekaj mednarodnih filmov, začenši z blockbusterjem Mayerling (1968) kot ljubica avstrijskega prestolonaslednika princa Rudolfa. V Hollywoodu je potem posnela Draga, ločiva se (1969) z Jackom Lemmonom, film pa ni bil uspešen in igralka se je odkrito otepala ameriške filmske produkcije, med drugim pa je zavrnila vlogo Bondovega dekleta v Službi njenega veličanstva. Jo je pa zato Alfred Hitchcock uspel prepričati, da je odigrala vlogo v vohunskem filmu Kratka noč, ki pa nikoli ni ugledal luči sveta.
Po Tristani na začetku sedemdesetih je posnela novi musical z Demyjem, Oslovska koža (1970), o princesi, ki pobegne iz kraljestva, skrita v oslovo kožo. Igralka je imela velik odpor do nošenja oslove kože, vseeno pa je film z originalnim naslovom Peau d'ane dosegel kultni status in več kot dva milijona gledalcev v kinematografih. Istega leta je dobila ponudbo za Dogaja se le drugim (1970), v katerem je zaigrala skupaj z Marcellom Mastroiannijem, s katerim sta potem živela skupaj kar nekaj let in posnela še nekaj filmov. Mednje sodi kontroverzni film Liza Marca Ferrerija o ženski, ki se popolnoma podredi svojemu ljubimcu in prevzame vlogo njegovega psa. Nekaj let pozneje je dobila tudi ponudbo Claudea Sauteta za Cesar in Rosallie, ki pa jo je zaradi zmešnjave s svojim agentom nehote izgubila. Sautet je potem angažiral Romy Schneider in z njo posnel serijo filmov.
Musicali z Romyjem
Sledil je še četrti film z Demyjem, Najpomembnejši dogodek, odkar je človek hodil po Luni (1973), kjer spet igra Mastroianni, v blaženem stanju. Film je bil velika polomija in je po treh uspešnicah z režiserjem igralki prinesel precej bolečih spominov. Naslednji Demyjev film se potem, ko ga je Deneuve zavrnila, nikoli ni zgodil. 1974 je posnela še zadnji film z Mastroiannijem, Ne dotikajte se bele ženske. 1975 je posnela tudi Zig-Zig, režiserja Laszla Szaba. Snemanja se spominja kot enega najbolj kaotičnih, kjer je vsak počel, kar je hotel, predvsem pa je bil režiser konstantno pijan. Njena vloga prostitutke je bila slabo sprejeta ne samo pri kritikih, pač pa tudi pri gledalcih.
»Zig-zig ni moj najslabši film, ni pa dober. Čeprav ni komercialno uspešen, pa bom vedno predana tovrstnim vlogam in projektom z mladimi, celo neznanimi režiserji.«
Ena najboljših frnacoskih komedij
Divjak (1975) z Yvesom Montandom je igralko vrnil na pota stare slave, snemanja pa se spominja kot enega najbolj prijetnih v njeni karieri. Divjak velja za eno najboljših komedij v francoski kinematografiji. 1976 se je vrnila v Hollywood in z Burtom Reynoldsom posnela Mesto nevarnosti. Film Korakaj ali umri (1977) z Geneom Hackmanom in Terencom Hillom o tujski legiji je bil njena najhujša igralska izkušnja zaradi trenj z režiserjem Dickom Richardsom in Hackmanovim nadlegovanjem. 1977 je snemala tudi Enricov Ljubezen na prvi pogled, ki pa zaradi finančnih težav ni bil končan. Igralka, frustrirana zaradi neuspehov in neprepričljivih ponudb, se je odločila, da ne bo več snemala filmov. Vseeno je že naslednje leto posnela Denar drugih ljudi (1978) in pravo komedijo Veliki so, tile majhni (1979).
