Filip Jurič si ne predstavlja življenja brez baleta. Leta 2014 je uspešno zaključil izobraževanje na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor in za izjemne dosežke v času šolanja prejel diplomo dr. Romana Klasinca. Šest let je bil član baletnega ansambla SNG Maribor, leta 2020 pa je postal baletni solist v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer trenutno nastopa v predstavi Ljubezen.
Najprej ste menda trenirali atletiko. Kdo pa vas je navdušil za balet?
Na osnovni šoli Prežihovega Voranca v Mariboru smo imeli plesni krožek, ki ga je vodila učiteljica Barbara Pernarčič. Predlagala mi je, da se vpišem v baletno šolo, in ker sem bil od nekdaj radoveden, sem to tudi storil, čeprav sem takrat treniral atletiko.
Nekaj časa sem vzporedno treniral atletiko in balet. Toda v nekem trenutku to ni bilo več mogoče, saj so potekali treningi in vaje istočasno, zato sem se odločil za balet.
Kdaj ste začutili, da bo balet vaš poklic?
Ne vem točno. Zgodilo se je (smeh). Nisem namreč ljubitelj načrtovanja, temveč se raje prepustim toku in tako je bilo tudi z baletom.
Pred zaključkom šolanja ste uspešno opravili avdicijo na baletni akademiji v Budimpešti. Zakaj se niste odločili za vpis na akademijo?
Večkrat sem bil v Budimpešti na baletnih seminarjih, kjer so me lepo sprejeli in me vabili na študij. V Sloveniji sem najprej želel končati srednjo šolo, zato sem se po zaključku šolanja odpravil na avdicijo v Budimpešto. Uspešno sem jo opravil, kot ste omenili, vendar sem dobil priložnost delati v Mariboru. Tako sem bil najprej član Mladega slovenskega baleta pri Društvu baletnih umetnikov Slovenije, nato pa sem se pridružil baletnemu ansamblu SNG Maribor. Zdelo se mi je, da je bolj pomembno začeti delati, ker je kariera baletnega plesalca kratka, kakor da bi še dve leti študiral na akademiji.
Prvič ste nastopili leta 2010 v predstavi Giselle. Se spomnite, kako ste se počutili, ko ste stali na tako velikem odru?
Grozno me je bilo strah (smeh). Bil sem v prvem letniku srednje šole, nastopal sem s profesionalnimi baletniki, ki sem jih občudoval, in s koreografom iz tujine.
Ste že takrat upali, da boste nekoč postali član kakšnega baletnega ansambla?
Takrat se mi niti sanjalo ni, da bo to mogoče.
Še vedno čutite tremo pred predstavami?
Vsekakor, že zaradi spoštovanja do odra in občinstva.
Kako poteka vaš dan, kadar imate predstavo?
Vsak dan imamo dopoldne trening, ki traja uro in pol, potem smo prosti. Uro pred predstavo imamo ogrevanje, ta dan je, kar se vaj tiče, nekoliko lažji kot dnevi, ko nimamo predstave. Sicer imamo dve vaji na dan – eno dopoldne in drugo popoldne.
Se družite večinoma z baletnimi plesalci in plesalkami?
Ne, ker mi ustreza, da se v prostem času odklopim, zato imam raznoliko družbo. Pomembno se mi zdi, da ostanem miren in ne razmišljam ves čas o delu.
Kako se torej odklopite?
Tečem, rad se sprehajam v naravi, kar si po navadi privoščim ob koncu tedna.
Od jeseni 2020 ste kot baletni solist angažirani v SNG Opera in balet Ljubljana. Zakaj ste se odločili za spremembo?
Po epidemiji koronavirusa sem si zaželel preizkusiti nekaj novega in delo v Ljubljani se mi je zdela odlična priložnost za nov začetek.
Epidemija koronavirusa je najbrž vplivala na vašo fizično pripravljenost. Se pozna, kadar več dni ne vadite?
Zagotovo. Neki znan baletnik je dejal: »Če ne vadim en dan, opazim jaz. Če ne vadim dva dni, opazijo moji kolegi. Če ne vadim tri dni, pa občinstvo.« To vsekakor drži, zato je bila epidemija velik izziv za baletne plesalce. Skupne vaje pod budnim očesom koreografa so namreč precej bolj učinkovite, kot če vadiš sam doma. Zdrava konkurenca te spodbudi, da se bolj potrudiš. Ko smo imeli prve vaje po epidemiji, se je opazilo, da smo v slabši telesni pripravljenosti.
Omenili ste zdravo konkurenco. Koliko pa je tekmovalnosti?
Precej, še posebej kadar se je treba potegovati za vloge. Sam skušam dati vse od sebe in se vsak dan želim izkazati na treningih, a ne preveč vsiljivo.
Bi zase rekli, da ste perfekcionist?
Da, vsak dan se učim in skušam narediti stvari boljše. Kadar nas pride fotografirat kakšen fotograf in vidim svoje gibe na slikah, se včasih zgrozim, ko opazim napake. Baletniki smo zelo samokritični, nekateri se na vajah celo posnamejo, da si ogledajo, kako so izvedli določeno koreografijo, vendar sam tega ne počnem rad. Kadar se gledam, bi najraje nehal plesati.
Balet je vrhunska, do popolnosti dovršena umetnost. Da to dosežete, morate najbrž garati in se marsičemu odreči. Kakšno je torej življenje baletnika?
Med poklicno kariero si predan svojemu delu in se moraš marsičemu odreči. Pogosto ti ob delu ostane čas le za bližnje, za druge stvari pa ti ga zmanjka. Nekateri morajo tudi zelo paziti na prehrano, da ohranijo dobro fizično pripravljenost. Na srečo sam s tem nimam težav. Jem vse, a v zmernih količinah – ne jem torej samo solat, temveč si včasih privoščim hamburger. Več odpovedovanja sem čutil na drugih področjih, recimo v prostem času, ko so me prijatelji kam povabili, pa nisem mogel priti, ker sem imel vaje ali predstavo.
Ste kdaj dvomili v odločitev, da se ukvarjate z baletom?
Ne, nikdar nisem čutil obžalovanja v smislu, da kaj zamujam.
Pravite, da je kariera baletnika kratka. Že razmišljate o tem, kaj boste počeli v prihodnosti?
Ne. Trenutno sem osredotočen na svoje delo v ljubljanskem baletnem ansamblu.
S kakšnimi koreografi pa najraje sodelujete?
Od vsakega se skušam nekaj naučiti, saj ima vsak svoj način dela. Pri vsakem koreografu ali koreografinji najdem nekaj, kar koristi mojemu razvoju. To iščem tako pri domačih kot tudi pri tujih koreografih.
Vam je bližje klasični ali sodobni balet?
Oboje obožujem, saj se mi zdi dobro, da klasični balet uravnovesim s sodobnim, kjer je nekoliko več svobode.
Plesali ste številne vidnejše vloge v predstavah klasičnega baleta. Vam je katera ostala še v posebej lepem spominu?
Romeo in Julija od Renata Zanelle in Giselle, ker sem imel glavne vloge – to je velika odgovornost. Toda za dober odziv občinstva je vredno dati vse od sebe.
