A ne pričakujte, da boste pesem prav pogosto slišali v živo, saj člani Atomikov poleti odhajajo na zaslužen dopust. »Ko smo se lani vrnili na sceno, smo si rekli, da bomo sprejeli samo malo večje stvari in ne bomo ravno vsak vikend koncertirali – to za nas ni več nuja in muja, kot je bilo pred petnajstimi leti,« pojasni Jani Pavec, ki smo ga skupaj s Špelo Grošelj zaslišali o novih pesmih in pogledih na svet.
Vsi člani se ukvarjate tudi z drugimi stvarmi, na katerem mestu je torej Atomik Harmonik?
Jani: Ne živimo več od tega kot pred leti, ko smo se s tem profesionalno ukvarjali, tako da je skupina sekundarna. Vsak ima svoje podjetje, svoje poslovno življenje, tako da smo z Atomik Harmonik zelo neobremenjeni, kar bo, pa bo. Gremo s tokom. Saj je lepo razvidno, da ni na prvem mestu.
Če je torej zdaj Atomik Harmonik projekt iz veselja, hobi, če tako rečemo, je potem lažje ustvarjati in delati s srcem?
Špela: Niti ne ... Rekla bi, da smo s srcem ustvarjali od samega začetka, saj leta 2004 res nismo računali, da se bo zgodilo, kar se je. Na MMS smo šli čisto brez pričakovanj, potem pa je to postal pravi bum, čez noč smo postali zelo prepoznavni in zaželeni na slovenskih odrih, kasneje tudi v tujini. Zaradi tega seveda takrat skupine nismo jemali kot hobi. Zdaj še vedno delamo s srcem, a bolj neobremenjeno kot takrat, ker, kot je rekel Jani, ima vsak od nas zraven še druge stvari. Obrnilo se je 18, 19 let in v tem času se je marsikaj zgodilo.
Jani: Je pa res, da je Jani perfekcionist, in ne glede na to, da smo se dogovorili, da delamo amatersko, za hobi, mogoče kdaj preveč pričakuje. (smeh) Res hočem vsako stvar izpeljati perfektno, zato se moram vsake toliko malo ugrizniti v jezik in spomniti, da to vendarle ni na prvem mestu. Ampak trudimo se, da je vsak naš izdelek popoln.
Potem Jani teži drugim v skupini?
Jani: Ja.
Špela: Sem vesela, da je kar sam odgovoril.
Jani: Zahteven sem in verjamem, da sem za okolico dostikrat tudi naporen. Ker sem perfekcionist do sebe, sem tudi do drugih.
Atomik Harmonik še vedno povezujemo z Brizgalno brizgo. Je to breme ali sreča?
Špela: Ni breme, na to smo ponosni. Tak hit se zgodi enkrat na petdeset let. Da se pesem še dvajset let kasneje vrti, da jo ljudje znajo na pamet in se ob njej nostalgično spominjajo tistih časov … Verjamem, da je Brizga neponovljiva, pa ne ker bi bila pesimistična, ampak to se res zgodi enkrat v življenju. Poleg Brizge imamo sicer še dva ali tri albume, tako da je še dosti drugih komadov, ki jih ljudje poznajo in nanje plešejo.
Ampak verjetno brez Brizge ne mine noben koncert?
Špela: Ne, sploh ne vem, kako bi bilo, če je ne bi zapeli.
POLETNE ŽELJE BRALCEM
Špela: Upam, da bo vaše poletje čim dlje trajalo! Preživite ga z ljudmi, ki vam dajejo energijo, vas osrečujejo, pač v družbi, ki vas spravlja pokonci.
Jani: Vse je že Špela povedala: bodite z ljudmi, ki vas osrečujejo. Imejte se res super, saj je življenje kratko.
