V svoji res dolgi karieri so doživeli res ogromno, ampak se fantje nikakor ne mislijo ustaviti. Pogovorili smo se z Alanom Vitezičem in Petrom Deklevo in ju celo uspeli malce šokirati.
Prvo vprašanje za Alana. Če po treh desetletjih delovanja pogledaš v preteklost, ko ste začeli, kako vidiš sebe?
ALAN: Vedno sem si želel bit v glasbi. Mi smo se spoznali v glasbeni šoli, nismo bli najboljši pevci, solfeggio nam ni šel najbolj od rok, ampak to ni razlog, da se neka kariera ne začne. Če imaš dovolj zgodb za povedat, se razvijaš skozi leta, in evo po 30 letih smo prišli z novo zgodbo. Naše pesmi so med poslušalci in moram rečt, da je zelo fajn imeti bend - to je najlepša služba na svetu.
Peter, ti si se skupini pridružil leta 2010, bi kaj sporočil sebi v tistih letih, če bi lahko potoval nazaj v preteklost?
PETER: Uživaj vsak trenutek, ki ga imaš, ker je vsak trenutek s temi ljudmi vreden več kot sam spomin.
Kaj mislita, da so poglavitne razlike v glasbeni sceni danes in takrat?
ALAN: Trenutno smo v dobri fazi. Slovenski bandi smo spet zanimivi, koncerti so polni, prihaja mlada generacija bandov, ki so končno začeli parirati, oziroma prehitevati nas starejše. Kot band smo šli skozi razne faze. Ko smo začeli so bili koncerti v športnih dvoranah, ki so bile polne, potem šli smo skozi obdobje playbacka diskotek, kar je bila za nas kot band katastrofa. Tako da ja, vzponi in padci. Peter pa je predvsem inštrumentalist in zanj je najbolj bistven živ nastop.
PETER: Se mi zdi, da so koncerti res dobri. Vsi novi bandi, ki sem jih videl, so imeli res dobre nastope, zvok se je poboljšal, scena na odrih je boljša. Mislim, da je zdaj kar lepo.
Ni veliko skupin, ki bi preživelo preko 30 let, zakaj mislite, da je vam uspelo?
PETER: Mislim, da primarno zato, ker smo iskreni v tem kar delamo. Iskreni smo eden do drugega, smo dobri prijatelji, glasba pa je - bi si upal trditi - brezkompromisna. Verjamemo v vsako stvar, ki jo naredimo in mislim, da je to ključno. Če se začneš uklanjat nekim trendom … če te trend naredi, te lahko tudi uniči.
ALAN: Dejansko smo ugotovili že dost zgodaj, da je tek na dolge proge najpomembnejša sestavina banda - se pravi vztrajnost. Instant uspehi niso fajn.
Pa da ne bomo gledali samo v preteklost. Trenutno koncertirate z godalnim kvartetom Corcoras, Kako je prišlo do tega sodelovanja?
PETER: Oni so naši dobri prijatelji iz Novega Mesta.
ALAN: Že dolgo smo se o tem pogovarjali. Imeli smo v mislih, da bi se naše pesmi lepo zlile z godalnim zvokom. Seveda pa je eden od naših aranžerjev Marijan Dovič (član kvarteta), ki skrbi za godala na naši novi plošči in z njim smo že večkrat koncertiral. Corcoras je tako bila naravna izbira.
PETER: Naredili smo akustičen koncert s kvartetom in s tem smo prišli do nekega intimnega pripovedovanja naših zgodb.
ALAN: Smo pa že testirali to formulo pri naši ‘petindvajstki’, kjer je sodelovala glasbena šola Marjana Kozine iz novega mesta in nekateri člani Corcorasa so člani tudi tega orkestra. Takrat so bili še zelo mladi.
Izdali ste tudi nov single z naslovom Mraz. Ali sovpada s trenutnimi družbenimi razmerami?
ALAN: (smeh) Ko smo ga izdali še ni sovpadalo, ker je bilo zelo toplo, ampak komad govori o odnosih, ko se ohladijo. Za to obstaja rešitev - čim več topline, čim več bližine, čim več objemanja in manj bo mraza. In nič, to je skladba, ki smo jo v studiu že posneli, a je nismo izdali. Prvič smo jo predstavili na našem koncertu ob tridesetki, sedaj pa je prvič ugledala luč sveta ravno ob tej energetski krizi.
PETER: Mi smo bili sredi snemanja plošče, ko nas je poklical Longyka, če bi delali Izštekane in nova plošča sedaj malo stoji, ker smo posvečeni akustični turneji. Eden od komadov, ki je že posnet, je bil Mraz in tako smo se odločili, da bomo izpostavili prav ta komad.
Kot pove že vaše ime, ste uporniki, ki za upor uporabljate poezijo. Kako pomembna so za vas besedila in nenazadnje posamezne besede znotraj njih?
PETER: To je brez veze, vzameš par besed, jih vržeš v škatlo in potegneš ven v nekem vrstnem redu in imaš pesem. (smeh) Seveda se hecam.
