Bližajo se volitve, vi pa ste bili pred časom tudi med kandidati za poslanca na listi Povežimo Slovenijo. Se še ukvarjate s politiko?
Ne, ne ukvarjam se. Takrat me je k sodelovanju povabil Marjan Podobnik, sploh je bila cela ideja njegova. Meni kot takemu pa je prišla na um glasbena tema in sem jo napisal ter posnel pesem Povežimo Slovenijo. Ta pesem se je neverjetno prijela, tako smo potem posneli še videospot in izdali CD ploščo, vse se je kar nadgrajevalo. In potem mi je Marjan rekel: kaj pa, če bi ti kandidiral? Najprej sem malo okleval, potem pa so naredili plakat. Jaz se nisem pojavljal na nobenih shodih, to me ne zanima, a če me imajo ljudje tako radi, da bodo zame glasovali, pa nimam nič proti. Tako je bila cela stvar speljana. Za mnoge tiste, ki so še snovali stranke, je bila ideja združevanja zanimiva, celo Robert Golob je kar bil na tej strani, preden je naredil svojo Svobodo.
Kaj ste se naučili iz tega izleta v politične vode?
Nič kaj dosti. Še vedno se držim tega, da povej kaj misliš, bodi iskren in združuj ljudi, ne pa jih razdvajati.
V osemdesetih ste peli pesem Novi svet 2035. Od takrat se je svet zelo spremenil. Kako ste takrat razmišljali o prihodnosti in kako razmišljate zdaj?
Lahko rečem, da se je od takrat začelo dogajati nekaj stvari, o katerih sem jaz takrat govoril. Vsekakor sprememb bodo še tako zanimive, kot jih mi sploh niti ne slutimo, ko se nam bo brada že trikrat ovila okoli pasu. Pripravljeni moramo biti na lepe stvari in take, ki nas bodo zbodle. Mislim, da se bo Slovenija zelo razvila in da bo ena vodilnih držav v svetu.
Začeli ste z novim projektom – snujete novo agencijo za vas in skupino New Swing Quartet, imeli pa boste izpostavo v Ljubljani in Dunaju.
Zdaj smo še v začetnih krčih, ki jim nekateri rečejo porodni, da se vse skupaj postavi na noge. Mnogo bi radi postorili še do konca tega leta. Ne pričakujemo velikega navala po vsem te, kar se je dogajalo zadnji dve leti, večji del nastopov pričakujemo v naslednjem letu. Veliko bomo nastopali na tujem, saj bomo izpostavo tudi na Dunaju. Doma pa bomo najbolj pridni v decembru, v božično novoletnem času, potem pa smo že v naslednjem letu, ki pa je za nas jubilejno. Tako jaz. Oto Pestner kot tudi New Swing Quartet praznujemo 55 let.
Imate sicer radi obletnice, jih praznujete?
Vsekakor so zanimive. Vsi smo kar v pričakovanju. Tako je s tem: v Sloveniji, ki smo manjša in celovita država, da ti jubileji nudijo možnost večjih koncertov, bolj glamurozno narejenih in podobno. Bomo videli, kako se bo to odprlo v tujini, vsekakor bomo tudi tam morali imeti lestvico, od tistega normalnega do višjega nivoja- odvisno je od popularnosti in tega, kaj bi se utegnilo zgoditi.
V tujini ste že ogromno nastopali, kje vse ste bili?
Marsikje in v mnogih oblikah (smeh). Večino stvari, kar jih zdaj delamo za tujino, je povezano z narodno zabavno ekipo Alpski kvintet. To je 90 odstotkov nastopov v tujini, predvsem Avstrija, Švica in še kje. New Swing Quartet je bil do zdaj nekoliko manj izpostavljen v tujini, a kot sem rekel, nas to čaka zdaj, v prihodnjem letu. Tudi sam sem obredel ogromno držav skozi vsa ta leta.
Alpski kvintet ima torej ogromno publike, zakaj je tako?
