Zagotovo nista edina, ki vesta, s kako težkim srcem greš v službo, kjer opravljaš delo, ki ga imaš sicer rad, a ga ne smeš opravljati po utečenih, profesionalnih standardih. Kako je delati za ljudi, če ti nekdo, ki odloča, preprečuje, da poveš resnico. Znotraj nacionalne radiotelevizije se bijejo boji, ki so bolj pomembni, kot si lahko predstavljamo. Ampak demokracija med drugim pomeni voljo ljudstva, torej večine. In prebivalci Slovenije so urednici Vesni Pfeiffer in voditelju Saši Krajncu dali jasno, neomajno podporo. Slednja je tudi izraz upanja, da se bosta nekoč javni radioteleviziji vrnila ugled in vrednost, ki ju je imela nekdaj.
Kako sta? Kako trenutno poteka vajin vsakdan v službi?
Vesna: Lahko rečem, da sva in smo kljub vsemu čisto v redu. Saj ko se zgodi kakšen trenutek, ki te potolče, mogoče tisti hip vidiš vse črno. Potem pa se seveda hitro sestavimo, saj verjamemo, da se bodo stvari uredile tako, kot je prav. Moram pa reči, da je ta težka izkušnja, to težko obdobje vseeno prineslo nekaj zelo dobrega. Z nekaterimi, vsaj zase lahko rečem, sem bila v preteklosti samo kolegica, če se tako izrazim, danes sem prijateljica. Recimo eno tako močno in zame zelo pomembno prijateljstvo je s Sašem. Ker naju je skupna težka izkušnja avgusta lani, ko sva s stavkom v napovedi vrinjenega prispevka v Dnevnik javnost opozorila, kaj se v informativnem programu Televizije Slovenija dogaja, v bistvu zelo povezala. Saša je zame oseba, ki ko vidi, da klonem, da sem čisto na tleh, mi ponudi roko in pomaga, da se poberem.
Saša: Samo hvala enako lahko rečem. Koliko grozni so že ti trenutki, ki še vedno trajajo, ampak verjamem, da imajo rok trajanja, so prinesli tudi nekaj dobrega. To, da se je na novo rodil in oblikoval kolektiv, ki verjame, da dela dobro, ki mu nihče ne more odvzeti ljubezni do tega dela in mu ga tudi nobeden ne bo mogel nikoli odvzeti. Čeprav se vodstvo, ki, še enkrat ponavljam, ima rok trajanja, tega dobro zaveda, se zelo trudi, da bi nas razbilo in da bi pohodilo vse novinarske in profesionalne standarde, ki jim sledimo. Ampak to se ne bo zgodilo. Zavedajo se tudi, da nas podpira javnost. Ta javnost je pokazala, kaj je prav in dobro, če že ustavni sodniki v tem trenutku tehtajo, kaj je pravo in kaj je dobro. Mislim, da je javnost, kateri služi javna radiotelevizija, 27. novembra jasno povedala, kaj je prav in kaj je dobro zanje in za radiotelevizijo Slovenija.
Se je od lanske jeseni do danes kaj spremenilo, morda tudi na boljše?
