Se v pustnem času našemita le vaša sinova ali tudi vi?
Vsi moramo biti našemljeni, se pa maske spreminjajo s starostjo otrok. Tako sta navdušena nad pustom, da bi tisti teden kar vsak dan hodila v šolo našemljena, a malo drugače. Sploh mlajši sin, Oskar. Tako kot si jaz vsak dan izbiram obleke, on razmišlja o maskah.
Oskar ima 8 let, Maks pa 12. Kakšne maske ju trenutno zanimajo?
Živimo na vasi in všeč so jima kurenti, njuna prijatelja in sošolca imata celotno kurentovo opravo in tudi onadva si jo zelo želita. Nekako bomo morali to izpeljati, željo bi jima rada uresničila; morda si lahko opravo kje izposodimo. Pri nas, v Zgornji Kungoti, sicer ni posebnega društva, a nas kurenti obiskujejo, ker povsod odganjajo zimo in kličejo pomlad. Pri nas so značilni parklji, decembra imamo Parkl Fest.
Boste na Kurentovanju nosili masko?
Obraz bo Natalija, oprava pa bo pustna, a se s stilistko še dogovarjava, kakšna. Bo presenečenje.
Je vzdušje drugačno, kadar nastopate na pustovanjih?
Sem zabavljač in moja služba je, da se ljudje na nastopih zabavajo, zato se vedno trudim dati kar največ od sebe. Pust pa ima še neko dodatno razposajenost, igrivost, otroško veselje pri odraslih ... Se kar sprostimo. Vzdušje je res malce drugačno.
Pečete in jeste krofe?
Pečem jih ne, za to poskrbi tašča, jem jih pa, obožujem krofe! Pa veliko marelične marmelade mora biti v njih.
Kako se zadržite, da jih ne pojeste preveč in ohranjate linijo?
Se ne zadržujem, že 25 let imam pravilo, da si privoščim, kar imam rada: krofe, domače sladice, zavitke ... Imam zelo aktiven življenjski slog, pri dveh sinovih mi kaj drugega niti ne preostane: nogomet, brcanje, košarka, sprehodi, smučanje … Zato si lahko dopoldne privoščim sladko, v zmerni količini seveda, saj do večera to pokurim. Jem petkrat na dan, zajtrki so obvezni, to je moj ritual, da telo spravim v pogon. Zjutraj jem kot kralj, kosilo imam kot kmet, večerjam pa kot siromak.
Pravkar so bile počitnice, menda ste si po petnajstih letih znova privoščili smučanje?
Res je. Včasih sem smučala, potem pa sem imela toliko nastopov, da si nisem smela privoščiti poškodbe, zato sem smučanje opustila. Zdaj pa sva z mlajšim sinom najela inštruktorico smučanja in se lepo učila osnov, da sem se znebila strahu. Pomembno mi je, da sem varna na smučeh, da ne ogrožam drugih na smučišču. Imela sem namreč strah, da se ne bom znala ustaviti, ko sem bom spustila po klancu, in se bom v koga zaletela. To je moja nočna mora. Zato sem z Oskarjem delala vse »aviončke, supermane, pice in pomfrije«, te osnove so me toliko sprostile, da sva zadnja dva dni lahko že sama trenirala in se spuščala po strminah.
Potem vas bomo odslej večkrat srečevali na belih strminah?
Zagotovo. Že lani sem se zadnji dan počitnic opogumila in šla z učiteljico smučanja na progo. Tako sem bila vesela, vrnila se je želja po smučanju, in sem že takrat sklenila, da bom letos od prvega do zadnjega dneva na smučeh.
Se vračate tudi na glasbeno sceno? Zadnja leta vas nismo prav pogosto slišali …
Res je, to se je zgodilo nekako spontano. Nikoli ne načrtujem, vedno pa si želim dobrih pesmi, ki bi jih začutila. A če jih ni, jih ni. Sama nisem avtorica, torej čakam na ideje drugih, vem pa, da to ni lahko. Zdaj imam doma že tri pesmi, torej bo to leto zagotovo bolj glasbeno obarvano. Pa tudi sinova sta že večja; načrtno sem se jima posvečala, ko sta bila mlajša in sta me potrebovala, zdaj pa sta že vesela, če gresta mami in ati kam za vikend, da imata mir. (smeh) Tudi želja po glasbi se je vrnila. Obožujem svoje delo, očitno sem rojen zabavljač. Publika pravi, da se mi vidi, da rada delam, kar delam.
Kakšne so nove skladbe, ki ste jih omenili?
So v mojem zabavljaškem stilu. Vesele, razigrane, z dobrim ritmom, ki poskrbi za zabavo, vmes pa je tudi kakšno presenečenje. Vedno imam željo po čem novem, nekajkrat sem to tudi uresničila, na primer duet s Šank Rockom, obožujem jih že od najstniških let. Kot gimnazijka sem hodila v Rdečo dvorano na njihove koncerte in si nisem mislila, da bom kdaj skupaj z njimi stala na odru in »čupala«. Ja, zanimajo me »izleti«, rada imam vse glasbene zvrsti, tudi opernega petja sem se učila pet let, potem pa je z Rdečim ferrarijem prišlo toliko dela, da nisem mogla več kombinirati nastopov s klasičnim petjem, ker je bil glas preveč utrujen. Uf, želja še imam, ampak to mora priti v pravem trenutku, ničesar nočem delati na silo.
