Govorili smo s članoma skupine, Daretom Kauričem in Renom Čibejem, ki obiskovalcem obljubljata okroglo uro največjih uspešnic in bombastične energije. Zaupala sta nam tudi, katere jedi z žara imajo Kingstoni najraje in katero glasbo radi poslušajo na domačih piknikih. Fantje po skoraj 30 letih skupnega delovanja še zdaleč ne razmišljajo o upokojitvi, saj jim ne primanjkuje pozitivnosti in idej za novo ustvarjanje. To sta glasbenika dokazala tudi med našim intervjujem, saj sta mega hitu Mi delamo galamo samo za naše bralce v hipu nadela čisto novo preobleko.
Kingstoni letos prvič prihajate na Roštiljado. Vsekakor vedno postrežete z bombastično energijo, pa vendarle, imate morda pripravljeno še kakšno presenečenje za obiskovalce?
Reno: Posebno presenečenje smo mi, ker prvič nastopamo na Roštiljadi, in tokrat ne bo potrebna umetna megla, ampak bo na odru kar dišeča megla (dim) od dobrot na žaru. Bombastično energijo bomo poskušali ohraniti in sprostiti na odru z našimi uspešnicami.
Dare: Ja, res bo težko spraviti v enourni program vse naše uspešnice, ki smo jih nanizali v vseh teh letih, ampak se bomo potrudili.
Katero jed z žara imate najraje? Ali je kdo v bendu morda vegetarijanec?
Reno: Najbolj preverjena je seveda klasika – čevapi, pleskavice, mešano meso. Vsi pa smo bolj navdušeni nad morskimi specialitetami, kot so ribe, lignji, škampi zraven še zelenjava na žaru itd. Strogega vegetarijanca v bendu nimamo, zato smo odprti za eksperimente, sploh za lokalne specialitete, če gostujemo v drugih krajih.
Dare: V vsej svoji karieri smo se, verjemite, na vseh nastopih, veselicah čevapov kar najedli. So pa vedno najboljši tisti na začetku sezone – in Roštiljada je točno tak moment.
Imate Kingstoni kakšen poseben recept za pripravo najboljših čevapčičev? Kdo največkrat poskrbi za dobrote z žara?
Reno: Prav posebnega recepta nimamo, vsekakor pa bolje preveč zapečeni kot napol surovi čevapčiči, najpomembnejša pa je seveda glavna sestavina: meso (balkanske različice imajo seveda različne recepte). Na naših piknikih sva za peko največkrat odgovorna Reno in Dejan in do zdaj nihče na pikniku ni ostal lačen.
K dobrotam z žara seveda spada tudi dobra glasba. Katero glasbo si najraje zavrtite na domačih piknikih?
Reno: Tradicionalno na piknikih vrtimo reggae, če zraven povabimo še didžeja, pa se najde veliko uspešnic, tako slovenskih kot tujih bendov. Odvisno od razpoloženja tudi sami zapojemo ob kitari in vinu.
Dare: Če smo ravno pri volji, si zavrtimo celo kak naš komad. (smeh)
Ko smo ravno pri glasbi … Prihodnje leto praznujete že 30 let obstoja. Ste kdaj razmišljali o upokojitvi? Kakšen je recept za obstoj, verjetno je težko usklajevati družinsko življenje in glasbo?
Reno: O upokojitvi še ne razmišljamo, ker še nimamo pogojev za upokojitev, razen če vlada spremeni zakon za bende in se lahko upokojijo po 30 letih (prihodnje leto). Recept za obstoj je pozitivna energija, tudi ko včasih ne gre čisto po načrtih, pomembno je, da znamo ohraniti trezno glavo. Rečemo lahko, da znamo uskladiti družinsko življenje in druge obveznosti. Zato gremo vsaj enkrat do dvakrat na leto na dopust, da se lahko vsak od nas posveti družini in drugim obveznostim.
Dare: Predlagam, da se za glasbenike obvezno uvede beneficiran delovni staž, Čeprav … če pomislim, potem bi bil že upokojen, pa si tega niti najmanj še ne želim, saj mislim, da imam v ustvarjalnem smislu še veliko za povedati, pa tudi v koncertnih akcijah skupine Kingston.
Če se ne motim, ste celotno zgodbo startali kot »hobi« bend, iz katerega se je razvilo veliko več. Bo torej držalo, da je za uspeh potrebna predvsem ljubezen do tistega, kar človek počne?
Dare: Ja. Z Renom sva že prej sodelovala v lokalnem idrijskem bendu Continental, na neki točki pa sva ugotovila, da je mogoče čas za kak korak naprej. Seveda vse ni bilo tako »resno« in po vajah (obvezno ob torkih in četrtkih) smo bili najbolj veseli, da smo šli na pir v lokalno kavarno in tam reševali svet. No, iz vseh teh modrovanj se je postopoma razvila lepa in dolga uspešna kariera.