Vesna: Na boljše zagotovo ne. Dejstvo je, da je že vse leto 2022 bilo za nas težko. Pritiski so se začeli že zgodaj spomladi in so se potem samo še stopnjevali. Kot sem že omenila, je bil dan, ki je bil za naju prelomen, 17. avgust. Takrat sva bila oba na dnevniku, jaz kot dnevna urednica, Saša kot voditelj, in se nama je zgodil »podtaknjeni« prispevek. Morda je marsikdo nasedel trditvam direktorja televizije, da nisva bila kos nalogi, ker smo prispevek dobili uro pred začetkom oddaje. Ampak ne gre za to. Veste, pri pripravi dnevnika imamo točno določen in utečen proces dela. Vsi v ekipi dobro vemo, kaj so naše pristojnosti, in predvsem, kaj so naše dolžnosti. Na jutranjem uredniškem sestanku se dogovorimo o temah, ki so relevantne in ki jih bomo ta dan pokrivali v dnevniku. Dogovorimo se tudi, kdo bo pripravljal prispevke in podobno. Delo dnevnega urednika je, da se z novinarjem dogovori, kakšen naj bo prispevek, še pred odhodom na teren, kdo so možni sogovorniki in tako naprej. Skratka dnevni urednik, če sedaj govorim o svoji vlogi tega dne, je ves čas aktivno vključen v nastajanje prispevkov in same oddaje, ki je na sporedu nekaj minut pred devetnajsto. Moram povedati še to, da smo takrat po odločitvi direktorja televizije še objavljali prispevek uredništva oddaje Panorama, na ta način smo promovirali oddajo na drugem programu. In način dela je pač bil tak, da je urednica oddaje zjutraj na uredniškem sestanku napovedala temo. Tisti dan so bili tema testi za covid v lekarnah. In to je bilo tudi vpisano v plan oddaje. Ker se novinar ves dan ni oglasil, sem ga nekaj minut po osemnajsti uri poklicala in takrat zvedela, da je tema prispevka druga - uvodnik v reviji Mladina. Prispevek je bil že zmontiran in nisem imela nobene možnosti, da bi opravila svoje uredniško delo. Manj kot uro pred začetkom oddaje je nemogoče karkoli spreminjati, dopolnjevati, novinarja ne morem več poslati na teren po dodatne izjave. Novinar mi je povedal, da se je za spremembo teme odločila odgovorna urednica. Logično mi je najprej padlo na pamet, zakaj me o tem niso obvestili, zakaj so temo prikrili. Kaj je v ozadju, sem pomislila. S Sašem sva bila v hudi dilemi. Čakaj, to je nekaj podtaknjenega. In javnost ima pravico to zvedeti, biti obveščena, da se dogajajo neke čudne stvari. Da dobesedno pobalinsko podtikajo neke vsebine mimo urednika in voditelja oddaje.
Saša: Tako je in javnost smo v bistvu s stavko, ki smo jo začeli lani maja, obvestili, da stvari niso v redu, da je dovolj uničevanja televizijskega in radijskega programa. Takrat, avgusta, pa je bilo res dovolj vsega in to smo morali sporočiti tudi na ekranu. Dovolj je bilo in mislim, da je ta dovolj bil tudi jasen. Potem pa se je zgodil pogrom nad nama in nad celotnim kolektivom, ki nama je stopil v bran. V srcu še vedno nosiva tole značko 38. Če se kdo morda sprašuje, zakaj je na ekranu več nimava, zaradi tega, ker nama je odgovorna urednica informativnega programa zagrozila oziroma vsaj meni osebno, da če jo bom še enkrat v podporo svojim sodelavcem, ki so meni izrazili podporo, nosil, me bo povsem odstranila z ekrana. Tako, da v srcu bo vedno zapisano 38, nikamor ne bo šlo. Tu bo vedno, tudi če ne v obliki bedža, je pa v kolektivnem spominu in ta številka bo vedno prisotna. To je tisto, kar nas je še bolj povezalo. Takrat smo pokazali javnosti to, kar smo. Kolektiv, ki dela skupaj, ki zna delati dobro, ki čuti skupaj.
Na kaj sta najprej pomislila, ko sta izvedela, da sta *preutrujena* in da sta v programu v živo izrazila *osebno stisko*.
Oba: Nisva midva preutrujena … (smeh).
Saša: In to bi v tistem trenutku težko ocenjeval nekdo, ki je prišel iz službe vlade za komuniciranje, v vladi Janeza Janše, na televizijo. Niti poznal naju ni, in tako bi le stežka lahko ocenil, da sva preutrujena ali da ne zmoreva.