Verjamete, da se stvari zgodijo same po sebi, po nareku usode?
Ko si neko misel ali željo vsadiš v glavo, zavestno in podzavestno delaš v tisti smeri. Najprej moraš biti sam priden, da ti življenje pride naproti. Pri meni to drži. Nikoli si nisem mislila, da bi lahko živela od glasbe, a so se stvari tako odvile in uredile. Pa vendar sem si že kot najstnica želela peti. Če si nekaj želiš, delaš na tem, čeprav morda včasih niti ne veš ali si tega nočeš priznati.
Dejali ste, da sta otroka vesela, če vaju z Dejanom kdaj ni. Je zdaj spet prišel čas za romantiko z možem?
Že vmes sva ugotovila, da si je treba vzeti čas za romantiko. Ko sta bila otroka še zelo majhna, sva si razdelila, da je Dejan bolj skrbel za družinsko podjetje, jaz pa za družino in dom. Bilo je obdobje, ko sva pozabila na naju, vsak nase in na partnerja. Imela sva krizo, precej sva se prepirala, bila sva neprespana, stresno je bilo doma in v službi. Če stvari ne rešuješ sproti … Joj, bilo je kar »zanimivo obdobje«. Potem pa smo šli enkrat vsi skupaj v trgovino, tam se je Dejan pošalil s prodajalko in sem ga po dolgem času spet videla kot tistega Dejana, ki sem ga spoznala. Ja, v vmesnem času pozabila sva na naju. Potem sva se pogovorila in videla, da si je treba sproti jemati čas zase in za partnerja, sicer lahko povezanost izgine. Seveda v zvezi oziroma zakonu ne gre brez velike mere potrpežljivosti, razumevanja, sprejemanja kompromisov, spoštovanja na obeh straneh ... Srečno razmerje ne pade z neba, zanj je treba vsak dan sproti delati, se truditi. Na srečo sta babica in dedi doma čez cesto, tako da sta kdaj čuvala otroka, midva pa sva si vzela čas za romantiko. Zdaj pa bo tega še več.
Zna biti tudi velik šok, ko mama ugotovi, da je otrok ne potrebuje več toliko ... Se je to zgodilo tudi vam?
Ja, sprva je bil to res šok. Moj starejši sin je na primer že višji od mene. Vem, da je prav, da se osamosvaja, a kljub temu me je presenetilo ... A tako je življenje, treba je sprejeti tudi to. Puberteta je že pred časom potrkala na vrata in zdaj je že obdobje, ko včasih starejšega sina skoraj ne prepoznam. Včasih pomislim, ali sem ga prav vzgajala. Kolega mi je predlagal knjigo Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, avtorjev Leonide in Alberta Mrgole. Na srečo se tam notri najde odgovor, da je vse to v obdobju pubertete čisto normalno. Saj sem bila tudi sama taka, ko sem bila najstnica, a sem na to že malo pozabila.
Ste bili problematična najstnica?
Ne, sploh ne. Bila sem trmasta, jezikava, hormoni so me dajali, a sem s sedemnajstimi leti že začela nastopati in služiti denar, tako da nisem imela niti časa niti potrebe, da bi hodila ven. Sem tako ali tako bolj rezerviran človek, rada sem sama.
Zanimivo, čeprav se kot glasbenica razdajate in ste ves čas obkroženi z ljudmi?
Mogoče na odru nekaj izživljamo. Na odru sem veliko bolj drzna. Zasebno ne znam povedati niti enega vica, vedno se mi zalomi in nihče se ne smeji, na odru pa mi vse steče, publika se mi smeje, govorim kot standup komik … Neko posebno samozavest dobim. Tudi zasebno sem zaradi tega bolj samozavestna, prej pa sem bila precej sramežljiva punca.
Gre kateri do sinov po vaših stopinjah?
Maks se je eno leto učil igrati kitaro in nekaj poje. Oba imata rada glasbo, sploh slovenske izvajalce. Tudi mož igra več inštrumentov in je pevec, spoznala sva se, ko je pel v moji spremljevalni skupini; oba sva torej iz glasbenih vod, a otroka v nič ne siliva. Če bo prišla želja, jima bova pomagala, sicer pa je najbolj pomembno, da bosta v življenju zadovoljna in izpolnjena.
Pojete pa skupaj doma?
V bistvu zdaj bolj poslušamo, je obdobje, ko mora biti glasba vsepovsod, in to zelo na glas. Trenutno smo pri rock in pop glasbi. Kar je dobro, ker ju tudi jaz obožujem. Radi poslušamo Šank Rock, Joker Out, Jana Plestenjaka … Ogromno slovenske glasbe, seveda pa nekaj tudi tuje.
