O čem govori vaša nova pesem Do zadnje kaplje?
O tem, da te ne sme biti strah skočiti v nekaj, dati vse, verjeti v vse, ko si z nekom. Prevelika previdnost nas na koncu lahko zelo osiromaši in življenje lahko zaradi nje izgubi veliko barv. Moraš biti malo pogumen, sploh v ljubezni, ki je nekaj božanskega, čarovnija, ki nam jo je namenilo nebo – in tukaj je biti preveč pragmatičen res največja mogoča prevara samega sebe.
Največja bolečina je ravno srčna bolečina ... Se je zato večina boji?
Pri tem so viški najvišji in padci najnižji. Ali imaš raje veselje na vrhu Mont Everesta in žalost v najglobljem jarku, ali si najsrečnejši na nekem 50-metrskem gričku, da potem žalost ni tako huda? Ne vem, jaz sem pač rad intenziven, nimam pa nobenega prezira do ljudi, ki to niso. A iz izkušenj – in teh imam že petdeset let – bi rekel, da je mnogo ljudi, ki pristanejo na ta »varnostni ventil«, stalno nesrečnih, nekaj jim manjka, nekaj iščejo, nekaj pogrešajo. Hrepenijo po nečem, pa si ne upajo.
In kje ste trenutno vi? Glede na konec zveze in smrt brata – v jarku?
Ja, imel sem precej težke čase: z virozo sem delal pet koncertov, izguba brata, ki me je res globoko prizadela, zdaj moram skrbeti tudi za mamo ... Res je neko težko obdobje, ampak nočem jamrati – glejte, vsem ljudem se to dogaja. Zares ubogi so tisti v bolnišnicah, na cevkah, in tisti, ki ne morejo preživeti iz meseca v mesec. To so problemi. V življenju vedno pridejo rdeči obrati in moraš biti stabilen ter stvar izpeljati, ne pa ljudem govoriti, kakšen revež si. Vedno gre navzgor in navzdol, v življenju ni stanja sreče, so samo trenutki sreče.
Abraham je za večino velika prelomnica, če ne drugega, si kupijo motor ...
Jaz sem motor že zdavnaj prodal. (smeh)
So vas vseeno »zadela« leta?
Ne, nič takega se ni zgodilo. Šlo je mimo en, dva, tri! Niti nisem zares praznoval. Me je pa presenetila ekipa na snemanju videospota v Brdih: na večerji sem dobil torto, prišla sta še vinar Marjan Simčič in legendarni srbski tenisač Bobo Živojinović in smo do treh zjutraj šli dobesedno »do zadnje kaplje«. (smeh) Ko so me potem zjutraj po telefonu prijatelji spraševali, kako se počutim kot petdesetletnik, sem jim odvrnil: »Počutim se, kot bi jih imel sedemdeset!« (smeh) Kasneje pa sem svoj bend peljal ne na timbilding, ampak bodibilding – ker smo ogromno pojedli. (smeh)
Če še malo ostaneva pri kapljicah: imate oljčnik in pridelujete svoje oljčno olje. Kdaj pa si boste omislili vinograd in pridelovali svoje vino?
Ne bom, ker za vino potrebuješ izjemno znanje in predanost. No, da ne bom zdaj koga užalil: to potrebuješ tudi za vrhunsko olje, ampak pri olju lahko dosežeš precej visok nivo, tudi če nisi ekspert, pri vinu pa to ne gre. Preveč imam rad res dobro vino, da bi bil lahko kdaj zadovoljen s svojim. Imam raje zelo veliko prijateljev med vrhunskimi vinarji in tako rešujem ta problem. (smeh)
Ampak »rdeči barik Jan« se lepo sliši ...
To bi bil potem že biznis, to pa me ne zanima.
Prodali ste vse restavracije in bare. Biznisa se torej ne greste več?
Ne, vse sem prodal in mi je super, da samo pišem pesmi. V bistvu delam to, kar najrajši delam. Bila je super izkušnja, a sem ocenil, in to pride s petdesetimi leti, kaj je v življenju bistveno in kaj je balast. Vso svojo energijo je treba nameniti stvarem, ki so bistvene. Preveliko razdajanje (ne govorim samo o poslu, ampak tudi o ljudeh) je zame balast. To dajem na stran.
