Miša Molk. Ko je bil svet analogen in ko še ni bilo pametnih telefonov, nas je pobožala s TV Križanko. Nato je vodila najodmevnejše zabavne oddaje in prireditve. Ker je bila dolga leta vpeta v evrovizijsko dogajanje, pa jo premnogi še danes sprašujejo o Emi in Evroviziji. Tudi mi smo jo, pa ne samo to! Zanimalo nas je, kaj se zadnje čase dogaja na nacionalni televiziji, ki ji je bila zvesta od vsega začetka.
Ob vsakoletni Pesmi Evrovizije ne moremo mimo vašega imena. Kako vas je zanesla pot v to odmevno glasbeno zgodbo?
Evrovizijo sem spremljala že od ... hm, kaj pa vem … sva jo gledali z mamo; občudovali orkester, si na blizu lahko ogledali tuje izvajalce, ki sva jih poprej zgolj kdaj pa kdaj slišali. No, sva pa tudi z radovednostjo spremljali, v kakšnih oblačilih se bo kdo pojavil. Takrat še nismo bezljali v Trst po obleke. (smeh) Poklicno pa sem vpeta v ta projekt od leta 1991, ko sem prireditev, ki je bila takrat v Rimu, prvič komentirala. Vem, da me je zelo motilo, ker sem imela v slušalkah tujega komentatorja, no, tam po kakšnih dvajsetih minutah so ga uspeli izklopiti in me povezali s tonom na prizorišču. Prireditev sta vodila Gigliola Cinquetti in Toto Cotugno, Jugoslavijo pa je takrat zastopala Baby Doll.
Še pred Evrovizijo se je zgodila t. i. Jugovizija, kjer so televizijski studii izbirali jugoslovanskega predstavnika. Takrat je bil še studio Ljubljana, kajne?
Ja, je res, bili smo studiu Ljubljana. In všeč mi je, da se takrat prireditelji tega festivala niso poimenovali po državah, ampak po studiih, recimo, studio Skopje, studio Novi Sad, Studio Radiotelevizije Zagreb, Studio RTV Beograd … In tako je še danes na Evroviziji. Ne gre za glasbeno sodelovanje in tekmovanje držav, ampak se na tej največji mednarodni glasbeni prireditvi predstavijo izvajalci, ki jih izberejo javne, torej nekomercialne radijske in televizijske postaje. Morajo pa biti vsi ti javni ponudniki medijskih storitev tudi člani EBU, Evropske radiodifuzne zveze. In ja, da se vrnem … Jugovizija je trajala od leta 1961 pa do 1991. Na tem festivalu smo izbirali našo, takrat jugoslovansko predstavnico. Vsakokrat v drugi državi bivše Jugoslavije. Me je doletela velika čast, da mi je urednik, gospod Dušan Hren, ko je prišla na vrsto Slovenija, ponudil vodenje te velike, takrat mednarodne prireditve. Sedemindvajset let sem imela, in burjo v glavi, ker je festival v neposrednem prenosu spremljala vsa Jugoslavija. Pozanimala sem se, kdo je pred tem vodil to prireditev, in bolje bi bilo, če tega ne bi vedela ... bila sta to tudi imenitna, že uveljavljena voditelja Helga Vlahović in Oliver Mlakar. In sem si rekla, no, pa dajva, zagriziva v to. V osemdesetih letih sta namreč tekmovanje Pesem Evrovizije in posledično Jugovizija dosegli vrhunsko gledanost in tega sem se zavedala. Ampak edino, česar sem se res zbala, je bilo komentiranje glasovanja. Lahko z besedami polnim tehnične zaplete, lahko jih rešujem tudi celo uro, pri branju številk mi pa ne gre. Zlahka kaj zamešam. Na srečo je šlo! ... In ko je znova Slovenija gostila Jugovizijo, bilo je leta 1988, so me spet povabili k vodenju prireditve. Takrat sva jo v Cankarjevem domu odvodila skupaj z Bogdanom Barovičem. Zmagala so Srebrna krila. Se pa tudi spomnim, da je frizerja oziroma maskerja zagrabila trema, saj še nekaj minut pred mojim odhodom na oder ni vedel, kaj bi. Dolgi lasje so obviseli na mojem vratu. Zadrego je zaznala druga maskerka, zagrabila moje lase, jih uspešno spela in sem odhitela na oder zadnjo minuto.
