Tone Partljič slovi kot mož, ki zna nasmejati pregovorno zategnjene Slovence, kar mu je priznala tudi ugledna institucija. Leta 2016 je namreč kot prvi komediograf prejel Prešernovo nagrado. V svojem poznem ustvarjalnem obdobju se od komedije odmika, pri tem pa njegova pisateljska strast nikakor ne pojema. Od svojega sedemdesetega leta je napisal več kot deset knjig, večina romanov, v katerih se vrača v bolj ali manj oddaljena obdobja. Vešči portretist rodne Štajerske, Pesnice in Drave, Maribora in njegovih znanih in manj znanih meščanov, v svojem najnovejšem romanu Veter z vzhoda, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, stopa v obdobje pred drugo svetovno vojno. Napet zgodovinski čas popisuje v žlahtni mešanici fikcije in resničnosti, v središče zgodbe pa postavi dijake, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo.
Vaš tempo pisanja je osupljiv. Po toliko letih dela in desetinah napisanih knjig imate očitno še veliko povedati?
Star sem čez osemdeset let in pravzaprav nimam načrta, da bi moral še veliko napisati, nimam neke obsesije, kaj vse še moram narediti. Pa vendar pišem z velikim tempom, tako da približno na leto in pol izdam novo knjigo. Zakaj tako? Nekaj k temu gotovo prispeva spodbuda, že dvakrat mi je namreč direktor Beletrine Mitja Čander, ki je tudi moj prijatelj, rekel: »Tone, dam te v plan čez dve leti, boš napisal?« Seveda nisem zavrnil. Potem pa sem doma rekel ženi, madona, spet sem obljubil, da bom knjigo napisal, bo mislil, da to zaradi denarja počnem. Tako sta nastala romana Pesnica in sedaj Veter z vzhoda. Seveda ne bi šlo brez zgodb, spominov in ljudi, ki spijo v meni in nočejo ostati pozabljeni, jaz sem pa tu zato, da jih spravljam na svet.
Čutite pritisk, ko pišete nekako po naročilu?
V bistvu sem hvaležen, da me sili k pisanju. Res me je pri zadnjem romanu vseskozi skrbelo, ali bo dober ali ne, pa da ne bi bil napisan preveč poročevalsko. Malo se bojim, da bi postal kot Don Kihot, ki je jahal konja, pri tem pa ni videl, da konja nima več. Vedno me je strah, da se mi knjiga ni posrečila, a po odzivih sodeč je v redu.
Če pogledamo vaš opus, ste se od komedij, ki so vas proslavile, na stara leta nekako odmaknili, kako to? Se zdaj lažje izražate skozi resno literaturo ali je kaj drugega?
Pravzaprav sem svojo pisateljsko pot začel v resnem tonu, dolgo sem se namreč identificiral s Cankarjem. No, potem sem pa ugotovil, da se mi ljudje smejijo, če pripovedujem zgodbe. Tako sem začel slediti temu, kar je Fran Levstik pred 160 leti zapisal v Popotovanju od Litije do Čateža: »… da bi nam jako ustregel tisti, ki bi znal resnico zavijati v prijetne šale.« Zdelo se mi je tudi, da imamo preveč resnih, žalostnih, pesimističnih pisateljev in premalo vedrih. Poleg tega pa je odločitvi za komedijo botrovalo tudi dejstvo, da vzame precej manj časa kot roman. Vsaj meni. Ko sem bil še v službi, enostavno nisem imel časa, da bi pisal romane. Komedije pa so se mi kar same sestavljale v glavi, medtem ko sem se recimo vozil po Sloveniji. Potem ko sem jih imel v glavi, sem jih samo še prelil na papir, kar pa je šlo zelo hitro. Kulaka recimo (Moj ata, socialistični kulak, op. p) sem napisal v enem zamahu, od enih popoldne do treh zjutraj. Seveda sem ga že znal na pamet, najprej sem celega napisal v glavi. Pisanje romana pa je povsem druga zgodba, pri tem moraš enostavno za mizo presedeti 200, morda 300 ur in tipkati. Celega romana namreč ne moreš imeti v glavi, ampak ga postopoma gradiš.
Kako oziroma na čem zasnujete roman?
