Med fikcijo in zgodovino
Zelo uspešna šestdelna Netflixova serija La legge di Lidia Poët (Zakon Lidie Poët oziroma The Law According to Lidia Poët), ki si jo lahko že v celoti ogledate, je sicer v veliki meri izmišljena. Matilde De Angelis igra vlogo mlade diplomantke prava iz Torina, ki ne more opravljati odvetniškega poklica, ker je ženska. Zato pomaga svojemu bratu, prav tako odvetniku, pri čemer nam v vsaki epizodi razkriva svoje detektivske sposobnosti in rešuje skrivnostne umore, da bi pomagala strankam, ki jih mora njen brat braniti na sodišču.
V seriji je veliko fantazijskih elementov, glavna junakinja pa je prikazana kot emancipirana ženska, ki preklinja in ima zelo ‘svobodno’ ljubezensko življenje. Vendar je zgodba, ki je navdihnila serijo, še kako resnična. Lidia Poët se je dolgo borila za svojo pravico do opravljanja odvetniškega poklica, pa tudi za volilno pravico žensk. Kdo je bila ta skrivnostna pionirka?
Borila se je za pomembne stvari
Lidia Poët se je rodila 26. avgusta 1855 v Val Germanasci v premožni družini. Kot najstnica se je preselila v Pinerolo, kjer je že živel njen starejši brat Giovanni Enrico, lastnik uveljavljene odvetniške pisarne. Študirala je za učiteljico, enega redkih poklicev, ki so bili v 19. stoletju dovoljeni ženskam, vendar so njene sanje segale više.
Po očetovi smrti je pridobila srednješolsko izobrazbo in se kot edina ženska vpisala na pravno fakulteto v Torinu. 17. junija 1881 je diplomirala iz prava po razpravi o položaju žensk v družbi in o volilni pravici za ženske. V naslednjih dveh letih je opravljala odvetniški poklic v Pinerolu v pisarni odvetnika in senatorja Cesarja Bertea ter se udeleževala sodnih sej.
Po končanem pripravništvu je z oceno 45/50 odlično opravila izpit za pridobitev statusa odvetnika in zaprosila za vpis v torinsko odvetniško zbornico. Sprva ji je bila odobrena, nato pa je generalni državni tožilec kraljevine podvomil v legitimnost registracije in izpodbijal odločitev s pritožbo na prizivno sodišče v Torinu. Pritožbeno sodišče je 11. novembra 1883 ugodilo zahtevi tožilca in odredilo njen izbris iz registra. Kljub Lidijini pritožbi je bila sodba naslednje leto potrjena. Med razlogi so bili neprimernost ženskega značaja za takšno vlogo, potrditev, da se morajo ženske posvetiti nečemu drugemu, tj. družini in otrokom, pa tudi sklicevanje na nenavadno žensko obleko, ki ni bila v skladu s strogostjo toge.
Med pravom in pravičnostjo
Lidia Poët zato ni mogla v celoti opravljati svojega poklica, vendar je sodelovala z bratom Giovannijem Enricom in postala dejavna predvsem pri zaščiti pravic mladoletnikov, marginaliziranih oseb in žensk, podpirala pa je tudi prizadevanja za volilno pravico žensk. Sodelovala je tudi na različnih mednarodnih kazenskih kongresih, na katerih je trideset let zasedala vidna mesta. Francoska vlada jo je s povabilom v Pariz imenovala za oficirko akademije (Officier d'Académie), čast, ki ji je bila podeljena za njeno delo na Mednarodnem kazenskem kongresu v Parizu leta 1895.
Za emancipacijo žensk si je prizadevala tudi tako, da se je že ob ustanovitvi leta 1903 pridružila Nacionalnemu svetu italijanskih žensk (CNDI) in zahtevala pravice za ženske, ki so bile priznane šele desetletja pozneje, na primer volilno pravico, pravico do ločitve, enakost naravnih in zakonskih otrok ter civilno služenje za dekleta.
Šele leta 1920 je Lidia Poët pri 65 letih končno vstopila v odvetniško zbornico in tako uradno postala prva ženska v Italiji, ki so jo sprejeli v odvetniško zbornico. Umrla je 25. februarja 1949 v Diano Marini v starosti 94 let.