Kakor se spomnim, smo bili na jugoslovanskih izborih skoraj vedno preglasovani. Kako se teh časov spominjate vi?
Seveda se najbolj spomnim prireditev, ki sem jih vodila, prej Jugovizije nisem redno spremljala. Vem pa, da nam res ni šlo dobro. Vse skupaj smo imeli šest zmag, naj omenim naše, Berto Ambrož, Lada Leskovarja in Evo Sršen, zadnjo nam je leta 1975 pripela skupina Pepel in kri, potem pa nam ni več uspevalo. Največkrat je slavila Hrvaška.
Kako pa je bilo vse skupaj videti s televizijskega vidika?
Bilo je analogno, ampak za tisto obdobje najbolj sodobno, saj smo sledili vzorcu Evrovizije. Se je pa pogosto spreminjal način glasovanja, pa tudi pravila, kdo naj bi bil član žirije, koliko moških, koliko žensk in katerih starosti, koliko profesionalnih glasbenikov itd., in vsaka udeleženka se je nekaj let lahko predstavila z dvema skladbama.
Zagotovo pa je bila velik zalogaj tudi Ema, ki je bila v času vašega urednikovanja daleč najodmevnejši projekt in tudi rezultati so bili zelo dobri?!
Ema je bila projekt, v katerega sem povabila takrat najbolj zavzete sodelavce in skušala privabiti naše najboljše glasbene ustvarjalce in izvajalce. In ja, delali smo neprenehoma, spreminjali koncepte in pravila in bili precej uspešni. Dobro smo sodelovali tudi z mediji, ki so nam bili v veliko podporo.
Seveda ob tem ne moreva mimo najbolj napetih trenutkov, ko so recimo pred dobrimi dvajsetimi leti zmagale Sestre, o katerih so govorili prav vsi. Kako vi danes gledate na ta čas, ko se je sesulo tudi telefonsko glasovanje?
Bili smo trdna ekipa in smo se uspešno branili tudi na seji Programskega sveta RTV SLO, ker nas ni podprla niti lastna hiša, ki je vedela, da računalniški sistem ni bil naš, ampak da smo ga morali najeti od zunaj in da ni zdržal, ker operater ni predvidel tako množičnega odziva glasovalk in glasovalcev. Je pa bila ta Ema pomembna zaradi spodbujanja k spoštljivosti in odprtosti, ker je opozorila na to, kako nestrpna družba smo, polna predsodkov in sovraštva.
»Tu sem. To sem. In sem hvaležna vsem, ki so mi obogatili življenje, sodelavcem in imenitnim gostom, ki so vznemirjali mojo poklicno radovednost in me vedno znova napeljali k branju in raziskovanju.«
Kako pa je bilo živeti z vsemi pritiski, ki jih v tistem obdobju ni bilo malo?
Živčno in naporno je bilo. Z operaterjem in notarko smo noč prebedeli in pisali poročila še nadaljnjih deset dni. Ni bilo lahko, tudi zato ne, ker je imenitno prireditev zameglil računalniški zaplet in ker sta namesto skladbe, ki poje o ljubezni, v ospredje stopila homofobija in sovražni govor.
Bili ste tudi članica referenčne evrovizijske skupine, ki je tekmovanje še kako osvežila. Kateri so bili prelomni trenutki, kako je sploh delovala ta skupina?