Vesna: Očitano nama je tudi bilo, da nisva kos neki nalogi. V končni fazi, češ disciplinskega postopka ne bom uvedel, ampak ker nalogi nista kos, nama je treba dati naloge, ki jim bova kos. Oziroma v stiski sva bila, tako je zapisal direktor. Zanimivo pa je, da sva oba znana po tem, da v stresnih situacijah, ki jih je pri našem delu veliko, profesionalno odreagirava. Veste, v ozadju oddaje, ki poteka v živo, se dogaja marsikaj. Kaj preskočimo, ker smo predolgi, ali pa prispevek še ni zmontiran, ni pripravljen za predvajanje, spremenimo vrstni red, gremo naprej. Saša je odličen voditelj, pri njem gledalec nikoli ne zazna, kaj se dogaja za kamero. Stvari vedno spelje profesionalno. In potem pade očitek, v stiski sta bila. Kakšna stiska neki, lepo vas prosim. Saša je profesionalec. Sicer pa tudi izkušnje nekaj štejejo, v tem poklicu sem že 40 let. Dogajalo se je, da sem zvečer zvedela, da bom naslednji dan delala vsebinsko zelo zahtevno oddajo, ki bo dolga uro in pol. Vedno je bilo delo profesionalno narejeno. Zato še enkrat ponavljam, kakšna stiska neki. Tisti, ki nama to očita, ne ve, o čem govori. Očitno je, da je bil glavni namen naju ponižati. Seveda so potem sledili še drugi dogodki, ni ostalo zgolj pri tem javnem ponižanju. Najprej so me umaknili z oddaje Odmevi, sredi oktobra pa še z Dnevnika. Premestili so me na jutranja poročila. O tem sem bila obveščena z elektronsko pošto. Odgovorni urednici se ni zdelo vredno, da bi me poklicala in se o tem z menoj pogovorila. Od jutri si na jutranjih poročilih, sprva pa sem bila planirana na večernem dnevniku. Na moje mesto je prišel novinar oziroma nov urednik. Nerada grdo govorim o kolegih, a si drznem reči, da je v bistvu stopil v prevelike čevlje. To je najmanj, kar lahko rečem.
Saša: Saj to se tudi vidi na ekranu. Da bi zmanjšali ta najin odmev v družbi, so naju pač malo umaknili iz ustvarjanja oddaj. To so naredili z izgovori in blatenji v drugih medijih, da so uvedli nove, mlade ljudi. Da je na ekranu potrebna osvežitev. Ne, samo termine so nam zmanjšali in zdaj v bistvu samo čakajo, da nama lahko kaj očitajo. Ampak jaz še enkrat poudarjam, da je javnost povedala, da nam verjame in da verjame v naše delo. Kako pa verjame v njihovo delo, pa se vidi na odstotkih gledanosti, gledanost strmo pada. V tem trenutku je zelo jasno, da velikokrat ne urednikujejo uredniki, pač pa kar vodstvo Televizije Slovenija.
Kako glede na vse, kar se je zgodilo, vidita prihodnost matične medijske hiše?
Vesna: V življenju vedno vidim kozarec napol poln. To pomeni, da tudi v tem primeru vidim neko svetlejšo prihodnost za ta medij. Ker tako, kot je, ne more biti, s tem se ne moremo sprijazniti. Je pa težko, ker se to sedaj lomi na naših plečih. Seveda je za tiste, ki smo tukaj zaposleni, ki vztrajamo, ki smo se upali upreti, se izpostaviti, težko. S Sašem sva se dobro zavedala, da naju bodo zmleli, če se nekoliko bolj slikovito izrazim. Ampak konec koncev, če tega ne bi nihče naredil, se uprl grobemu vpletanju politike v naše delo, bomo vsi ogromno izgubili. Izgubili bomo javni medij. Tudi to moram povedati. S Sašem čutiva posledice tudi pri plači. Časi so taki, da so dobro plačani samo vodstvu lojalni kadri, ki izpolnjujejo naročila brez besed. Moji bližnji so mi že večkrat rekli, daj odpoved, pojdi drugam. Kaj ti je tega treba. Ampak vedno znova si rečem, ne, ker to ni rešitev. Vztrajati moramo do konca.
