Sodeloval je z vrhunskimi glasbeniki, kot so Mariah Carey, Aretha Franklin, Michael Jackson, Whitney Houston, in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je bil kot producent pesmi Mariah Carey Fantasy nominiran za nagrado grammy, leta 1998 pa jo je v kategoriji najboljših remikserjev leta tudi osvojil. Še danes nastopa po vsem svetu in še danes se rad vrača v Slovenijo, kjer je nastopil kot eden izmed prvih svetovno priznanih didžejev. Čeprav je letos dopolnil 60 let, se David Morales še vedno uvršča med najvplivnejše svetovne glasbene ustvarjalce in pri svojem delu ne počiva. Že prihodnji petek, 9. decembra, pa bo spet nastopil v Ljubljani. V Litostroju, v prvinskem ambientu, v kakršnem se je v 80. letih na drugi strani Atlantika rojeval house, bo poskrbel za ultimativno decembrsko zabavo.
Od kod po vseh teh letih še črpate navdih za ustvarjanje?
Iz glasbe. Glasba je moje življenje. To je začaran krog: glasbo ustvarjam z mislijo na to, kako bom premaknil ljudi na plesišču, navdih za ustvarjanje pa je prav to premikanje na plesišču in zelo različna glasba, ki jo slišim na zabavah ter v vsakdanjem življenju, v lokalu, na radiu, na poti v hotel, ali medtem ko čakam na naslednje letalo. Rad imam glasbo in veseli me, da se ustvarja veliko dobrih plošč.
Kariero ste začeli v najbolj zanimivih časih za razvoj plesne glasbe. Sta se plesna glasba in glasbena industrija razvili tako, kot ste pred 40 leti s kolegi pričakovali?
Aboslutno ne. Ne vem, ali si je kdo takrat predstavljal, da za vrtenje glasbe ne bomo več uporabljali gramofonov. Najprej so jih zamenjali CD-predvajalniki, danes namesto s težkimi kovčki s ploščami večina didžejev po svetu potuje s ključkom MP3 in slušalkami, ali pa še to ne, ker je vsa glasba v oblaku. Je pa zanimivo, da predvajalniki še vedno posnemajo gramofone, le da s premikanjem koluta, ki posnema ploščo, manipuliramo z digitalnimi datotekami. Kar se mene tiče, je tehnični razvoj najslabši del evolucije didžejanja. Danes vsak misli, da je lahko didžej. Glasba je zelo poceni, pa tudi posebnih tehničnih veščin ne potrebuješ, da zmiksaš dve skladbi, ker lahko to namesto tebe naredi tehnika.
Kako pa se je spremenilo vzdušje na zabavah? Ko je plesna glasba iz klubske subkulture preskočila v srednji tok (mainstream), je postala industrija, vseeno pa se v podzemlju ves čas razvijajo novi in novi žanri.
Predvsem je danes elektronska plesna glasba, za razliko od 80. in 90. let, ko je živela bolj kot ne v klubih in so le največji hiti preskočili na radie ter jih je spoznalo tudi pop občinstvo, globalni fenomen in vseprisotna, kamorkoli se obrneš. Kaj je alternativnega v tem, da alternativni didžeji nastopajo v komercialnih klubih za ogromne honorarje?
Redno nastopate po vsem svetu. V Slovenijo boste pripotovali z avstralske turneje. So se z globalizacijo zabrisale tudi razlike v vzdušju na plesiščih različnih koncev sveta?
Oh, absolutno. Čeprav smo si na primer Američani, Arabci ali prebivalci otokov v Pacifiku še vedno kulturno precej različni, smo videti nekoliko različno, gojimo različne običaje in življenjske navade, v resnici ni bistvene razlike v tem, ali nastopam na zabavi na Ibizi, v Dubaju ali Singapurju.
Imate najljubši kraj ali klub, kjer najraje nastopate?
Vedno se veselim nastopov na Japonskem, Contact pa je klub, ki mi je tam najbolj pri srcu. Imajo čudovito glasbeno kulturo, vsa prizorišča se lahko pohvalijo z odličnimi zvočnimi sistemi in tehniko, ljudje pa kažejo neverjetno strast do glasbe in se odlično odzivajo na moje sete.