Kaj je za vas najpomembnejše?
V tem trenutku, da bi našel lastno mirnost.
Zakaj pa ste nemirni?
Zaradi vseh stvari, ki so se mi v zadnjem času zgodile. Neka mirnost doma, to je tisto, po čemer hrepenim.
Ali to vključuje partnerico, ki bi vam stala ob strani?
No, seveda je to želja, ampak ni projekt – se pač zgodi ali pa ne.
A še niste naredili križa čez ljubezen?
Nikoli, to pa ne! To je tako, kot da bi rekel, da narediš križ čez absolut – eni temu rečejo bog, drugi vesolje, ampak absolutno je absolut. Vsi ga doživljamo tako ali drugače, in če bi prekrižal ljubezen, bi rekel, da tega ni.
Kaj pa otroci? Pri petdesetih nekateri rečejo, da so že prestari ...
Ne, si jih želim, ampak zagotovo sem že prestar, ja. (smeh)
Zakaj prestar?
Jah, ne vem, mogoče bi bilo fino igrati nogomet z 18-letnim sinom, ko še nisi star 75 let. In da v razmišljanju nisi generacijsko čisto na drugem planetu. Čeprav mislim, da bi se znal vživeti v čisto drugo generacijo, torej ne bi bil zoprn in ne bi samo pameti solil.
Malo bi pa tudi to morali, sploh če bi imeli hčer.
Saj verjetno bi. Mogoče bi si še bolj želel hčerko, ker se mi zdi, da bi bila moja slava za sina večje breme. Težje bi to predelal kot hčerka.
Ste se torej odločili, da otrok pač ne boste imeli, ali še dopuščate to možnost?
Ne, ne, oh, ne, jaz si to zelo želim!
Tudi če boste potem nekoč z berglo z njimi igrali nogomet?
(smeh) Pa saj je bistveno, da nekomu daš sebe. Kdaj je človek najbolj sam? Recimo moj primer: imam nor koncert, polna dvorana, histerija od začetka do konca; ob treh zjutraj me šofer pripelje domov, naslednji dan je prekrasen sonček, čudovita narava in jaz sem poln nečesa lepega, in če ni nikogar, da bi mu to dal, pride občutek samote. Ker kadar si poln lepega, je to tako lepo dati naprej. Srečo in lepo je treba deliti, takrat zares zaživi, ne?
Pesmi pišete iz sebe. Glede na to, da je za vami ne preveč svetlo obdobje, bodo tudi pesmi malo bolj mračne?
Ne, Do zadnje kaplje je recimo zelo pozitivna. V vsako pesem, tudi če je žalostna, rad vnesem upanje. To je moje pravilo. Zmeraj je treba pustiti lučko na koncu tunela. Zdi se mi, da je to nujno potrebno. In povsod.
Ste torej optimist?
Ne bi rekel, da sem optimist, ampak borec.
Z bratom, slikarjem Domnom Slano, sta si bila precej blizu. Kako ste se spopadli z njegovo smrtjo (umrl je 26. decembra lani zaradi raka, op. p.)?
Kako pa naj človek se? Imel sem pet koncertov tisti teden, vmes sem hodil domov, da sem poskusil mamo malo dvigniti. Tako da ... V bistvu mi je to, da sem tiste dni delal, morda celo pomagalo, čeprav je bilo zelo naporno. Tudi zelo čustveno.
Ste zato takrat kaj drugače peli?
Ker si tako čustveno razrvan, je bilo zagotovo drugače, a se tega ne zavedam toliko, da bi lahko natanko povedal, katero pesem ali kaj sem drugače odpel. A to je življenje in treba se je boriti naprej. Ne vem, kako bi vam odgovoril. Tudi oče mi je umrl, pri 22 letih, in tudi takrat sem s pesmijo to nekako lažje predelal.
V bistvu so vaš katalizator pesmi?
Ja, zmeraj, kadar sem zelo podrt, sedem za klavir ali vzamem v roke kitaro. Sicer takrat morda ne ustvarjam toliko, kot grem v neki svet, ki je paralelen, grem torej čisto drugam.