Saša: Mogoče se prav v tem obdobju odlično vidi, zakaj je prejšnji Grimsov zakon o nacionalni radioteleviziji Slovenija slab. Zgodilo se je prav to, kar so vsi strokovnjaki opozarjali. Gre za politični prevzem radia in televizije. Predvsem televizije v tem primeru, v tem trenutku. Zato potrebujemo nov zakon. Zato, da se javni medij očisti politike in da se ne dopuščajo več stvari, ki se dogajajo sedaj. Zdaj se torej dogaja totalna razgradnja programa, na televizijo prihajajo politični kadri in jo tudi vodijo. Ljudje, ki so že prej bili zelo povezani z določenimi političnimi strankami, sedaj pa naenkrat lahko urednikujejo, določajo, kakšen bo program, kakšni bodo programski pasovi, nekdo, ki v bistvu na televiziji nikoli ni ustvarjal, ampak je bil aktiven na drugih, političnih področjih.
Si potem prav predstavljam, da je vsakodnevni boj pripraviti novice, ki so verodostojne, in da poročate nepristransko, kar se od javne radiotelevizije tudi pričakuje?
Vesna: Midva vsekakor delava po svoji vesti. Zase lahko rečem, da se nikoli nisem prodala nobeni politiki, ker apetiti politike so z vseh strani. Ampak to, kar zdaj doživljamo, je najbolj grob in surov način vmešavanja politike. Stojim za tem, kar delam, in zagovarjam svoje odločitve. Upoštevam poklicna merila in načela novinarske etike. In zato sem bila kaznovana. Umaknili so me iz večernega Dnevnika in iz Odmevov. Te oddaje so prepuščene novim urednikom, nekateri med njimi televizije od znotraj nikoli niso videli. Ne vedo, kako poteka priprava oddaje, priprava prispevka in tako naprej. Rušijo vse profesionalne standarde. Kot sem že povedala, zdaj pripravljam jutranja poročila in prvi Dnevnik ob 13. uri. V te oddaje za zdaj ne posegajo, zanje je očitno pomemben večerni Dnevnik. Opažam, da imajo tudi jutranje oddaje dobro gledanost, in to me veseli. Ampak kljub vsemu ostaja dejstvo, da so me želeli ponižati, in so to s premestitvijo tudi naredili. Saša je sicer ostal na večernem Dnevniku, vendar ima veliko manj vodenj kot prej. Ampak midva sva profesionalca in to bova ostala do konca. Je pa boleče, ko gledava, kako »izbranci v visokih plačnih razredih« uničujejo oddaje, kot so večerni Dnevnik in Odmevi.
Saša: Tako je. Svoje delo moraš vedno opraviti profesionalno. In vodstvo radiotelevizije Slovenija ve, da če bo spet kaj narobe, če bo kaj skregano s profesionalnimi standardi, bova to povedala, bova na to opozorila. Velikokrat me vprašajo, ali bi vidva še enkrat naredila to, kar sta takrat storila. Odgovor je – vedno.
Kaj bi radi sporočili gledalcem, ki vaju podpirajo in upajo, da boste vsi, ki ustvarjate program, javni radioteleviziji vrnili ugled in vrednost, ki ju je nekoč imela?
Vesna: Jaz bi pravzaprav te besede namenila vsem gledalcem, ne samo tistim, ki nas podpirajo, tudi tistim, ki nas ne. V bistvu smo tukaj zaradi vseh. Tukaj smo zaradi ljudi, ki imajo težave, ki težko živijo, se jim godijo krivice, zaradi zgodb ljudi. Kdo se bo zanje potegnil, če ne mi. Ne glede na to, katera politika je na oblasti. To je naše poslanstvo.
Saša: Rekel bi samo, hvala, da so. Hvala, da ste. In hvala, ker vztrajate in čakate, da se bodo stvari končno le spremenile. Jasno je, da je javnost povedala, da si želi sprememb, da si ne želi takšnega programa, ki ga lahko na televiziji gledamo sedaj, jasno je povedala, da izredno zaupa radiu. Zakaj? Ker tam takih grobih posegov, rezov, destrukcije ni bilo. Torej se je veliko televizijskih gledalcev preselilo tudi na radio. In hvala, ker čakajo, hvala, ker vztrajajo z nami, hvala, ker vemo, da so tam. To veliko pomeni, veliko odtehta in tudi zaradi tega si vsak dan zjutraj rečem – danes bo dober dan.
