Že peto sezono ste žirantka priljubljenega kuharskega tekmovanja Mali šef. Kaj vam sodelovanje v takšnem šovu prinese v življenje, se ga veselite?
Zelo sem vesela, da je takšna gledanost te oddaje, pa ne samo pri malih otrocih, ampak tudi pri starejši populaciji. Vsako leto, ko se po pripravah začnejo snemanja, se veselim vseh snemalnih dni, saj smo mi trije res ena »fletna ekipca«, za nami pa stoji ogromna, dobra velika ekipa in seveda Mercator.
Vas otroci presenečajo s svojimi jedmi, ste pričakovali, da bodo kuhali tako kompleksne jedi?
Otroci so kot spužve. Zelo hitro se učijo novih tehnik in postopkov pri kuhanju. Vse jih zanima, srkajo znanje, drug drugemu so v oporo, med njimi se spletajo prijateljstva, pristni kolegialni odnosi. Vse to so lepi zgledi, ki pri mladih štejejo. Skupek vsega so njihovi krožniki, ki jih ustvarjajo v oddaji. To me navdušuje ter mi daje upanje, da je oddaja na dobri in pravi poti.
Kdaj ste sami prvič stopili za štedilnik, se spomnite? Kdo vas je naučil kuhati?
Spomnim se lesenega štedilnika in ponvic, ki sem jih kot otrok dobila za darilo ob Miklavžu. To so bili prvi stiki, prve palačinke in juhice. Pozneje ponesrečene palačinke, en kup umazanih pultov, popackanih knjig z recepti in ponesrečenih sladic. Potem pa poslušnost in razvoj ob stari mami Ivanki, ki je legenda naše hiše.
Prevzeli ste Gostilno Mihovec, ki deluje od leta 1857. Zagotovo ima bogato zgodovino, kako gledate na to? Upoštevate to pri svojem delu, vam je tradicija pomembna?
No, prevzela je še nisem. Jo pa uspešno vodim, vsaj tako potrjujejo naši gostje z obiskom in naš razvoj. Vsaka generacija nekaj da, nekaj prinese v rodbino. Tako se piše zgodovina, ki je v naši družini zelo povezana s tradicijo. Ta nam je velika vrednota in ponosna sem na to. Ponosna na okolje, v katerem delujemo, na ljudi oziroma ekipo, s katero delam, in na vso razširjeno družino, ki je vpeta v posel. Najpomembnejše pri našem poslu je, da se zavedaš, da en sam človek pri takšnem delu ne opravi nič in da si vedno nadomestljiv. To sprejeti je modro.
Ste mama, kuhate tudi doma? Kuhate drugače kot v gostilni? Kaj si po napornem dnevu v gostilni doma pripravite za obrok?
(Smeh) Velikokrat me to vprašajo in na žalost je to tisto črno vprašanje. Naša gostilna je naš dom. To si je težko predstavljati, če tega ne živiš. Fizično domujemo pod isto streho tri generacije, ki imamo svojo, zasebno kuhinjo, svoj zasebni dom. Vsak na svojem, ampak so najlepši trenutki, ko smo skupaj. Domov hodim spat in bolj poredko kaj skuham.
Kuhata tudi vaša otroka, sin Martin in hčerka Ela, ste ju vi naučili kuhati? Menite, da je pomembno, da otroke naučimo kuhati? Bosta nadaljevala družinsko tradicijo gostinstva?
Martin bo star 22 let in ga trenutno ni doma. Za nedoločen čas se je preselil v Švico, kjer nabira znanja in veščine pri svetovno znanem kuharskem mojstru Andreasu Caminadi. Gnezdo je zapustil že zelo zgodaj, po končani osnovni šoli, tako smo gojili bolj odnose na daljavo. Nanj sem zelo ponosna, saj je brez velikega mojega truda zrasel v samostojnega in odgovornega mladeniča. Ela pa obiskuje osmi razred OŠ Pirniče in imamo na jedilniku vsakodnevno srečanje z najstnico. (smeh) Z njima nisem imela učnih ur kuhanja, ampak sta se naučila z zgledom. Ob mojem delu sta tudi onadva pomagala meni. Tako se otroci navadijo delovnih navad. Ob tem je pomembno tudi druženje, komunikacija. Ti prenosi so najbolj mehki in verjameš, da si jim dober vzornik. To so dejavniki, ki vplivajo na nadaljevanje tradicije, ki pa je povsem v njihovih rokah.
Prebrala sem, da vam veliko pomenijo njiva in doma pridelana zelenjava, tudi za gostilno. Katera zelenjava se največkrat znajde na vaših krožnikih, katero ste največkrat pripravili otrokom?
Drži. Najraje obdelujem moko in ustvarjam ter seveda jem kruh. (smeh) Ostala zelenjava pa kroži kot kolobar in bi težko katero izpostavila. Zelo rada imam solato, buče, gomoljčnice, vse pa je odvisno od letnega časa. Tako se kuha pri nas.
Nekoč je veljalo, da je kuharski svet moški, da so le moški lahko vrhunski kuharji. Se je to spremenilo? Koga vi cenite kot kuharja, kuharico?
To je res in tudi prva beseda kuhar je moškega spola (smeh), vendar je v današnjem času tudi veliko kuharic uspešnih in prepoznavnih. Tudi rek, da žena podpira tri vogale v hiši, se je v sodobnem času močno spremenil. Tako se tudi prepoznavnost v kulinaričnih imenih spreminja.
Vašim zanimanjem ni konca: ste tudi direktorica, sommelierka, žirantka ... Kako ste se lotili sommelierstva, kako daleč ste?
Tečaj sommelier 3. stopnje sem zaključila pri mednarodnem sommelierskem združenju (ASI), ki deluje pri nas pod društvom Sommelier Slovenije. Trenutno čakam na izpitne rezultate iz WSWT 2. stopnje. V svet vina me je popeljala želja po znanju in nadgrajevanju. Potem pa te odpelje kot reka. Spoznavaš nove ljudi, širiš obzorje znanja in znanstev in to me osrečuje. Najdeš čas, po še tako napornem dnevu sedeš, odpreš steklenico, si natočiš in uživaš.
Kaj želite otrokom prek Malega šefa sporočiti, pokazati?
Otroci naj se opogumijo in primejo za nož ali kuhalnico! Naj jim prvi poskusi neuspeha ne uničijo želje po ustvarjanju v kuhinji. Naj se mame ne jezijo, če morajo pospravljati za njimi. Tudi po gimnaziji še ni prepozno, da stopiš v naše vrste, če imaš željo. Biti kuhar je lep in zahteven poklic, biti najboljši kuhar pa je v ponos vsem, ki te poznajo. (smeh) No, to sta pa moja dva (smeh) žiranta.