Jani: Verjetno bi obiskovalci na koncu rekli: »Kaj pa Brizga?« Navadili smo se, da večinoma koncerte začenjamo s to pesmijo, da takoj »vžgemo« in vzpostavimo stanje evforije. Na koncerte zdaj hodijo tudi tisti, ki so bili v času Brizge stari tri, štiri, pet let. Ko smo se lani pojavili na nekaj koncertih, sem bil presenečen, ko so k nam prišli obiskovalci in nam rekli: »Veš, jaz sem se pa fotografiral z vami, ko sem imel dve, tri leta.« In nam pokazali fotografije izpred več kot desetletja. Predvsem smo veseli, da smo še vedno videti enako. (smeh) Ne, šala. Skratka, res smo veseli, da gre iz generacije v generacijo.
Prihodnje leto bo dvajsetletnica skupine, torej boste morali vztrajati še vsaj eno leto?
Jani: V skupini ne namenjamo prav velike pozornosti obletnicam, a bomo zagotovo pripravili kakšno luštno praznovanje, če ne drugače, kakšen piknik. Nekaj bomo zagotovo pripravili.
Špela: Saj veste, kako je s pričakovanji: so tista, ki nas v življenju tepejo po glavi. Tudi jaz sem prepričana, da nekaj bo, a z glavo še nismo tam, saj je do takrat še eno leto, mi pa smo ravnokar izdali nov komad, tako da … Počasi …
Nova pesem nosi naslov Hopa cupa. Komu je namenjena?
Špela: Namenjena je ljudem, ki imajo radi glasbo za žur, za veselico, neobremenjeno muziko, ob kateri se lahko sprostijo. Če pa se osredotočimo na tekst, se mi zdi, da sta ga Jasna Kuljaj in Jože Potrebuješ napisala našim letom primerno, v smislu odnosa moški-ženska, kako ženske pri 38 letih, ki nismo poročene, nimamo prstana, gledamo na te, ki nas osvajajo. Pri teh letih se ti ne da več nekaj »hopa cupa« – sama sem bila itak vedno bolj naklonjena romancam, ne avanturam, se pravi globljim stvarem. Pri teh zrelih letih se ti ne da, niti nimaš časa za nekaj pavšalnega. Delam toliko stvari – in kam bom zdaj še tebe umestila, ki me tu »pecaš«? Na to šalo je pesem. Besedila ne moremo preslikati dobesedno na naju, ampak mislim, da je Jasna to želela povedati.
Kakšen je torej zdaj vaš pogled na osvajanje?
Špela: Ne vem, trenutno tako ali tako nisem energetsko odprta za to, zato niti nisem pozorna. Ampak pesem govori o bolj pavšalnem »pecanju«, na primer: »Kaj pa ti, kar sama tukaj?« Malo bolj je le treba iti v globino, da nekoga začutiš, da energetska povezava steče. Ni dovolj samo: »Daj, prisedi, boš spila z mano eno pijačo.«
Takšne so potemtakem vaše izkušnje z osvajanjem?
Špela: Moram sicer reči, da jaz nimam takih izkušenj. Se mi zdi, da predstavniki moškega spola vseeno začutijo nek zid pred mano, no, ne ravno zid, ampak ne pridejo, da bi mi »težili«, mogoče zato, ker začutijo, da bi sicer zaropotala.
Kakšen pa je moški pogled na osvajanje?
Jani: Moški smo lovci, celo življenje to ostanemo, čeprav potem malo težje lovimo, ko imamo rinko na rokah. Zdaj malo več govorimo. (smeh) Ampak vseeno se mi zdi igra med spoloma vedno privlačna, zato tudi še kdaj malo za zabavo kaj takšnega navržemo. Vedno pa radi pogledamo lepo dekle, to je vedno fino za moške oči; jaz mislim, da bo tako tudi še, ko bom star 90 let. Bom pa vedno spoštoval svojo ženo in se posvetil njej – da ne bo pomote.
Sicer se stvari, kar se osvajanja tiče, počasi malo spreminjajo; ali ni tako, da tudi ženske zdaj večkrat naredimo prvi korak?
Jani: Ravno včeraj mi je 13-letna hčerka povedala, da jo je neki fant vprašal, ali bi z njim plesala na valeti, a se ji zdi tako lesen. Oba z ženo sva ji svetovala, naj ona naredi korak do tistega, ki ji je všeč oziroma zanj ve, da ima dve desni nogi in bo dobro plesal. Skratka, jaz mislim, da se učimo, da je lahko tudi ženska prva, ki stopi do moškega.
