Skakalna sezona se je končala, večina vaših kolegov si je vzela premor in šla na počitnice, vi pa drvite naprej z glasbo?
Da, se je končala in že začela nova. (smeh) Malo sem bil sit hotelov, letal in poti, tako da me niti ni vleklo kam na počitnice. In po bolezni (hudi bakterijski okužbi na začetku sezone, op. p.) sem bil še precej slaboten, še zdaj nimam prave energije, zato sem se še toliko bolj osredotočil na organizacijo koncerta in se ukvarjal z glasbo, to me odmakne od vsega stresa.
Kaj ni to tudi stres, samo drugačen?
V bistvu ne, ker je to prvi koncert, ki ga organiziram. So sicer stvari, ki jih nisem pričakoval, sem pa vedel, da z organizacijo pride tudi kaj takega. Ampak za zdaj je predvsem izziv in je prijetno, čeprav z ovirami. (smeh)
Ste si vseeno uspeli vzeti kaj časa zase?
Da, nekaj dni premora je bilo. Z avtom sem šel na Tirolsko in v Italijo. Potreboval sem premor, da sem se malo odklopil od vsega.
Večkrat ste že stali na odru, a to bo prvi samostojni koncert. Kakšni so občutki?
Čisto sam res še nisem stal na odru. Mislil sem, da bom imel, ko se bo koncert bližal, vse več treme, a moram reči, da me vse bolj prevzemata adrenalin in pričakovanje. To mi prija in koncerta se res veselim. Rad bi že stopil pred svojo publiko. To bo zame nova Planica. (smeh)
Ko ravno omenjate Planico: kako ste zadovoljni s preteklo sezono?
Tako bom rekel: nisem najbolj zadovoljen z njo. To je bila sicer moja najuspešnejša sezona do zdaj, zbral sem največ točk v svoji karieri, stal na odru za zmagovalce, bili smo svetovni prvaki, a vmes je bilo tudi nekaj grenkih trenutkov. Občasno sem malo preveč izsiljeval, sploh ko sem bil še v igri za mali globus, zato sem včasih želel preveč. A po drugi strani je najuspešnejša sezona zelo dobra popotnica za prihodnjo sezono.
Med sezono ste uspeli tudi izdati svoj prvi album Brez pravil?
Vse sem pripravil že vnaprej: lansko poletje sem posnel vse pesmi, septembra je bil stiskan CD, najprimernejši čas za izdajo pa se nam je zdel februar. Tudi pri tem sem se srečal z veliko novimi stvarmi, izdal sem ga v samozaložbi, tako da si za vse sam. Nisem vedel, kako to gre in kaj me čaka. Morda sem se tudi kje »zaplezal«, a pri takšnih projektih spoznaš veliko novih ljudi, jaz pa sem že po naravi bolj ljudski človek, tako da sem užival.
Zakaj naslov Brez pravil?
O naslovu sploh nisem veliko premišljeval, sem si rekel, da bo že. Potem pa mi je neki dan kliknilo Brez pravil – vsi pravijo, da se vrhunski športnik ne more zraven ukvarjati še z glasbo. Meni se to ne zdi nič spornega, delam svojo avtorsko glasbo in sam pišem besedila. Brez pravil morda tudi zato, ker žanrsko ni vse identično, ampak so pesmi zelo različne. Želel sem, da ni vse v okvirjih. Tudi podoba albuma: na njem je Žiga na odru oziroma glasbenik, ki je drugačen od skakalca. Želel sem se predstaviti v drugačni luči.
Torej se srečujete s predsodki, da ne morete biti hkrati dober športnik in glasbenik?
Seveda, sploh na začetku pri prvi pesmi. Vsi, tako v skakalnem svetu kot ostali, so si predstavljali, da če izdaš videospot s pesmijo, to posnameš nekaj dni prej – prvo pesem sem izdal decembra, ko sem se boril s poškodbo kolena, na skakalnici mi ni šlo, kot bi hotel, zato so vsi mislili, da se s skakanjem ne ukvarjam več resno, da pridem na trening za zabavo. A so kmalu spoznali, da imam to dobro razdelano, da v skoke dajem svoj maksimum, kar mi ostane časa, sploh v poletnih mesecih, pa ga posvetim glasbi. Prek pogovorov so tudi spoznali, koliko časa ti vzame, da na primer posnameš pesem, najprej v studiu, potem pa še videospot.
Ampak smučanje ostaja prvo?
Tako je, skoki so prioriteta. Z glasbo se bom lahko ukvarjal še zelo dolgo, pri športu pa leta tečejo, jaz pa si želim v smučarskih skokih pustiti neki pečat. Upam, da bom nekoč vzornik mladim, da bodo imeli nekoga s tisto iskrico v očeh, ko bodo želeli delati to, kar zdaj počnem jaz – in bodo v tem še boljši. S tem bi izpolnil svoja pričakovanja do tega športa.
Kaj je prišlo prej, glasba ali skoki?