Res je, Alpski kvintet je že leta nazaj razvil slog v narodno zabavni glasbi, ki ni tipično narodno zabavni kot tak, ampak je fuzija tega z jazz in blues elementi in je kot taka že dolgo nazaj prirasla mladim k srcu in tako imamo še danes to publiko. Zelo radi imajo to glasbo in hodijo na naše nastope in koncerte. Tam imamo nemško ime: Alpenoberkrainer in to znamka, ki je zelo močna. Tam si kot kvintet lahko privoščimo velike odre in veliko več publike. To se pozna še zdaj.
Zakaj, menite, da je narodno zabavna glasba postala tako popularna, tudi med mladimi? Včasih je veljala za podeželsko, ’govejo’ glasbo.
Treba je razjasniti nekaj stvari: vsekakor je bil Slavko Avsenik tisti, ki je začel s to glasbo v taki obliki pri nas. Mediji so takšno glasbo omalovaževali in so to imeli za glasbo, ki ni primerna za intelektualce, ampak je bolj za ’po domače’. To je pri nas na žalost trajalo dolgo časa. Zdaj pa so ansambli, ki imajo obliko kvinteta ali pa kakšno drugo, ki prihajajo iz akademij, iz glasbenih šol, kjer se kalijo izvrstni glasbeniki in so zmožni igrati karkoli. Lahko igrajo v simfoničnem orkestru ali pa v roke primejo harmoniko. Tukaj se je pogled na tovrstno glasbo začel spreminjati. Ta pojem, ki smo ga največkrat slišali, ’goveja glasba’ zdaj končno odhaja in zdaj velja za eno od zvrsti glasbe nasploh. Tako imamo ob boku popa, rocka tudi narodno zabavno glasbo, ki jo zdaj tudi mladi rod sprejema. Razvili smo veliko festivalov, kjer se takšna glasba promovira. Vsekakor pa moramo, vsaj za moj okus, pogledati še nekaj: narodna noša, ki po navadi predstavlja obleko takih ansamblov, je itak Slovenci ne jemljemo kot ’trachten look’, kot temu rečejo v Avstriji, kajti oni pridejo v narodno nošo oblečeni na koncert in so na to ponosni. Pri nas je to kostumografija in mogoče bi že bil čas, da naši ansambli, ki koristijo narodno nošo, kdaj zamenjajo kostum in gredo na oder v kakšni obleki in izvajajo to glasbo na enak, kvaliteten način.
New Swing Quartet pa je čisto druga zgodba, kakšni so spomini na skupnih 55 let?
Res je druga zgodba (smeh). Z mojim prihodom v bend leta 1970, nekje jeseni je bilo, ko sem prišel, smo delali ves čas, kljub temu, da je to bila še Jugoslavija in da se do duhovne glasbe naj ne bi gojilo prevelikih čustev zaradi sistema. Ampak mi nismo nikoli, ampak res nikoli čutili kakšnih pritiskov. Ljudem je bila ta glasba všeč. Spominjam se, ko smo bili v Sovjetski zvezi na eni od turnej, so nas v Moskvi mirno povabili na njihovo televizijo. Pa tam ne moreš kar tako priti zraven. A naš prihod so obelodanili na čisto enostaven način: da je to glasba, ki osvobaja črnega človeka in je zato revolucionarna in zato paše zraven v program. Pa je bila stvar rešena. Leta 1993 smo imeli ameriško turnejo in to je bil zame tisti ’highligt’, ker smo res igrali in prepevali v takih ambientih, toej baptističnih cerkvah, kot jih vidimo v ameriških filmih.
