Osrednji obraz skupine, ki je nastala 1981 in razpadla po samo petih letih, je Boy George, pevec androginičnega videza, ki se je rodil 14. junija 1961 v Barnehurstu v Kentu kot George Alan O'Dowd kot drugi od petih otrok v družini irskega porekla. Boy George je odraščal v Elthamu in se v sedemdesetih pridružil novoromantičnemu gibanju, njegov stil pa sta navdahnila David Bowie in Marc Bolan. Konec sedemdesetih je živel po različnih stanovanjih okoli Warren Streeta v Londonu in zahajal v Blitz, londonski nočni klub, kjer so ga ob že omenjenih dveh velikanih glam rocka očarali tudi Siouxie and the Banshees, Roxy Music in Patti Smith. Tu se je odločil, da se bo tudi sam poskusil v glasbi in petju.
Njegov nenavaden videz je pritegnil Malcolma McLarna, nekdanjega menedžerja Sex Pistols, da ga je povabil k sodelovanju s skupino Bow Wow Wow. Tam je nastopal pod imenom Lieutenant Lush, kjer pa je bil ves čas v sporu s pevko Annabello Lwin, zato je po nekaj mesecih projekt zapustil in se odločil ustanoviti svojo skupino.
Čas za nekaj novega
V njej so se združili basist Mikey Craig, ki je tudi povabil Boya Georgea za pevca, bobnar Jon Moss (ki je občasno igral tudi z Adam and the Ants) in kitarist Roy Hay. Sprva so si nadeli ime Sex Gang Children, potem pa se je skupina preimenovala Culture Club, prav zaradi različnih etničnih pripadnosti članov. Namreč, pevec je bil irski gej, basist temnopolti Britanec, kitaro je igral blontni Anglež, za bobni pa je sedel fant judovskega porekla. Skupina je posnela nekaj demo posnetkov, ki jih je plačala založba EMI, a je niso prepričali, zato do podpisa pogodbe ni prišlo, so pa zato vskočili pri Virgin Records, ki so poskrbeli za izdaje v Veliki Britaniji, v ZDA in po svetu pa je za Culture Club skrbel Epic Records.
Maja in junija 1982 so izdali dva singla, White Boy in I'm Afraid of Me, ki pa se nista uvrstila na lestvice. Potem pa so septembra istega leta izdali Do You Really Want to Hurt Me, z reaggejem podkrepljeno pesem, ki je postala ena njihovih največjih hitov. Pesem je odletela na vrh angleških lestvic in postala internacionalni hit, na vrhove lestvic se je zavihtela v kar 23 državah, v ZDA je bila na primer 2. na Billboardovih 100.
Kdo je ta pevec?
Ko so se 1982 pojavili v Top of the Pops, so tabloidi kar eksplodirali od tega, kdo bo bolj sočno pisal o homoseksualnem pevcu napol ženskega in napol moškega videza. To je le še pripomoglo k popularnosti Culture Club. Nekoč pozneje se je ob njegov videz obregnil Pete Burns, pevec Dead or Alive, ki je trdil, da je bil on prvi, ki je bil namazan okrog oči, nosil klobuke in pisana oblačila. Boy George mu je odvrnil: »Ni bistveno to, kdo je bil prvi, pač pa kdo je to naredil bolje.«
Oktobra 1982 je izšel njihov prvi album, Kissing to Be Clever, ki je v Angliji zasedel peto, v ZDA pa 14. mesto. Naslednji single Time (Clock of the Heart) je bil še ena uspešnica, v ZDA je prišel do drugega, doma pa do tretjega mesta. Tudi I'll Tumble 4 Ya je bil med top 10 v ZDA in Kanadi. S tem so bili Culture prvi band po Beatlih, ki so imeli v ZDA 3 top 10 hite z debitantskega albuma. Kissing to Be Clever se je samo v ZDA prodal v 1,5 milijona kopijah.
