Mitja Rotovnik ne potrebuje posebne predstavitve. Nekdanji dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma, prvi kulturni menedžer v državi. Nedavno je praznoval 80 let, kar so pri založbi Beletrina počastili s posebnim dogodkom, ki se je odvil v njegovi matični ustanovi. Kmalu bo pri založbi izšla Rotovnikova avtobiografija, glede katere pa avtor in subjekt ugotavlja, da »še ne bo nastala tako hitro. Veliko imam povedati, pred kratkim pa sem v arhivu CD odkril tudi nove materiale.«
Kako preživljate upokojitev? Razstave, predstave, kino? Beneški bienale?
Da, letošnji Beneški bienale sva z ženo že obiskala. Sicer pa jasno, vse to, kar ste našteli, obenem pa tudi veliko premišljujem o kulturni politiki oziroma o slovenskem kulturnem modelu, ki je kajpak nezadosten. Iz te ugotovitve ali impulza je nenazadnje nastala neformalna skupina SRČ – S za dr. Boruta Smrekarja, R za Mitjo Rotovnika in Č za dr. Vesno Čopič –, s katero smo pripravili osnutek predloga novega Zakona o javnem interesu za kulturo, ki še zmeraj čaka na javno obravnavo in morebitno implementacijo.
Cankarjev dom ste vodili od njegove ustanovitve leta 1982 do leta 2014. Niste ga le vodili, marveč tudi pomagali ustanavljati, torej gre za vašo kulturno zapuščino. Ste ta življenjski projekt kdaj zares izpustili, čeprav ste upokojeni? Ali do njega še zmeraj čutite odgovornost?
Pravzaprav morate temu prišteti še čas pred uradnim odprtjem, ko sem crknil kot politik (smeh), torej še pet let izgradnje in snovanja CD. Skupaj gre za 37 let in 37 let je že toliko, da nisem objokoval odhoda. Začutil sem, da se s položaja res moram umakniti, navsezadnje so me imeli novinarji ves čas v zobeh kot »večnega« direktorja.
Umaknil pa se nisem le zaradi starosti, ampak tudi, ker sem se zavedel, da smo z ekipo uspešno izsanjali svoje sanje in hkrati naredili še več, kot smo mislili, da bomo. Najbolj ponosen sem seveda na poslovni model Cankarjevega doma, pa na programske temelje te institucije.
Bi ga lahko na kratko povzeli? Po čem se razlikuje od poslovnih modelov drugih slovenskih javnih institucij?
Moja teza – ki je bila pogosto nerazumljena, a sem z njo vztrajal do zaključka svoje menedžerske kariere – je bila vseskozi sledeča: uspešen kulturni poslovni model temelji na tem, da znaš prodati vrhunsko kulturo oziroma takšnim vsebinam zagotoviti obisk, torej pozornost. Z ekipo Cankarjevega doma smo se vprašanju, kako to doseči, ekstenzivno posvečali. Delali smo na kulturni vzgoji, na razvoju obiskovalcev, na popularizaciji programa z dobrim marketingom ter na pridobivanju sponzorjev in donatorjev. Naša mreža sponzorjev in donatorjev, ki smo jo začeli razvijati v začetku devetdesetih, torej po spremembi sistema, se je razprostirala po celi Sloveniji. Veliko ključnih slovenskih podjetij je s svojimi prispevki zagotovilo približno 5 odstotkov potrebnega denarja za vsakoletni finančni načrt. Obenem je bila za CD prav tako vedno pomembna prodaja kart – ta pa je vselej zavisela od vrhunskega kulturnega programa, s katerim smo zlezli pod kožo publiki. Skupaj z zaslužkom od prirejanja kongresov, promocij in družabnih dogodkov smo z vsemi tremi viri ustvarjali okoli 50 odstotkov potrebnih sredstev. Drugo polovico je predstavljal javni denar MK za javno kulturno službo, ki smo jo izvajali. Vsako leto smo zbrali med 8 in 11 milijonov evrov, razmerje med javnim denarjem in lastnim prihodkom pa je vsako leto rahlo nihalo.
CD ste torej vodili v Jugoslaviji, v njem preživeli tranzicijo in, če sem seštela prav, preživeli mandate 16 kulturnih ministrov – tako v Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji. Ker je bil CD zmeraj odvisen od proračunskih sredstev, ste se morali naučiti sodelovati z vsemi. Kako ste krmarili med temi posamezniki in njihovimi politikami?