O ja, pa še boljši! Tam ni ikonografije, v tistih njihovih hišicah, ki jih rečejo cerkve, ker so majhne, noter pa je na eni strani klavir, na drugi pa orgle, na sredini je oder z mešanim zborom in prižnica, kjer jih njihov pridigar nadira in to je to. Vse bazira na psalmih, pridigi in veliko veliko glasbe. Zato je tam ’fajn’, ker se ljudje sprostijo in ne gledajo, kaj bo rekel sosed, če se bom malo drugače obnašal. Jaz sem videl: poleg mene je prišla ženska in se vrgla po tleh, kakor da bi doživljala božjastni napad, nekaj ji je priteklo iz ust. »I meet Jesus«, je rekla, da se je je dotaknil Jezus. Šov ali ne šov, resnica ali neresnica, to tukaj mi ni pomembno, ker to je to.
Ponesla jih je glasba.
Točno tako. In smo zraven peli, povabil nas je črnski zbor, ki je bil leto prej prvič pri nas. Imeli so koncert, ko smo imeli prvič praznik reformacije, ko smo bili samostojna država. V Cankarjevem domu so imeli koncert gospel glasbe, nastopili so oni in mi ter še nekaj gostov. Bilo je takšno doživetje, da so nas povabili k njim, v Ameriko. Bil tudi pastor, Slovenec, ki tam službuje, baptistični duhovnik, ki je najprej pri nas naredil baptistično mašo, da bi slišali, kakšna je takšna maša v slovenščini. Bilo je hecno, ker oni pridigajo na svoj, ameriški način in težko je posloveniti, ker si navajen naših župnikov. To je bilo drugače, v Ameriki pa je bila tista pristna zadeva, nastopili smo v 40 cerkvah, tudi v katoliško – baptistični. Spomnim se, da je bilo tam pol benda od Elvisa, malo že starejši gospodje in to bilo je res doživetje. Potem so nas celo povabili na televizijsko oddajo na postajo CBN pri voditelju Benu Kinchlow, ki je bil takrat po popularnosti ob boku Oprah Winfrey. Naslednji dan smo izvedeli, da nas je gledalo 60 milijonov ljudi. To so stvari, ki si jih zapomniš.
Ko smo prišli domov, smo imeli še dva huda koncerta, ker smo praznovali 25 let New Swing Quarteta. Zapeti so nam prišli Golden Gate Quartet, vse skupaj pa smo kronali z jubilejnim koncertom v Cankarjevem domu. Leto 1993 kje bilo hudo delovno in tako si predstavljam, da bo naslednje leto.
Leta 1971 ste zmagali na Slovenski popevki, letos je bila že 60. jubilejna Slovenska popevka. Kako se spominjate svojega nastopa in tega časa?
Je bila že 60. popevka? Seveda, saj je bila leta 1962 na Bledu. Spomine imam krasne, takrat sem spoznal vse komponiste, pevce, aranžerje pri nas. Takrat je bila popevka na hudo profesionalni in kakovostni ravni in delati s takimi ljudmi je ena velika glasbena šola, kjer vsrkaš vso znanje. Jaz sem se takrat navezal na Jožeta Privška, enega od naših velikanov in kasneje sva naredila še veliko stvari. Bil je genialec, še 200 let ne bo takšnega. On je naredil za glasbo ogromno. Sam mu skušam slediti po aranžerski plati, saj kar je on naredil zveni božansko in to me napaja z optimistično noto, da je glasba lepa. Takrat ni bilo prestižnosti in tekmovalnosti, ampak smo že kar čakali, kdo nam bo naslednje leto napisal komad. Takrat smo imeli luksuzno varianto: snemali smo na Radiu Slovenija, imeli smo zastonj orkestre, aranžerje – to je vse bila radijska produkcija. In poleg tega, da smo delali za festivale in snemali plošče, so še posebej naročali skladbe samo za radijski arhiv. Ko sem malo več delal, sem dobil naročilnico za dve skladbi – oni bodo dali aranžirati komad, Big Bend bo igral in ti bo zapel. To je bilo plačano in je šlo v arhiv. Čez leta se mi je teh pesmi že toliko nabralo, da sem lahko izdal tri CD plošče z nefestivalskimi skladbami.