Desetletje nagrad
Catherine Deneuve je osemdeseta začela z eno njenih največjih uspešnic, Zadnji metro, režiserja Francoisa Truaffauta, ki je vlogo napisal prav za igralko.V njem igra tudi Gerard Depardieu, največji francoski igralec tistega časa, film pa govori o gledališčnikih med drugo svetovno vojno, ki se uprejo nacističnemu režimu. Za vlogo je Catherine Deneuve osvojila nagrado Cesar. Prvo sodelovanje z Depardieujem je pripeljalo do več ponovitev, igralka pa je zanj rekla, da je njen najljubši partner. Istega leta sta posnela še Vi, ki vas ljubim. 1981 je sledil detektivski film Izbira orožja, z Yvesom Montandom in spet, Depardieujem. V tem času je Deneuve začela razmišljati, da bi se v celoti poslovila produkciji, a je na srečo filmoljubcev spoznala režiserja Andreja Techinea, s katerim je posnela kar osem filmov. Prvi je psihološki triler Hotel Amerik (1981)
1984 je nastal tudi legendarni prvenec Tonyja Scotta, Lakota, kjer je Deneuve zaigrala ob Davidu Bowieu in Susan Sarandon, ki je dobil status kultnega filma, znan pa je tudi po ljubezenski sceni med igralkama. V Fort Saganne je spet sodelovala z Depardieujem, film Besede in glasba (1984) pa je igralko privabil zaradi čudovitega scenarija, čeprav je bila potem nad izvedbo in rezultatom razočarana. V osemdesetih je tudi zavrnila kar nekaj filmov z znanimi režiserji, med drugim z Godardom za film Modra soba. 1986 je posnela Kraj zločina, ki je prihodnje leto v Cannesu dobil glavno nagrado, 1988 je z Depardieujem posnela dramo Nenavadno mesto za srečanje, filmski prvenec Francoisa Dupeyrona.
Nomnacija za Oskarja
Vsa leta je iskala scenarij, ki bi jo navdušil in ga naposled tudi našla. 1992 je prišel film Indokina, ki govori o grozotah francoskega kolonializma, samo v Franciji pa si ga je ogledalo 3 milijone ljudi. Za vlogo je Deneuve dobila svojo drugo Zlato palmo, nominirana pa je bila tudi za Oskarja. Po številnih dramah v devetdesetih je 2000 z Larsom von Trierjem in Bjork posnela musical Plesalka v temi, ki je dobil Zlato palmo za najboljši flm. Tudi novo stoletje se je začelo s številnimi uspešnimi in manj uspešnimi filmi, 2010 pa je v filmu Trofeja režiserja Francoisa Ozona odigrala eno svojih najboljših vlog. Vse do danes je velika francoska igralka, ki bo letos zakoračila v deveto desetletje življenja, posnela številne filme, ki so jo ustoličili na prestolu francoskih igralk. Njen zadnji film (za zdaj) je Habib, velika avantura (2023).
Fatalka dneva
A ko pišemo o Catherine Deneuve, ne moremo mimo njenega zasebnega življenja. Igralka ima dva otroka, z režiserjem Rogerjem Vadimom sina Christiana (1963), v zvezi z Marcellom Mastroiannijem pa se je rodila hčerka Chiara, prav tako igralka. Poročena je bila enkrat, s fotografom Davidom Baileyem, ki ga je zamenjala prav z Mastroiannijem. V zvezi je bila še s snemalcem Hughom Johnsonom, ki ga je spoznala na snemanju Lakote in francoskim medijskim tajkunom, Pierrom Lescurejem. Seznam tistih, ki so v njenih mladih letih mečkali rjuhe njene postelje, je zelo dolg – na njem najdemo igralce Clinta Eastwooda, Franca Nera, Burta Reynoldsa in Johna Travolto. Med režiserji so v njenem »filmu« igrali Roman Polanski, Jerry Schatzberg, Francois Truffaut in Miloš Forman. Je pa znala vedno zelo dobro skrivati svoje zasebno življenje in po razhodu z Lescurejem mediji zaman iščejo njenega spremljevalca. Novembra 2019 igralka doživela lažjo možgansko kap, a brez posledic. V biografiji pevca Johnny Hallydaya, ki je izšla 2020, je zapisano, da je pevec imel 56 let trajajočo in dobro skrito afero z igralko, ki se je začela že 1961 v njenih letih in trajala vse do pevčeve smrti 2017.
Catherine Deneuve je bila strastna kadilka od 16. leta starosti, na dan je pokadila tri škatlice cigaret ali tudi več, navado pa je menda opustila, ko je preživela kap. Med drugimi dosežki jo najdemo tudi kot UNESCO-vo ambasadorko dobre volje (1994-2003) in v številnih dobrodelnih organizacijah in kampanjah. Ob svoji igralski karieri je snemala tudi glasbo in odpela številne pesmi, ki so končale v filmih ali na samostojnih albumih. Ob Brigitte Bardot in Jeanne Moreau je edina francoska igralka, ki je krasila naslovnico Newsweeka, revija Look pa jo je proglasila za najlepšo žensko na svetu.