Koliko časa, napora, žrtvovanja in artistovega lastnega denarja je potrebno, da danes uspeš v tej industriji? Ali sploh obstaja pravilo? Včasih se zdi, da velike agencije »štancajo« didžeje, kot so včasih velike založbe ustvarjale pop pevke in pevce.
Na plesnoelektronski glasbeni sceni vlada danes totalen kaos. Vse se vrti samo še okoli številk na družbenih omrežjih in prepoznavnosti skladb, pod katere si podpisan. To v resnici nima nobene zveze s tem, kdo je dober in kdo slab didžej. Včasih so bili ljudje bolj pozorni na to. Vlogi didžeja in producenta sta bili ločeni, nekateri dobri didžeji so bili tudi dobri producenti in obratno, si se pa lahko prebil kot izvrsten didžej tudi brez lastne produkcije ali remiksov. Tako kot si lahko dober pevec ne glede na to, ali pesmi, ki jih poješ, pišeš sam ali ne. Danes so izdaje nujne, artiste se za DJ-nastope najema na podlagi uspešnic, pod katere so podpisani, ne glede na to, ali sploh znajo odvrteti spodoben set; najbolj bizarno pa je, da je za mnoge splošno znano, da sploh ne producirajo izdaj, pod katere so podpisani. Danes za to, da si didžej, ne potrebuješ nobenih spretnosti. Kar se dogaja, je sranje. (It's a shit show, op. p.)
Na katero stvar v svoji karieri ste najbolj ponosni? Vaš opus je izjemen, ledino ste orali na mnogih področjih, utrli pot mlajšim artistom in pustili pečat v glasbi.
To, da sem bil kot nominiranec povabljen na podelitev grammyjev – in ga tudi osvojil. To je verjetno vrhunec moje kariere. Niti v milijon letih si nisem mislil, da bom pri svojem delu kdaj tako uspešen, da me bodo nominirali za to nagrado, kaj šele, da bi mi jo tudi podelili.
Kdaj so bile prepovedane substance najbolj prisotne na najboljših zabavah?
Rekel bi, da je bilo to v 90. letih, a ne bi šel v podrobnosti, saj je to za mnoge občutljiva tema.
Ne skrivate, da vam družina pomeni veliko. Vas družinski člani kdaj spremljajo tudi na turnejah?
V glavnem potujem po svetu sam oziroma s spremljevalcem (tour manager), včasih pa se mi pridruži tudi kakšen prijatelj ali družinski član. Se pa vsako leto avgusta vse družina zbere na Mikonosu, kjer zdaj že tradicionalno praznujem svoj rojstni dan. Letos je bilo še posebno veselo, saj je bila obletnica okrogla. (David Morales je s tradicionalno zabavo v klubu Cavo Paradiso proslavil 60. rojstni dan, op. p.)
Vaš sin še nastopa kot didžej?
Ja, moj najstarejši sin Brandon je didžej. Kakorkoli je že scena zabredla, me po drugi strani veseli, da je v tej umetnosti – ali če želite, obrti, ki sem ji posvetil življenje, našel nekaj, v čemer uživa in je dober.
Bili ste eden prvih velikanov elektronske glasbe, ki je nastopal v Sloveniji, predvsem v Ambasadi Gavioli, že v 90. letih, česar publika ni pozabila. Zakaj pa se vedno znova radi vračate?
Zelo rad nastopam v Sloveniji. Ambasada Gavioli je bila eden prvih klubov v nekdanji Jugoslaviji, v katerih sem nastopal, in z občinstvom smo res stkali posebno vez. Na spletu boste hitro našli moj legendarni set iz Ambasade Gavioli, tudi fotografija na mojem profilu na Wikipediji je od tam. Tukaj imam veliko prijateljev, veseli pa me, da na vsakem nastopu vidim predvsem mlado publiko, torej to ni samo srečanje starih prijateljev, ampak nekaj, kar raste in se razvija.