10 milijonov za vrh slave
Drugi album je izšel 1983 in je nosil naslov Colour by Numbers, v Angliji se je povzpel na prvo, v ZDA pa na drugo mesto. Prvi single Church of the Poison Mind je gostil vokalistko Helen Terry, potem pa je drugi, Karma Chameleon, postal največji hit skupine. V Angliji je prišel na vrh lestvic in postal najbolj prodajani single 1983, do danes je bilo prodanih 1,5 milijona izvodov. Tudi v ZDA je bil Karma 3 tedne na vrhu Billboarda, na koncu je kraljeval v kar 30 državah in s sedmimi milijoni prodanih primerkov postal eden od top 20 singlov osemdesetih s kultno naslovnico, ki jo je posnel David Levine. Z albuma je bilo še nekaj hitov: Miss me Blind (5. v ZDA), It's a Miracle (4. v Angliji) in Victims (3. v Angliji). Skupaj je bil album prodan v več kot 10 milijonih izvodov, bil pa je tudi prvi z diamantno naklado v Kanadi, to pomeni, da je bil prvi, ki je presegel številko en milijon. 1984 je Culture Club prejel nagrado Brit za najboljšo skupinio in Grammya za najboljše novince, Boy George pa je po satelitu nagovoril dvorano z »Hvala, Amerika, imate stil, imate okus in veste, kaj je dobra drag queen, ko jo vidite.«
Helen Terry, ki je sodelovala s Culture Club kot spremljevalna vokalistka, se je lotila solo kariere, George in Hay pa sta ji napisala Love Lies Lost, za Beach Boys pa Passing Friend. Culture Club je prispeval tudi dve pesmi za film Electric Dreams.
Zasebno življenje
Kljub komercialnemu uspehu skupine, pa so se začela kazati nesoglasja in prišlo je do večjih trenj. George je je veliko denarja, ki mu ga je prinesla slava, porabljal za mamila, bil pa je tudi v partnerskem odnosu z bobnarjem Jonom Mossom, kar pa takrat javnosti ni vedela. Njuna zveza je trajala štiri leta in je bila zelo turbulentna, polna fizičnega in psihičnega nasilja. Pogosti prepiri in pritisk skrivanja zveze pred javnostjo so začeli vplivati tudi na skupino.
1984 je Culture Club izdal svoj tretji album Walking Up with the House on Fire, ki je v Angliji dosegel 2. mesto, v ZDA pa 6. Prodan je bil v 2,8 milijona primerkih, kar je v primerjavi s prvima dvema albuma pomenil precejšen komercialni pa tudi kritični neuspeh. Na albumu je single The War Song, ki je dosegel drugo mesto v Angliji, le še dve pesmi, Mistake No. 3 (33. v ZDA) in The Medal Song (32. v Angliji) sta se uvrstili na lestvice. Goerge je pozneje povedal, da je bil album sprejet mlačno tudi zaradi tega, ker je bil material narejen na silo na željo obeh založb, potem ko so se ravnokar vrnili s svetovne turneje.
Konec 1984 je Boya Georgea k sodelovanju pri snemanju Band Aida povabil Bob Geldof. George je bil ravno gost v oddaji Davida Lettermana, ko je prejel klic in uspel je ujeti zadnji Concorde tega dneva in v Londonu posneti še zadnji vokal za Do They Know It's Christmas. Pesem je, kot vemo, najbolje prodajan single v Angliji vseh časov in je prinesla milijone za lačne v Afriki, predvsem v Etiopiji. Zaradi težav v zvezi z Mossom in tenzij v skupini se je George še bolj predal drogam, v samo štirih mesecih je z marihuane prešel na heroin. Do 1986 je bil Boy George že težak narkoman. Snemanje četrtega albuma From Luxury to Heartache leta 1986 se je vleklo v nedogled in producent Arif Mardin je delo prepustil inženirju Lewu Hahnu. Kljub povprečnemu zvoku je pesem Move Away postala hit in zasedla sedmo mesto v Angliji in 12. v ZDA in zdelo se je, da bo četrti album dvignil skupino nazajj med oblake največjih uspehov. A v času drugega singla God Thank You Woman so mediji na naslovnicah začeli kazati fotografije zadetega pevca skupine in pohod te pesmi je bil čez noč končan.
