Režiserja Christophe Astruc in Michelle Fines s pogovori z organi pregona in družinami žrtev ter z arhivskimi novinarskimi posnetki in uprizoritvami pripovedujeta, kako so izginotja mladih žensk v francoski regiji Ardennes v letih 2000 in 2001 pripeljala oblasti do skromnega gozdarja Michela Fournireta, ki je bil obtožen napada, ko je ena od potencialnih žrtev pobegnila in ga prepoznala.
Ker sta bili mrtvi najstnici ‒ 18-letna Céline Saison in 13-letna Mananya Thumpong ‒ najdeni v isti gozdnati regiji v Belgiji, nedaleč od kraja, kjer je Fourniret živel, je bil osumljen umora obeh. Vendar tudi po večurnem zaslišanju organom pregona ni uspelo iz njega izvleči nobenih informacij, ki bi ga povezale z zločinoma. Zato so se oblasti osredotočile na Monique Olivier, Fourniretovo ženo, s katero se je poročil leta 1989. Dajala je vtis staromodne, zelo ubogljive ženske, ki pa je bila seznanjena z moževimi spolnimi napadi in umori. Ko je policiji dala dovolj informacij, da so Fournireta aretirali, jo je poskušal obvarovati in zaščititi tako, da jo je distanciral od svojih okrutnih dejanj, češ da je bila le prestrašena žena, ki je bila prisiljena v sodelovanje pod njegovim vseobsegajočim nadzorom. Toda nekateri preiskovalci so imeli občutek, da stvar ni takšna, kot jo Michael opisuje, in njihove domneve so bile potrjene, ko je Olivierjeva priznala, da je aktivno sodelovala pri ugrabitvi Isabelle Laville.
Večji del prve epizode serije Monique Olivier: Accessory To Evil je posvečen primerom Laville, Saison in Thumpong ter razpravi o tem, kako težko je bilo Fournireta pripraviti do tega, da bi karkoli priznal. Ustvarjalci dobro poskrbijo, da nam morilčevo ženo najprej prikažejo kot ubogljivo in nebogljeno žrtev, ki se s Fourniretom ni poročila zaradi ljubezni. Nato pa začnejo odkrivati plast za plastjo precej drugačne resničnosti; z njim si je dopisovala že, ko je bil zaradi spolnega napada v zaporu leta 1966, in je prostovoljno sodelovala pri njegovih zločinih, ko so ga leta 1987 spustili na prostost. Počasi in postopoma pa do zadnje epizode dokumentarne serije spoznamo, kako črna je bila zares njena duša in kakšne grozote je počela s svojim možem, ter vidimo, kako popolnoma apatična je do žalosti družin svojih žrtev, čeprav je tudi sama mati. Čeprav gre za precej klasično obliko dokumentarne serije, je dobro izpeljana in opisuje temo, ki še ni »sprana«, saj le redko slišimo o »boljših« polovicah serijskih morilcev.