In v Sloveniji ste tako že mnogo let vsekakor ena najbolj prepoznavnih glasbenih skupin. Kljub temu pa je očitno, da ostajate preprosti.
Reno: Veliko stavimo na dobre pogoje ustvarjanja in komuniciranje. Nastopi so nam pomembni, trudimo se, da vsi upoštevajo naše zahteve in želje, kar je tudi pogoj za uspešen nastop. Včasih se je treba veliko usklajevati in dogovarjati, pri čemer vztrajamo maksimalno, medtem ko je nekaterim to vse jasno in nas sprejmejo tako, kot je treba, brez večjih težav. Od tu naprej nimamo večjih težav in smo preprosti ter ne kompliciramo, se prilagajamo. Da smo zadovoljni mi in občinstvo je ne nazadnje cilj uspešnega koncerta, zabave …
Res je, na koncertih ste vedno nasmejani in polni pozitivne energije. Verjetno ni vedno lahko dati vsega od sebe? Ste tudi doma vedno dobre volje?
Reno: Pozitivni smo, ker je tudi naša glasba pozitivna. Najboljši dokaz za to je naš komad: Ko bo padal dež (boš osamljena). Ko bereš besedilo, je otožno in žalostno, na koncertu pa na ta komad vsi žurajo. Dobre volje poskušamo ostati tudi doma in med pravimi prijatelji.
Dare: Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, ampak mi res poskušamo svojo energijo usmeriti v nekaj pozitivnega, kar se pozna tako pri nas samih kot pri občinstvu, ki nam podarjeno energijo desetkratno vrne. Hvala vsem!
Ste bend, ki združuje vse generacije, od tistih najmlajših do malo starejših. Katero občinstvo je vam najljubše?
Reno: Pravzaprav je vsako po svoje zanimivo. Najljubše nam je seveda, da mlajši poznajo na pamet vse komade, čeprav so nastali še pred njihovim rojstvom. To nam je v veliko čast in hkrati nam daje dodatno energijo ter je dokaz, da še nismo za v staro šaro.
Kateri je najlepši trenutek, ki vam je ostal v spominu v teh 30 letih, in na kaj ste najbolj ponosni?
Dare: Teh trenutkov je bilo toliko, da je težko izbrati. Od treh zmag na Melodijah morja in sonca (Ko bo padal dež, 1996 – Nova Scena, Cela ulica nori – 1998, Hotel Modro nebo – 2002), do prejema treh zlatih petelinov (glasbena nagrada, nekakšen slovenski grammy, 1999), pa 12 let nepozabnih koncertov na absolventskih izletih v Grčiji, pa še veliko bi se našlo. Če bi šli v detajle, bi zmanjkalo strani v reviji.
Reno: Najbolj ponosni smo, da ostajamo toliko časa skupaj in se še nismo naveličali drug drugega.
Dare: Naša dolgoletna kariera kaže predvsem, da smo se našli pravi ljudje na pravem mestu in v pravem času. S trdim delom smo prišli do sedanjega položaja. Zadnja zamenjava v bendu je bila leta 2005, ko naš bivši kitarist Mik ni več zmogel tempa nenehnih nastopov in je šel v glasbeni pokoj. Mi pa še kar brcamo in brcamo in bomo, dokler bodo poslušalci to želeli.
Pripravljate ob svoji obletnici kaj novega? Lahko morda pričakujemo nov album in kakšen poseben koncert?
Dare: Ob 15. obletnici smo imeli mega koncert v Križankah, ob 22. obletnici, ki se sliši bolje kot 20., smo pripravili mega žurko v domači Idriji. Kaj bomo za 30 let? Ideje se krešejo, ampak je še vse bolj ali manj v povojih, obljubimo pa, da boste prvi izvedeli vi.
Vaš prepoznavni glasbeni slog vključuje plesne ritme z jamajškimi reggae vložki, a ste pri svojem zadnjem singlu Jaz bi tebe mal šli tudi v vode elektro swinga. Kako razvijate ideje za glasbo in ali boste nadaljevali v tej smeri?
Dare: Vse stvari se pri nas dogajajo predvsem spontano. Jaz bi tebe mal je res dišala po elektro swingu. Kam bomo šli naprej? Pustimo se presenetiti, idej je milijon.
Začeli smo pri žaru, pa tako še zaključimo. Bi lahko povabili naše bralce na letošnjo Roštiljado?
Dare: Zapojte si naslednji tekst na melodijo pesmi Mi delamo galamo:
Na žaru, na žaru,
mi pečemo na žaru ...
mi pečemo na žaru in super se imamo ....
Se vidimo v sobotoooooooo, 27. majaaa ... lačni čevapov in dobre muzike …