Narkoman in prestopnik
Ne George, ne Moss, se nista več prenašala, sploh Moss ni več želel biti v bližini zasvojenega in nepredvidljivega partnerja. Tudi zaton albuma se je začel zelo hitro in ni dosegel niti milijona prodanih izvodov.Do poletja 1986 je Boy George končno priznal, da je zasvojenec, julija pa so ga aretirali zaradi posesti heroina. Skupina je čez noč prenehala delovati, Boy George pa se je posvetil solo karieri, ki je bila prav tako uspešna kot delo s skupino. Boy George je 1987 izdal prvi samostojni album Sold, ki je bil precej uspešen v Evropi, ne pa tudi v ZDA, kamor George ni imel vstopa zaradi mamil. V devetdesetih je snemal pod imenom Jesus Loves You, pesmi pa je pisal pod psevdonimom Angela Dust. V devetdesetih se je prav tako otresel odvisnosti od trdih drog in začel propagirati zdrav slog življenja, čeprav so ga po letu 2000 večkrat zalotili s kokainom, večkrat pa je bil tudi obsojen. Konec devetdesetih let je svoji solo karieri dodal še delo DJ-a.
Poskusi ponovne združitve
Kar pa se Culture Cluba tiče, skupina se je skušala prvič ponovno sestati 1989 na željo nekdanjega menedžerja Tonyja Gordona. George se je strinjal, da bo s skupino zapel nekaj pesmi, pri tem pa je nastala serija več kot 10 novih pesmi, ki niso bile izdane. Boy George je bil bolj predan svojim novim projektom in lastni založbi More Protein. Načrtovana ponovna združitev je tako padla v vodo.
Leta 1998 sta se George in Moss pobotala in posledično je skupina spet nastopila skupaj, najprej za oddajo Storytellers na VH1.
»Ponovna združitev Culture Club ne bi mogla priti v boljšem času za rock. Gre za nostalgično potovanje, tega ne moremo zanikati,« je povedal George.
Turneja je bila uspešnica, izdan je bil kompilacijski album Greatest Moments z novo pesmijo I Just Wanna Be Loved, ki je prišla kar na četrto mesto v Angliji. A ponovna slava je bila kratkega veka, peti studijski album Don't Mind If I Do, izdan 1999 je prišel le do 64. mesta na angleški lestvici albumov.
Po končani turneji so se spet razšli in ponovno zaigrali ob 20-letnici skupine v Royal Albert Hallu v Londonu, koncert pa je bil izdan na DVD-ju. Culture Club so potem še enkrat obmolknili, Boy Goerge je bil uspešen DJ, pel je tudi v delno avtobiografskem musicalu Taboo, ki je bil zelo uspešen v Londonu, na Broadwayju v New Yorku pa je pogrnil po samo 100 predstavah. 2006 sta Craig in Moss skušala Culture Club odpeljati na novo turnejo z novim pevcem, saj sta George in Hay odklonila sodelovanje. Za novega pevca, Sama Butcherja, je George, potem ko je videl video na MySpace rekel: »Grozno. Obupno. Hotel sem, da bi mi bil všeč, ampak ne morem. To so moje pesmi, moje srce, moje življenje.« Turneja, načrtovana za december 2006, je bila tako odpovedana.
40 let in naprej
Konec 2011 je bil Boy George s Culture Club spet na turneji s koncertoma v Dubaju in Sidneyu, prav na silvestrski večer. Moss je manjkal zaradi poškodbe hrbtenice. 2014 se je Culture Club ponovno uradno združil in napovedal turnejo in novi album. Na spletni strani je bila objavljena nova fotografija skupine, turneja je imela 11 datumov v Angliji. Skupina je šla v Španijo na dvo tedensko snemanje. Nastalo je 18 novih pesmi za novi album Tribes, načrtovan za 2015.
Preostali tirje člani, George, Hay in Craig, prav te dni zaključujejo novo angleško turnejo in se čez poletje selijo v ZDA in Avstralijo. Po mnogih ekscesih in turbulentnih časih je skupina, ki je lani praznovala 40 let, še naprej trdno v sedlu svojega sloga in glasbe.