Oboževalke torej prihajajo do vas in vas osvajajo?
Jani: Sem človek pri petdesetih in ravno ne hodijo več za mano, bolj so zadržane. (smeh) Zdaj sta moji oboževalki moji dve hčerki.
Špela: Jaz bi še nekaj dodala: kot ste dejali, se tudi meni zdi, da se je zadeva malo obrnila in so ženske postale lovke. Jaz sem sicer na tem področju vseeno zelo konservativna … Naša družba je moške z emancipacijo malo ohromila, zdi se mi, da so se meje preveč zabrisale. Če ima pač moški v naravi, da je lovec, se jaz tudi pustim zapeljati. Ne bom za nekom skakala. Glede tega sem »stara šola«. Samski prijatelji mi govorijo, da punce danes kar »navalijo« in da so nekatere prav vsiljive. Tega absolutno ne razumem.
Jani, glede na to, da ste obkroženi z ženskami, tako doma kot poslovno, se verjetno od njih tudi kaj naučite?
Jani: Zelo veliko sem se že naučil in se mi zdi, da sem nekakšen psiholog teh nežnih bitij, tako da vas razumem. Res me že vse življenje povsod obkrožajo ženske, a sem to dojel šele pred nekaj leti. Oče mi je zelo kmalu umrl in sem kot otrok živel z dvema ženskama, potem sem imel punce, zdaj imam doma ženo in hčerki … Skratka, prepričan sem, da poznam žensko dušo.
Bi nam znali povedati, kakšne so značilnosti ženske duše?
Jani: Tako ste različne, gre za vsako posameznico, tako da ne bi mogel posplošiti, ampak znam prebrati žensko, ji prisluhniti in vem, kaj si želi slišati.
Špela, vi to občutite kot njegova sodelavka in prijateljica?
Špela: Veste kaj, mi se čisto drugače dojemamo, ne romantično. Drugače ga gledam in sprejemam, pa tudi nisem bila kaj dosti prisotna v tistih njegovih prejšnjih letih, ko je hodil po osvajalskih poteh.
Jani: Mi smo res veliko doživeli skupaj. Bi pa rekel, da sem bil velikokrat jaz tisti, ki sem se znal v skupini pogovoriti in poslušati.
Imate kakšno zabavno prigodo z oboževalci, oboževalkami?
Jani: Prigod je bilo ogromno, ker smo res živeli dvojno življenje, v Sloveniji in Nemčiji, in bilo je res pestro, preveč pestro – mogoče bomo kdaj napisali knjigo o tem. Šele zdaj, ko se je malo umirilo, vidim, kako hitro smo živeli tisti čas. Nastop, čez tri ure že letalo in nato Nemčija … To je bilo lepo, a tudi naporno obdobje. Dobro, da smo to doživeli, ne bi pa šel več nazaj, v nobenem primeru.
Se tudi v skupini pozna, da ste zdaj vsi bolj zreli?
Jani: Ja, seveda, logično. Ni več tiste zaletavosti, vse je bolj sproščeno in poteka počasi.
Vendar to ne velja za pesmi?
Jani: Za pesmi ne, oder je oder. Kar se tiče zaodrja, pa …
Ni več žurk po nastopu, greste domov?
Jani: Žurke so še vedno!
Špela: Moški del ostane, midve greva pa domov.
Jani: Vedno poskrbimo, da je prava zabava, na odru in za njim.
Dejali ste, da bo poletje prosto. Kam greste na počitnice?
Špela: Ne vem, jaz se kar sproti odločam, verjetno bosta za zdaj slovenska in hrvaška obala. Morje, v glavnem.
Jani: V zadnjih letih se profesionalno ukvarjam z organizacijo porok, tako da imam vse vikende zasedene, če ne s tem, pa z Atomiki, tako da bom do oktobra na bližnjih relacijah, takih za tri dni: Slovenija, mogoče Italija, slovenska obala, Hrvaška. Potem pa si verjetno konec leta privoščimo kaj več.