Najprej se odločim za temo, ki me trenutno vznemirja, boli, žalosti, jezi, veseli, privlači ..., potem si zamislim glavne osebe, pri čemer je približno pol resničnih, drugo polovico si jih izmislim. Pri tem se počutim kot mali bog, saj ustvarjam neki nov svoj svet. In svoje Adame in Eve in jim pripisujem grehe in lepa dejanja. To je res dober občutek. Pisatelji smo malo domišljavi, ustvarjamo literarno resnico, ki živi poleg resnične. Ampak literatura je pomembna za zgodovino, pa čeprav jo popisuje v svoji, literarni resnici. Ali bi o Napoleonu vedeli, kar vemo danes, če Tolstoj ne bi napisal romana Vojna in mir?
Za roman mora imeti človek poleg dovolj časa tudi železno disciplino? Kje vi najraje pišete? Ste recimo roman Ljudje z otoka, ki se dogaja na morju, pisali tam?
Kje pa, pišem lahko samo v Mariboru, in to v svoji sobi in za svojo mizo. Tudi ko sem živel v Ljubljani, tam nisem mogel pisati. Ne le, da lahko pišem le za svojo mizo, tam sem tudi najbolj srečen. Povsod pa lahko sanjam in načrtujem, »ubijam« in spočenjam velike in male junake mojih blodenj ...
Rojeni ste leta 1940, Veter z vzhoda ste postavili v predvojni čas. Na kak način ste ga spoznavali?
Preden sem se lotil romana Veter z vzhoda, še prej pa zbirke zgodb Strnišča, ki je prav tako izšla lani in v kateri opisujem usode otrok med vojnami, v Vetru pa svet med prvo in drugo svetovno vojno, sem prebral štiri ali pet tisoč strani literature o Hitlerju, Goebbelsu, Mussoliniju, nacionasocializmu in drugi svetovni vojni. Ob tem mi je nelagodno, ker mislim, da smo pozabili na svetovni vojni, hkrati pa sem prepričan, da je danes v svetu podobna družbena klima, kot je bila takrat. Zdi se mi, da čutim, kot so ljudje čutili takrat. Ob omenjenih dveh knjigah se mi zdi, kot da bi pisal o današnjem času. Prvič me je, kot znanega optimista, prevzelo nelagodje, spomnil sem se namreč misli nekega ameriškega filozofa, ki je dejal, da je vojna stanje sveta, mir pa so samo vmesna obdobja. Ljudje nosimo v sebi dobro in zlo in upam, da je več dobrega v nas ne glede na nacionalnost in druge okoliščine. Svet je razdeljen, orožja je dovolj in preveč, prav blizu je vojna, egoizem je ponorel. Mogoče so celo poboji med mladimi zlovešča napoved ...
Zdaj se pa tudi jaz počutim nelagodno. Upam, da se boste še kakšne komedije lotili.
Res imam eno v glavi že najmanj deset let, a je nikakor ne morem spraviti ven. Pisal bi o dekletu, ki konča študij književnosti, in ker ne dobi službe, gre k bogati družini za gospodinjsko pomočnico. Ker nočejo izobražene pomočnice, se zlaže, da je delavka, a ko ugotovijo, da je pametna, jo naženejo. V slogu »Gorje pametnemu«. Ne bom preveč povedal, ker pravijo, da če vnaprej govoriš o tem, kaj nameravaš pisati, se ustvarjalni naboj razelektri. Z zgodbo pa bi rad povedal, da imajo neumni boljšo perspektivo kot pametni.
Nekoč ste rekli, da vas čakajo tudi zgodbe iz parlamenta, v katerem ste delovali tri mandate, a da potrebujete določeno časovno distanco. Parlamentarne klopi ste zapustili leta 2004, je to dovolj daleč?
Ne bom še pisal o parlamentu, saj čutim, da te distance še ni dovolj. Kulak recimo je nastal trideset let po agrarni reformi. Seveda bi bilo kaj pisati, zlasti sem takrat v parlamentu sam mislil, da delam dobro, ampak če danes pogledam nazaj, je bolje, da sem o tem tiho in celo tajim, da sem bil sam poleg.
Kakorkoli, imate pri založbi že rezerviran termin za novo knjigo?
Imam, imam že tudi temo, o kateri nameravam pisati, a je ne bom razkril. Star sem triinosemdeset let in počasi se moram posloviti, ampak nekaterih stvari ne morem nesti s seboj v žari. Zato bom še kaj napisal.
Komedije pa so se mi kar same sestavljale v glavi, medtem ko sem se recimo vozil po Sloveniji.