V bistvu oboje istočasno. Spomnim se, da sem imel kot otrok polno plastičnih igrač inštrumentov, hkrati me je ves čas vleklo ven na sneg. Ko je zapadel sneg, sem bil takoj zunaj, domov sem prišel ves premočen, da se je mati kar križala. (smeh) Imam lepe spomine na to. Pri petih letih sem začel profesionalno skakati in hkrati dobil svojo prvo harmoniko. Oboje me spremlja že vse življenje in se prepleta. Ob šoli sem hodil še v glasbeno šolo, na zasebne ure harmonike in treninge skokov. Tudi zdaj si ne predstavljam, da ne bi imel obojega. Če bi mi eno stvar vzeli, to ne bi bil več jaz kot celota. Ves čas me vleče, da bi poskusil še kakšne nove stvari – zato sem se tudi odločil ustvariti svoja uradna oblačila, rad bi gradil blagovno znamko, celotno podobo. Ne morem biti pri miru in prost vsega – se kar izgubim v prostoru in času. (smeh)
Imate preveč energije?
Ne vem. Že na splošno sem takšen tip. Tudi če grem na dopust, moram biti s čim obkrožen. Ne predstavljam si, da bi bil na samotnem otoku, da bi se na morju odmaknil in bil nekaj ur samo na plaži. To mi ne ustreza. Seveda imam rad svoj mir, ampak tega najraje poiščem na tekmah, da se lahko umirim, popolnoma skoncentriram, izvedem svoje rituale in se tako pripravim na tekmovalni dan.
Koliko se stvari v glasbi in skokih prepletajo, v smislu, da lahko stvari, ki se jih naučite na enem področju, prenesete na drugo?
Zelo. Vse bolj spoznavam, da imata šport in glasba res veliko skupnega. Že igranje in učenje inštrumenta vpliva na koncentracijo, ki jo moraš imeti tudi pri športu, iz športa pa v glasbo prenašam disciplino. Ko sem začel snemati in delati z bendom, sem ugotovil, da je glasba morda res malo bolj razpuščena, a če si discipliniran in delaš po urniku, si lahko velik bolj uspešen. Na treningih in tekmovanjih moraš dati vse od sebe, tudi če si bolan, moraš tekmovati, ni izgovorov – razen če gre za večje težave. Enako je v glasbenem poslu. In šport te nauči, da ne gre vedno vse po tvojih željah, to sem tudi prenesel v glasbo. Ob težavah se hitreje umirim, naredim korak nazaj ter se ne zataknem v svojih pričakovanjih in željah.
Imamo predstavo, da ste športniki resni, red in disciplina, glasbeniki pa razpuščeni in vedno za zabavo. Vi pa pravite, da ni tako?
Nekoč so res bila divja leta rokenrola, danes pa se mi zdi, da se noben glasbenik ne zafrkava več toliko, ker je trg tako zasičen, da moraš ves čas delati nove stvari, se dokazovati, ne smeš zaspati. Družbena omrežja so povečala konkurenco – lahko se učiš, objavljaš stvari, hitro navežeš kontakte. Kdor stvar vzame preveč z levo roko, ga lahko konkurenca hitro prehiti. Jaz sem tudi mislil, da so glasbeniki »bolj tako«. Ampak moram reči – zdaj ko sem jih že veliko spoznal – da so zelo disciplinirani in predani profesionalci, ki močno garajo, saj navsezadnje od tega živijo. Ampak razlika je, da so oni zaradi nastopov in vaj bolj nočne ptice, jaz pa si tega kot športnik ne morem privoščiti.
Vam je žal, da niso več nora leta rokenrola?
Saj ne vem, kako je takrat zares bilo. Vedno sem si sicer želel, da bi lahko zavrtel čas nazaj in vsaj za en večer srečal Elvisa Presleyja ter se mu pridružil na njegovih norih dogodivščinah. Po drugi strani tudi jaz pišem nove zgodbe. Sem čisto srečen, da je, kot je.
Pesmi pišete sami, kje dobite navdih?
Iz dnevnih situacij, iz lastnih izkušenj, opažanj, vedenja drugih. Zelo rad opazujem ljudi, kako se odzovejo na situacije, kakšno mimiko imajo … Vedno sem bil pozoren na sočloveka, že od nekdaj. Že kot otrok sem napisal veliko pesmi, a prišla je puberteta in sem jih vse zmetal stan, ves blokec, ker nisem hotel, da bi jih kdaj kdo prebral. Pozneje sem spoznal, da me res vleče v glasbo, da imam neki talent, vrlino za to. In zakaj potem ne bi poskusil? Kakšen tekst napišem zelo hitro, lahko v eni uri, včasih potrebujem dlje časa, imam pa tudi nedokončana besedila, ker ne najdem pravih besed, ki bi ponazorile to, kar hočem povedati. To je ta čar glasbe. In tako pač delujemo ljudje. Nismo roboti.
Torej ni bojazni, da bi nas izrinila umetna inteligenca?
Po moje ne. Zdi pa se mi, da smo ljudje postali malo roboti – premalo se pogovarjamo, poslušamo, opažamo, zelo hitro obsojamo, kažemo s prstom, največ nam pomenijo kliki … Slovenija je majhna in skoraj vsi se poznamo, sploh na lokalni ravni, a naši odnosi so pogosto le površinski. Vprašamo, kako si, a nas v resnici ne zanima, ali je človek res dobro in kako se počuti. Malo je takšnih, ki to povedo sami od sebe, bi jih pa veliko potrebovalo, da bi jih kdo podrezal in bi nekoga resnično zanimalo, kako so, ter bi priskočil na pomoč. Tega umetna inteligenca nikoli ne bo mogla doseči.
Kako se torej zares počutite?
Super, hvala. (smeh) Imam malo zategnjene mišice od treninga. In veselim se koncerta!