Delovali smo izjemno pregledno in odgovorno ter o vsaki spremembi obveščali javnost. Zagotovo je bil velik premik, ko smo uvedli tudi polfinale, da se je prireditvi lahko pridružilo več držav, od prejšnjih 26 na 36 do rekordnih 43, ko smo se odločili za dva polfinala. Uvedli smo tudi pravilo, da se deset držav z najboljšim izidom avtomatično uvrsti na prireditev naslednje leto, in vrnili nazaj strokovne žirije kot polovični glasovalni organ. Da ne bi prireditev presegla omejene dolžine, smo se tudi odločili, da spikerji iz posameznih držav ne sporočajo več neposredno vseh točk, ampak le 8, 10, in 12. Dogovorili smo se tudi za oblikovanje novega pokala, saj je bil prejšnji zelo težak, tako zelo, da se je zmagovalka Dana International leta 1999 z njim v roki na odru zvrnila na tla.
Danes še vedno tu in tam slišimo, da - kar se tiče Eme in Evrovizije - »Miša odloča o vsem«. Verjetno tudi do vas pride kakšen takšen komentar. V političnih vodah bi rekli, da ste »teta iz ozadja«. Pa ste res?
Res je, pogosto me ne le novinarji, ampak tudi znanci, celo taksisti sprašujejo o Emi in Evroviziji, kako bo letos, ste kaj spremenili, a bomo prišli v finale? Tale teta Miša je vedno na voljo, če jo kdo vpraša za mnenje ali predloge, nikakor pa ne za ultimativen nasvet. Večkrat sem na prošnjo pripravila analizo naših in tujih nacionalnih izborov.
Če potegneva črto, koliko ste danes dejansko vpeti v Emo in Evrovizijo, razen tega, da ste velika oboževalka tega festivala?!
Bila sem kar malo presenečena, ko so me letos povabili k vodenju oddaje Misija Liverpool. Veliko časa za odločitev sicer ni bilo in takrat sem bila na bolniški. Zbolela sem za covidom in potem še za hudim bronhitisom. Pa je scenarist Igor Bračič prišel kar k meni domov. Predelala sva koncept in rekla sem, sprejmem. Z nekaterimi se pač hitro ujameš, če imajo podoben odnos do televizijske slike, do besed in če utripaš z enakim ritmom.
Kaj pa v televizijske zgodbe? O tem je bilo namreč v zadnjih nekaj dneh napisanega veliko, češ - če citiram naslove v medijih - »Miša nič ne dela«? Bi nam zaupali vašo plat zgodbe?
Seveda, saj je ne le umazana in nezakonita, ampak tudi povsem preprosta. Stavkajoče je treba utišati, jih ukiniti in zamenjati z bolj predvidljivimi voditelji/cami. Sem ena od tistih 38 zaposlenih na RTV Slovenija, ki smo zaradi solidarnosti s kolegi dobili opozorila, no, kar opomin pred odpovedjo delovnega razmerja. In naslednja faza se je zgodila z ultimatom. Pravzaprav mi je težko o tem govoriti. Ker ne razumem, ker nočem razumeti, da je ta največja kulturna ustanova postala tako zatohla in da jo komaj še prepoznam. Skratka, da pojasnim, do februarja 2022 sem opravljala ustrezno delo iz pogodbe o zaposlitvi. Pripravljala in vodila sem intervjuje v oddaji Z Mišo, v času pandemije covida-19 vodila pogovore v oddajah Premagajmo covid, vodila in ustvarjala podkaste o aktualnih družbenih in kulturnih vprašanjih, ampak ko se je usedel na stol v. d. direktorja TV Slovenija Valentin Areh, je nemudoma ukinil oddajo Z Mišo, čeprav sta bili produkcija in predvajanje oddaje načrtovana do konca leta 2022. Načrt je potrdil tudi Programski svet! Ampak, se zdi, da je to samo še farsa. Od februarja 2022 mi torej delodajalec ni zagotovil ustreznega dela, sem pa kljub temu sprejela delo, ki v moji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni zapisano, izobraževanje novinarjev in voditeljev za nastop pred kamero in predavanja. No, v termin oddaje Z Mišo so naselili drugo voditeljico, meni pa ponudili najprej vodenje rubrike Magnet in potem vodenje rubrike Prestiž ter na koncu, na sestanku 5. aprila me je doletel ultimat: »Miša Molk sprejme vodenje oddaje Prestiž ali sprožimo postopek izredne odpovedi.« Tega dela seveda ne morem in ga nisem dolžna sprejeti, ker ni ustrezno moji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, zato zavrnitev vodenja rubrike ne pomeni kršitve pogodbenih obveznosti in ne more biti razlog za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Je pa delodajalec kršil 33. člen ZDR-1, ker sem opravljala delo, ki ni ustrezno delo iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer brez pisne odredbe. Delodajalec krši tudi pogodbene obveznosti, saj mi brez moje krivde ne zagotavlja dela iz pogodbe o zaposlitvi.