Vas je bratova smrt kaj streznila, ste začeli drugače gledati na minljivost?
Ko greš proti petdesetim letom, izgubiš že kar nekaj ljudi v življenju, znancev, prijateljev, zato je bilo zavedanje minljivosti pri meni že tudi prej. Pri tem mogoče bolj pridejo na plano vprašanja pravega smisla, a tudi tukaj je odgovor hiter, pravzaprav zelo banalen: smisel nas, ki smo tukaj, je, da nadaljujemo vrsto, to je biološko čisto jasno. In če si tako odgovoriš, se s tem zadovoljiš in sprijazniš, se mi zdi boljše kakor imeti utvare o tem, da je tvoja funkcija na tem svetu ne vem kako pomembna. Čisto vse bi bilo enako brez mene ali pa brez koga drugega.
Za določene posameznike zagotovo ne bi bilo enako brez vas.
Za posameznike ne, za svet pa. Samo pomislite, kakšne civilizacije so že bile, pa nihče ne ve zanje. Včasih se pelješ mimo kakšne velike graščine, ki je nekoč sijala, vse je bilo super, zdaj pa je zapuščena, niti ne vemo, kdo je tam živel, kdo je to naredil, kdo je tam užival, kakšne so njene zgodbe ... Vse je minljivo. Ljudje pa se imamo za tako zelo pomembne, ta naša superiornost ... Zemlja se bo samo malo stresla, tako kot pes, ki pride iz vode, pa ne bo več važno, kdo je Elon Musk, kdo je Jan Plestenjak, kdo je Jože ... Čisto nič ni važno, mi pa ustvarjamo neko igro pozicij, kdo je kdo pa kdo je kaj ...
Če so ogledate mlade generacije glasbenikov, kakšne so?
Ogromno je talentiranih, zelo so dobri, boljši, kot smo bili mi, ko smo začenjali.
Ampak verjetno imajo tudi več možnosti, že kar se tehnologije tiče?
To itak, samo strah jih je. Tu smo bili mogoče mi boljši, več smo si upali. Spet lahko rečem: ne dajo do zadnje kaplje, dajo zelo veliko, ampak ne do konca – govorim o čustvenem in izraznem smislu. Ampak ne, ker ne bi znali, izključno zaradi strahu. Zdaj imamo družbena omrežja, ki nas vse stalno ocenjujejo, na vsakem koraku, to ni dobro za dušo. A so nas prisilili v to igro.
Jo vi znate igrati?
Ne vem, ali jo znam, moram jo igrati. Najhujše bi bilo, če bi napredek zanikal. To bi bilo tako, kot če bi, ko so izumili avto, to zanikal in še naprej potoval s konji in z vozovi.
Smo v dobi stalnega strahu: vojne, pomanjkanje, draginja ... Se tudi vi bojite?
Vojna je seveda najhujša stvar, ampak bolj me skrbi nekaj drugega: da se z digitalizacijo ubija duh v človeku. Vojna je res lahko bolj brutalna, ampak dolgoročno govorimo o milijardah ljudi z ubitim duhom zaradi igre družbenih omrežij in digitalnega sveta. Mislim, da ima lahko to še veliko hujše razsežnosti kot vojna. Ljudje se tudi manj gibajo, živčevje se spreminja ...
Menda se že pojavlja trend odvračanja od pametnih telefonov in se povečuje prodaja starih telefonov, ki so le za klicanje.
Ko bom šel na pavzo naslednje leto, bo zagotovo moj prvi nakup navaden, star telefon, in tale (pokaže svoj pametni telefon, op. p.) se bo ugasnil.
Boste zdržali?
Seveda!
In kaj boste počeli?
Gledal bom naokoli, mogoče ljudi, kako se smejijo, avte, ki vozijo mimo ... Zakaj je treba ves čas buljiti v ekran?
Ne boste spet kupili motorja?
Mogoče kdaj, ampak zdi se mi, da sem preveč izgubil strah in spoštovanje do njega, ko sem naredil 12 tisoč kilometrov na leto. To je zelo veliko. Preveč sem se že igral z njim in to lahko privede do kakšne tragedije; ne bi rad tako končal.