ALAN: Meni pravijo, da pišem skladbe kot da so nakupovalni listek - naštevaš. Meli smo faze, ko smo šli v bolj zabavne vode, bolj lahkotne, sedaj pa je pravilo, da naj bo besedilo kvalitetno v slovenskem jeziku, ker smo ambasadorji slovenščine v glasbi. Se pravi naj besedilo pove neko zgodbo na nek poseben način. Je pa težava, da ko napišeš sto komadov, kako napisati stoprvega, da se ne bi ponavljal.
Če bi si lahko izbrali kateregakoli pisatelja/pesnika na svetu, da bi vam napisal besedilo za pesem, kdo bi to bil?
ALAN: Dobra, moram rečt, da si prvi, ki je postavil to vprašanje.
PETER: Niel Hammond.
ALAN: Sem velik pristaš Murakamija, ampak bi si želel, da bi ga napisal v japonščini.
Če smo že pri tem, s katerim svetovnim glasbenikom bi bilo zabavno sodelovati?
PETER: Če bi imel res izbiro, bi rekel Tom Petty.
Bi bilo morda lažje pisati besedila v angleščini?
ALAN: Ne. Mi smo rastli s slovensko glasbo, tudi z jugoslavansko in angleško. Sem spisal par skladb v angleščini in jih poskusil zapet, a sem takoj nehal s tem, ker angleščina ni bila dovolj dobra. Mislim pa, da je slovenščina tista, ki se dotakne slovenske publike.
PETER: Jaz se ne bi počutil fajn pisati pesmi v angleščini. Niti se mi ne bi dalo. To je moj najbolj iskren odgovor. Prelen sem, da bi to počel.
Lahko na hitro opišete proces nastajanja nove pesmi?
PETER: Ja, seveda, takoj. Tri štiri zdaj, ‘špili’ (smeh). Dejansko. Ko smo nazadnje delali na novi plošči nismo bili pripravljeni. Imeli smo neko osnovno idejo in navadno do večera naredili pesem.
ALAN: Ja, to je, če imamo neko osnovo že narejeno. To je bila dobra formula, tako zdaj delamo, ker pride tista izvirna energija in lahko naredimo pesem po svoje. Če dam primer Rabm, ko sem pesem pisal sem vedel, to je hit. Ko smo prišli na vajo, band tega ni razumel in smo jo enostavno pustili za studio - kar bo ratalo bo ratalo in smo tam v parih minutah s producentom naredili komad. In takoj smo vedeli, da je to to. Bolje je, da ne kompliciraš preveč ampak da začutiš energijo, ki jo nosi ‘songwriting’ in pač pelješ naprej. Peter je naš producent in največji kreativec v bandu in zelo dobro ve v katero smer je potrebno iti.
Kakšne so razlike v pripravi na koncert in na snemanje. Gre za dva povsem različna procesa, ali so kakšne skupne točke?
PETER: Ponavadi za koncert več vadimo. Sploh ne vem kako naj odgovorim na to vprašanje.
ALAN: Recimo za koncert za vinilko (Izštekani), ki je izšla pred kratkim, smo se morali res veliko pripravljati, skoraj pol leta. Včasih, ko so bili studii res dragi si moral iti v studio stoodstotno pripravljen. Danes je več kreative pri samem snemanju, si upamo iti v različne smeri s posamezno pesmijo, tudi če v napačno, in potem vidimo kako in kaj. To je mogoče največja razlika.
Kako je pravzaprav prišlo do projekta Izštekani in izida vinilke?
PETER: Jure (Longyka) nas je kontaktiral, če bi nardili koncert, mi pa smo že pravzaprav prej premišljevali o takšnem koncertu, ki pa je bil odložen zaradi korone in veseli smo, da smo nato pripeljali Izštekane v Novo Mesto.
ALAN: Sicer nismo imeli namena izdati vinilke. Prvi album (Iskanje) smo izdali leta 92 in smo zamudili vinilke, zgoščenke so bile predragi, in nazadnje smo izdali samo kaseto. Danes pa založbe niti ne želijo izdajati zgoščenk, vinilka pa je večna. Vinilka je konkretna, in če izdaš nekaj v kar veliko vlagaš, je fajn, da lahko tudi nekaj primeš. Digitalna izdaja se mi zdi premalo.
PETER: Z digitalnimi izdajami imam težavo, da nimam odnosa do tega. Da se mi vala po nekih platformah in kar pozabim, da je nekaj tam. Je neosebno. Do plošče imam bolj oseben odnos.
In seveda še klasično vprašanje. Kaj lahko od DMP pričakujemo v prihodnosti?
PETER: Koncerti in promocija te plošče.
ALAN: Do konca tega leta bomo obiskali pet krajev v okviru turneje. Za naslednje leto imamo plan še obiskat druge konce Slovenije. Na nekaterih koncertih bomo imeli tudi mlajše lokalne mladinske pevske zbore, ki bodo z nami izvedli par skladb. To smo v preteklosti že naredili. Na ta način vpeljemo mlajše generacije v svet pop-rock glasbe.