Če se ozreva na vašo izjemno kariero, katero televizijsko obdobje je bilo za vas najlepše?
Najtežji vdih je bil prvi prispevek za mladinsko oddajo Mladi za mlade. Že v kombiju mi je bilo slabo. Ampak, kakšno srečo smo imeli, da smo se lahko profesionalno prebujali in razvijali v oddajah za mlade. Bili smo mladci in pivnali znanje. Vsako obdobje, lahko bi rekla, vsako desetletje mi je ponudilo nove možnosti, povsem drugačne izzive in priložnosti, da se znebim strahu, predvsem pa, da tudi znotraj medija prikličem sebe. Da ne bi bila zgolj korektna, da ne bi bila le govoreči avtomat, ampak da bi začutila sebe v vsaki besedi, v vsakem vprašanju z napakami vred. Zato ne le obdobju, ampak vsaki oddaji pripišem enak pomen.
»Sem ena od tistih 38 zaposlenih na RTV Slovenija, ki smo zaradi solidarnosti s kolegi dobili opozorila, no, kar opomin pred odpovedjo delovnega razmerja.«
»Na sestanku 5. aprila me je doletel ultimat: 'Miša Molk sprejme vodenje oddaje Prestiž ali sprožimo postopek izredne odpovedi.'«
Na katero svojo oddajo pa ste najbolj ponosni? Je morda to legendarni Križ kraž ali pa Res je?
Ah, s ponosom si lahko le tazadnjo obrišeš! Strast do dela šteje, in seveda vzljubiš tudi napor, ki ga vložiš v delo. Te kar nekako zasvoji. Adrenalin je na delu. Najbolj, ko gre oddaja v živo. In prav oddaja TV Križanka, kasneje Križ kraž, me je veliko naučila. Po telefonu so gledalci ugibali skritega gosta. To so bili pogovori, ki so me naučili, kako nadalje spraševati, kako se z njimi pogovoriti in kako se od njih posloviti, če niso bili blizu pravilne rešitve. To je bila spet nova voditeljska izkušnja. Morda je zahtevala največ zbranosti oddaja Res je, kjer sem imela včasih tudi po 80 gostov v eni oddaji. In sem komaj še vedela, kdo h komu sodi, kdo je čigav gost. Oddaja Zgoraj brez (brez kurjave namreč, zelo nas je zeblo tam v Skalnati dvorani) in kasneje oddaja Z Mišo, v katerih sem gostila tudi strokovnjake s posameznih področij, ki jih, nekaterih, prej še nikoli nisem srečala, sta bili zame enak izziv, ker nikdar nisem vedela, kako se bodo odzivali. Bodo zgovorni ali ne. Montaže pa nisem imela na voljo. Vse je bilo tako, kot smo posneli. In za vsakega gosta sem se res temeljito pripravila in prebrala ogromno knjig, študij, razprav. Pa tudi neposredni prenosi javnih prireditev so še vedno velik izziv, ker so povsem nepredvidljivi. Popravkov ni, zato moraš biti pripravljen na vse.
Omenili ste TV Križanko in Križ kraž. Kako bi takšen format oddaje funkcioniral danes? Križanke so namreč še vedno izjemno priljubljene!