Veste, najdlje sem sodeloval prav z Vaskom Simonitijem, torej ministrom desne vlade; ne le najdlje, ampak v resnici zelo dobro, saj je CD pod njim prejel največ prepotrebnega denarja za investicije. Šlo je za ministra, ki je bil obseden z idejo, da mora država izdatno podpirati zlasti javne kulturne institucije. Sicer pa mislim, da je bil kleč mojega dobrega sodelovanja z vsemi ministri, razen z dr. Urošem Grilcem, prav v tem, da smo v CD-ju zastavili dober program, da smo delali transparentno in da smo imeli uspehe in za mnoge, že na samem začetku, nepričakovano dober obisk.
Je pa bilo zame najpomembnejše, da sem kot generalni direktor dobro sodeloval z zaposlenimi, zlasti s tremi direktorji sektorjev, z vodji programov. To je bilo jedro našega uspeha, si mislim, nastopali smo enotno in zato tudi prepričljivo. Moram pa ob tem kljub temu poudariti, da so vsi kulturni ministri od Majde Širce naprej padli na izpitu modernizacije slovenskega kulturnega modela.
Po vašem jim torej ni uspelo definirati javnega interesa v kulturi.
Ključno vprašanje kulturne politike je, kako definirati kulturne dobrine, ki si zaslužijo javno financiranje, in na to vprašanje ZUJIK iz leta 1995 ni uspel odgovoriti. Z leti se je pokazalo, da je šla praksa uresničevanja javnega interesa za umetnost in kulturo v napačno smer, v zamrznitev obstoječih razmerij v kulturi, čeprav je bil zakon spočetka sila obetaven. V javnem interesu so bili in so še predvsem etablirani kulturni programi, ne da bi kdorkoli delal nacionalne in mednarodne evalvacije, spregledane pa so prebojne umetniške oziroma kulturne stvaritve.
Temu sledita zahtevni vprašanji vodenja javnih kulturnih institucij – zakaj, denimo, v hierarhiji vodenja javnih zavodov potrebujemo strokovne svete, če pa so ti strokovnjaki že programski in umetniški vodje, dramaturgi, dirigenti, kustosi ipd.? Zakaj je treba njihovo strokovno vodenje dopolnjevati s strokovnimi sveti? Jedro problema glede vloge stroke v kulturni politiki tiči npr. v delovanju Nacionalnega sveta za kulturo, na ministrstvu za kulturo, ki se oklepa strokovnih komisij kot ključnih strokovnih odločevalcev, ki v odnosu do javnosti nimajo nikakršne odgovornosti.
Ena ključnih nalog novega kulturnega modela je torej nova opredelitev vloge stroke pri oblikovanju kulturne politike; to pomeni, da je treba prestrukturirati tudi samo ministrstvo za kulturo. Pa ne le to, nov model je treba res dobro premisliti, saj sedanji povzroča krivice, daje potuho, omogoča močnim nosilcem etabliranih interesov prevlado. Razmisliti je treba, kako vzpostaviti model, ki bo enakovredno obravnaval ključne stebre kulturnega ustvarjanja, javne kulturne zavode, neodvisne producente, samozaposlene in ljubiteljsko kulturo.
Vas pa osebno nikdar ni zamikalo, da bi prevzeli vodenje ministrstva?
Mislim, da bi imel marsikaj ponuditi, toda po svoje sem zadovoljen, da mi nikoli niso dovolili vstopiti v vlado. Tudi takrat ne, ko sem moral dan prej podpisati dokumente, da sprejemam vlogo ministra. Če se ozrete nazaj, boste ugotovili, da so redki kulturni ministri dejansko zvozili cel mandat. Za implementacijo reform v tej zapleteni državi pa človek potrebuje vsaj šest let, torej mandat in pol, ter seveda osebno hrabrost, da želi kaj spremeniti. Ta nenehna nihanja v vodenju kulturnega resorja brez dvoma botrujejo nezadovoljivim razmeram v kulturi. In bodo še bolj, če sicer odločna Asta Vrečko modernizacije kulturnega sistema ne bo privzela kot svoj ključni projekt.
