Bitka talentov, Misija Evrovizija, Ema, Evrovizija je le nekdaj najodmevnejših projektov glasbenice Manu Hvala, ki danes ustvarja pod umetniškim imenom Manu. In umetniška je tudi njena glasbena zgodba Sunrise, o kateri nekdanja evrovizijska predstavnica pravi, da je njen osebni sončni vzhod.
Začniva najprej z dogodkom Pesmi in okusi ljubezni, ki se je zgodil nedavno na Ruski dači. Kako bi opisali ljubezen in kako pesmi?
Ljubezen smo mi. Ljubezen je izvorna energija, ki zame predstavlja Boga. Opisala bi jo kot edino resnico. Brez nje ni ničesar - ni življenja, ni smisla. In ja, tudi glasbaje ljubezen, kadar jeustvarjena iz srca, iz čiste inspiracije.
Ko govoriva o pesmih ... decembra lani ste jih združili v prav poseben album?
Res je. Na to sem nekako čakala celo življenje, da o sanjah, ki so se mi lanski december uresničile, niti ne govorim. Gre za moj prvi glasbeni album, poimenovala sem ga po eni od skladb, Sunrise. Nanj sem čakala dolgo in vanj vložila vso svojo energijo, da bi se ustvaril. Njegova zgodba se je pričela leta 2018 v Stockholmu, ko sem spoznala svetovnega glasbenika, avtorja in producenta Erica Baziliana. Sunrise zame ni le skupek trinajstih pesmi, ampak zgodba mojega življenja, ki vodi do tega trenutka. Lahko bi dejala, da gre za moj osebni sončni vzhod, saj želim to sonce skozi glasbo prenesti na druge. To je nekaj najlepšega, saj»sonce« v sebi nosimo vsi, le »prižgati« ga moramo v sebi, da zažarimo v vsej svoji veličini.
Omenili ste Stockholm, ki je še kako povezan tudi z Evrovizijo, kajne?
Tudi to je res. Evrovizija mi je spremenila vse. Žekot majhna punčka sem čutila, da se bo ta enkrat zgodila, sicer si je ne bi tako želela. Predvsem sem vedela, da mi bo Evrovizija odprla neka nova vrata v svet, zato sem tudi delala v tej smeri, da se je zgodila. Še danes sem hvaležna za Stockholm, kamor sem se nekaj mesecev po Evroviziji tudi preselila. Začutila sem, da me tja vleče duša in da me tam nekaj čaka, da bom ne nazadnje tam nekaj ustvarila, česar ne bi v tej obliki, kot sem, če bi recimo ostala doma. Po dveh letih življenja in glasbenega ustvarjanja na severu sem ugotovila, da to še ni moja zadnja postaja. En dan sem izrazila, kakšno glasbo želim resnično ustvarjati, saj sem dojela, da mora umetnikvedno slediti sebi in tistemu, kar čuti v sebi, saj sicer ob kasnejšem uspehu nismo zares srečni.
Če se ne motim, je imela prste vmes tudi Maja Keuc?!
Ja, o vseh iskrenih glasbenih željah sem se v najini dnevni sobi v Stockholmu pogovarjala z mojim Marjanom in Majo, ki je takrat prav tako živela tam. Maji in Marjanu sem naključno na YouTubu pokazala nekaj pesmi, ki so mi od nekdaj bile všeč in so mi ostale v globokem spominu. Marjan je ugotovil, da imajo kar tri meni ljube pesmi istega avtorja, ki pa je Američan. Zdelo se je, da gre za misijo nemogoče, da bi ga spoznala, a sem to željo prepustila vesolju ... In glej ga zlomka. Čez približno tri tedne me pokliče Maja in mi v izrazitem dialektu reče: »Čuj, totega tvojega Erica sem zdaj spoznala na zabavi ...« Lahko si mislite, kako sem se počutila, zato sem resnično hvaležna Maji, Univerzumu in Ericu, ki je bil za to, da se dobiva. Beseda je dala besedo, na koncu pa tudi najino skupno pesem, All That Matters. Zakaj sem vam želela to povedati? Odgovor je preprost! Če v nekaj verjamemo in če sledimo srcu, se bo vedno pokazala pot.
Kako pa se spominjate življenja na severu?
So prednosti in slabosti. Vreme zagotovo na severu ni prednost, vsaj zame ne, rada imam tople dneve in poletje. No, v Stockholmu se vremenske razmere lahko v nekaj minutah povsem spremenijo. Edino v času Evrovizije je bilo res lepo vreme, skorajda lepše kot doma. (smeh) Pa vendarle, ni bilo vreme tisto, ki me je poklicalo na sever, ampak notranji glas, ki sem mu sledila. Predvsem bi tu omenila glasbeno industrijo, ki je izjemno odprta, ljudje nadvse spoštujejo glasbo. Švedi tudi izjemno cenijo in spoštujejo svoje avtorje in glasbenike, da delajo v angleščini, saj vedo, da jih bo takšna glasba ponesla v svet. Pri nas še ni ravno tako ... a počasi tudi v Sloveniji stvari premikamo v tej smeri naprej.
Kako zelo ste se glasbeno spremenili od Evrovizije dalje?
ManuElla je bila v osnovi vedno enaka. Je pa res, da je bilo leta nazaj v ozadju dosti »programov« in t. i. vzorcev, ki jih dobimo tako od okolice, vzgoje ... Največja sprememba je ta, da si sedaj popolnoma zaupam in da ne padem več pod zunanje vplive. Drugače pa sem vedno ljubila življenje in glasbo in to poslanstvo želim širiti naprej.
Kam vse pa vas bo pot vodila v prihodnosti?
V tem letu vsekakor načrtujemo koncerte, na katerih me bo spremljal moj odlični bend, za katerega sem neizmerno hvaležna. Enako sem hvaležna tudi mojemu Marjanu, ki je pripomogel k temu. Veselim se nastopov doma in v tujini. Življenje je lepo, plešimo in pojmo, kolikor nam srce veli ...
