Milena Štular – izjemna (nekdanja) uspešna gospodarstvenica, menedžerka, marketinška strokovnjakinja in velik, plemenit človek. Ena od ambasadork ženskega evropskega rokometnega prvenstva v Sloveniji je mati projekta Botrstvo, kjer kot upokojenka dandanes pomaga v vlogi predsednice nadzornega sveta.
Vaša kariera je izjemna. Na kaj ste najbolj ponosni, ko se ozrete čez vsa ta leta?
Najbolj sem ponosna na vse mlajše sodelavce, s katerimi sem delala v različnih okoljih in jim prenašala svoje izkušnje in znanje. Veliko jih je danes na vodilnih položajih ob zavidanja vrednih karierah v Sloveniji in tujini in vesela sem, ker me niso pozabili in ohranjamo stike.
Povejte nam o svojem delu … gospodarstvenica, menedžerka, marketinška strokovnjakinja. Katera služba vas je najbolj zaznamovala in zakaj?
Vsaka po svoje, zagotovo moja prva v tedanji Kolinski v osemdesetih letih, kjer sem se učila in spoznavala marketing. Zavedati se moramo, da na tedanji ekonomski fakulteti, kjer sem študirala, besede marketing še slišala nisem, tega se nismo nikjer učili. Nato zagotovo in najbolj skoraj desetletje v multinacionalki Unilever, kjer sem spoznala mednarodno korporacijo, način dela, se veliko naučila tako na področju vodenja, marketinga kot dela z ljudmi. Z veseljem sem kasneje delala v že združeni Drogi Kolinski in nato Mercatorju. Pravzaprav sem zelo rada delala, meni je bilo moje delo tudi moj hobi. Vedno sem delala z veseljem, motivacijo in strastjo ter se redno izobraževala. To je ključ do uspeha. Ob službi mi je bilo veliko veselje delo v Slovenski oglaševalski zbornici, Društvu za marketing, na konferencah in različnih predavanjih.
Botrstvo je eden (naj)bolj spoštovanih projektov na Slovenskem, vi ste njegova mati. Kje in kako se je rodila ideja o ustanovitvi tako plemenitega projekta? Kaj vas je gnalo?
Sama sem mnogo let podpirala štajersko družino, in ko so vsi trije otroci prišli do poklica, sem začela razmišljati, da sama ne morem pomagati vsem slovenskim otrokom. Zato je v moji glavi nastajal projekt, kjer bi ljudje pomagali otrokom direktno, da bi vedeli, komu pomagajo, in od tod ideja za ime Botrstvo. Sama tega nisem oziroma ne bi mogla speljati, zato sem pristopila k Aniti Ogulin in ji predlagala ta projekt. Skupaj smo ga podrobneje snovali nekaj mesecev in začeli. Začetek je bil težak, saj nismo imeli prepoznavnosti in šele z vstopom Vala 202, kjer so objavljali zgodbe otrok, je projekt pridobival prepoznavnost in zaupanje, začel rasti in danes je to eden najbolj prepoznavnih in zaupanja vrednih humanitarnih projektov. V enajstih letih smo zbrali in razdelili več kot 25 milijonov evrov in pomagali več kot 11.000 otrokom.
Danes ste v zasluženem pokoju. Kakšna upokojenka ste? Uživate v pokoju, kaj pogrešate izzive, ki jih je prinašal vsakdan uspešne poslovne ženske?
Uživam, in to zelo. Uživam s petimi vnuki, uživam v dolgih potovanjih po svetu z možem, uživam doma in na vrtu. In če me sprašujete o izzivih poslovne ženske, ne pogrešam jih več. Seveda pa vse še spremljam, tudi komentiram ter analiziram. Popolnoma iz svoje kože ne morem, imam veliko kontaktov s kolegi, ki mi razlagajo o inovacijah, novih pristopih, digitalnih medijih in sploh o poslovnem okolju, in tako še vedno vzdržujem vsaj malo svojo 'profesionalno kondicijo'.
Ko smo pri ženskah – opolnomočenje je eden od stebrov rokometnega EP, katerega ambasadorka ste. Kako pomemben steber za družbo je to v vaših očeh?
Rekla bi, da se je treba boriti za enakopravno vlogo žensk v družbi, seveda tudi v športu. Zato, ker lahko ženske brez dvoma s svojim načinom delovanja in razumevanja razmer ter z znanjem v sodelovanju z moškimi ustvarjamo boljše pogoje za življenje za vse. Čeprav sama nisem niti v družini niti v delovnem okolju doživljala kakšnega izključevanja, se zavedam, da to obstaja. Prav zato sem se v vseh okoljih, še posebej kjer sem imela vodstveno funkcijo, zavzemala za enakopravnost žensk in moških.
Kako pomemben pa je v življenju posameznika – oziroma vašem življenju – šport?
Šport vidim kot nujen sestavni del življenja. Od mladosti zelo rada smučam, v zadnjem času pa mi tudi kolesarjenje in plavanje veliko pomagata pri ohranjanju kondicije in zdravja. Skoraj vsak dan hodim v naravi, moj dnevni cilj je vsaj 5 km, pogosto seveda veliko več.
Kaj na prvenstvu pričakujete od slovenskih rokometašic?
Da se bodo borile in dale vse od sebe. Rezultati potem pridejo sami od sebe. In želim jim, da bi uživale v vsaki igri.
