Danes praznujete Abrahama. Kakšni občutki vas prevevajo?
Zelo dobri, veselim se okrogle številke, ker sem ponosen na to, da pri teh letih tako dobro zgledam, da sem zdrav, da imam kako gubo na čelo, kak siv las, mini podočnjake, nekaj odvečne maščobe na trebuhu … Vse te reči me ne obremenjujejo, ker so odraz zorenja in časa, človek pa se stara in postara v očeh vsakega posameznika. Menim, da smo ljudje kot vino – starejši smo, boljši smo.
Se obremenjujete s staranjem – sploh kot javna, televizijska osebnost?
Če kaj šteje na televiziji ali v svetu medijske prepoznavnosti, je to lucidnost. Ko si iskren, te ljudje vzamejo za svojega. Ne želim ugajati, ne želim biti večno mlad. Rad sem samo Andrej. In leta mi ne morejo do živega, če jih znam dobro nositi. Res pa je, da veliko naredim zase, za dobro psihično in fizično počutje.
Kako boste praznovali?
Zbral sem 35 prijateljev, s katerimi bom preživel unikaten večer na Gori Oljki. Gre za hrib, ki ga redno obiskujem, blizu domačega Šmartnega ob Paki. Sicer ne nameravam početi nič posebnega, edino več potujem letos, to pa je bila zavestna odločitev: bil sem že v Egiptu, Dalmaciji, Berlinu, Madridu, Zürichu, po Abrahamu letim še v tropske kraje. V tem uživam.
Ste si zaželeli kakšno darilo ali si boste sami kaj posebnega privoščili?
Vse zgoraj našteto. Zdravje je največje darilo. Pa ljudje, ki me polnijo. Pa lepi pogledi, dobre besede, stiski rok, objemi. Darila so v majhnih škatlicah. Včasih je lahko to tudi že nasmeh.
Ste že naredili pregled preteklih let in kaj ste ob tem ugotovili, kakšno je bilo vaše življenje do sedaj, ste zadovoljni? Na kaj ste najbolj ponosni?
Živim ga na polno, vsak dan je zgodba zase. Analize še nisem naredil, najbrž je tudi ne bom, ker sem šele na pol poti. Izzivov je še veliko, ponudb, dogodkov, priložnosti prav tako. Letos bom na primer vodil silvestrski program na Radiu Slovenija 1, česar se zelo veselim. Najbolj sem ponosen na trud, kleno voljo, vizijo, ki sem jo živel, od nje nisem odstopal, in dosegel to, kar počnem in živim danes. To, da je služba moj hobi in obratno, je velik privilegij.
Ste si ob Abrahamu zadali kakšno zaobljubo, naredili načrt za naprej?
Niti ne. Nisem človek zaobljub. Sem trmast, ko se za nekaj odločim, izpeljem. Ne potrebujem dogodka, ki bo služil novi zaobljubi. Ko pride ideja za načrt, se poženem v dir. Ne čakam.
Kaj sicer počnete trenutno, s kakšnimi izzivi se soočate?
Začeli smo snemanja silvestrskih vsebin za TVS, letos bomo na štirih lokacijah: nad Dragonjo, v Sežani, v Trebnjem in na Črnem vrhu nad Cerknim. Sredi decembra še v ljubljanskem studiu. Pomagam tudi pri izvedbi koncerta Klic dobrote, konec novembra z Darjo začneva serijo sedmih oddaj Zimski pozdrav, kjer bom urednik in sovoditelj na terenu, nato še radijski Silvester v živo, in to bo to.
Najbolj vas poznamo kot komentatorja Evrovizije – je to po vseh teh letih za vas sploh še izziv? Se že veselite prihodnje?
Vedno. Štirinajst let že komentiram. In zelo rad to počnem. Všeč mi je tudi, ko kdo reče, da si dogodka ne predstavlja več brez mojih komentarjev. To godi in poboža. Komaj čakam zgodbe iz Liverpoola in nove pesmi. ESC je po šestinšestdesetih letih še vedno odlična kost za glodanje, predvsem pa dobra TV-zabava. V tem res uživam.
Vaša želja za prihodnjih petdeset let?
Da bi se ljudje med sabo bolje razumeli. Da bi bilo na svetu in v Sloveniji več povezanosti. Da bi znali poslušati in slišati. Da bi javna RTV spet zaživela v vsej svoji lepoti. Da bi bil zdrav in čil še mnogo let.