Ja, bi. Seveda bi, zagotovo bi bila gledanost dobra. Produkcijsko bi bilo treba oddajo posodobiti, pa bi šlo. Časopisi in revije še vedno objavljajo križanke, to nekaj pove, a ne?
V tistih časih je bila televizija izjemno gledana, danes pa je gledalcev čedalje manj. Zakaj gledalci »bežijo« stran? Kaj jih najbolj zmoti? Tudi sami še kako dobro poznate gledalce, saj ste bili tudi varuhinja gledalcev.
To bi bilo bolj vprašanje za aktualno varuhinjo. Sama pa menim, da sta tako program kot produkcija oddaj izjemno zdrsnila, vzdušje je slabo in sogovornikov, ki res poznajo medij, njegovo strukturo in možnosti sporočilnosti, v vodstvu ni več. Pa žal tudi osnovnih kod sporazumevanja in dogovarjanja ni več. So ultimati, so grožnje, so opomini. Se spomnim kolegijev, naših uredniških sestankov, ko sem bila še odgovorna urednica, kako žgoči, a plodni pogovori so to bili, polni ustvarjalnega soka, širokega znanja in zavedanja, da si gledalke in gledalci zaslužijo kakovosten program.
Če bi zavrteli čas nazaj, bi v svoji dolgoletni televizijski karieri kaj spremenili?
Ničesar. Tu sem. To sem. In sem hvaležna vsem, ki so mi obogatili življenje, sodelavcem in imenitnim gostom, ki so vznemirjali mojo poklicno radovednost in me vedno znova napeljali k branju in raziskovanju.
Kam pa vas bo vodila pot, ko se bo televizijska zgodba končala?
Najprej bo treba pospraviti pisarno, pregledati arhivsko dokumentacijo, te je precej še v fasciklih, pa na kupe knjig, cedejk, si oddahniti od teže pritiskov, potem pa naprej. Zagotovo bom nadaljevala z mentorstvom in usposabljanjem za javni nastop in nastop pred kamero, pisala in se izobraževala. Pa nazaj poklicala svoj dom, kamor sem hodila pretežno le spat.
Pa končajva, s čimer sva začela! Katera evrovizijska skladba 2023 vam je najbolj všečna?
Brez pomislekov najprej Francija. Pa Italija, Švedska, z odličnim vokalom navdušita na posnetku predstavnici Estonije in Albanije. Bo pa zagotovo kakšno presenečenje že v obeh polfinalih pri uvrščanju v finale, ker tokrat v polfinalih ne bodo upoštevani glasovi strokovne žirije, ampak le v finalu. Veliko je letos sprememb v načinu glasovanja, kot recimo ta, da bodo lahko za svoje najljubše pesmi glasovali gledalci po vsem svetu, ne le sodelujoče javne radijske in televizijske postaje. Glasovi, ki so jih poimenovali »Rest Of The World«, torej glasovi preostalega ali manjkajočega sveta na tej prireditvi, bodo desetim skladbam, ki bodo prejele največ glasov, prišteti kot glasovi ene dodatne glasovalne države. Skratka, zelo nepredvidljivo. Me je pa neprijetno presenetilo, da sta v istem polfinalu Ciper in Grčija, saj vedno druga drugi podelita 12 točk. Pa letos nisem ravno navdušena nad njunima pesmima, a glasovanje ju lahko popelje v finale. Veliko je tu še za premleti. Zlasti ko bo letošnja Evovizija mimo. Želim pa našim predstavnikom čim boljšo uvrstitev, saj so se izjemno potrudili tudi s promocijo, delavni so, zagnani so, na izid pa razen dobrega in prepričljivega nastopa ne morejo vplivati. Srečno, Joker Out! In hvala vam za pogovor.
»Zagotovo bom nadaljevala z mentorstvom in usposabljanjem za javni nastop in nastop pred kamero, pisala in se izobraževala.«
