Novice Svet24

Tole morate vedeti: Dedek gre na jug ni nadaljevanje na jug potujoče babice, skupnega imata režiserja in eno pesem – celo tisti jug iz naslova ni isti, babica je šla na morje, dedka pa zanese vse do Makedonije. Naslov Dedek gre na jug je pravzaprav le prebrisana vaba za gledalce, v resnici naslov pomeni »pojdite ga gledat, ker je fajn (kot Babica)«. No, v resnici je boljši. Moja kristalna krogla trdi, da bo tudi ta uspešnica. In čeprav vas v kino morda zvabi z majčkeno zavajanja, film je iskren. In zabaven. Pa poln smeha in karizmatičnih igralcev. Ne povem, kateri so mene zelo nadpovprečno očarali, najdite si svoje. No, če vztrajate, Goran Navojec in Senko Veselinov. Tadva bi lahko ustekleničevala karizmo.

Ah, in tisto pesem iz prvega filma v drugem prepeva Nuška Drašček. Ja, se strinja Vinci, ko se navdušujem nad tistim glasom, ki me je v kinu spravil na rob solz, »Nuška je pa res za kocine pokonci«. Itak.

Posmrtni detajli

Vinci in film sta se razhajala, a sta se vedno znova našla. Enkrat vmes je celo vozil taksi. Je takrat kaj pogrešal film, me zanima. »Ves čas ga pogrešam, tudi kadar ne vozim taksija,« pravi. Je pa že takrat, ko smo nazadnje pisali o njem, pred štirimi leti je bilo, omenil, da piše knjigo. Ampak ni videti, da jo bo že kmalu moč dobiti v knjigarni. »Ves čas jo pišem. V vseh stvareh, ki jih delam, je nekaj avtobiografskega, ta knjiga je pa tako … da bi jo mogoče izdal šele po smrti. Ker gre res v detajle. Imam še kar čudno življenje.«

In je torej naslednje logično vprašanje, ali bo kdaj posnel avtobiografski film. »Naredil sem avtoportretni dokumentarec (Selfie brez retuše, 2016, op. a.). Tam sem bil sicer omejen s časom, ker je moral biti dolg točno 54 minut, tako da sem veliko stvari, ki so jih drugi povedali o meni, izrezal. Tam je še ogromno materiala …«

Ne, pravi po premisleku, »ne bi snemal filma o sebi. Mogoče ga bo pa potem kdo drug posnel po knjigi.«

Se mi zdi, da mi gre dobro od rok

V svojem še kar čudnem življenju je bil nekoč tudi uspešen režiser reklam – ni to donosnejše kot voziti taksi, vprašam, in odvrne, »v nekem obdobju sem veliko delal, ampak potem sem šel za kreativnega direktorja v neko agencijo. Klicali so me za reklame iz drugih agencij, a nisem mogel delati zanje, ta agencija pa ni imela ravno velike produkcije in potem te ljudje pozabijo. Tudi pri filmu je tako. Ko je moj zdajšnji producent iskal sredstva za film, so mu rekli, zakaj pa taka diskontinuiteta pri delu, zakaj ta trinajstletna luknja? In je bil to argument proti.« In je bilo potem naslednje vprašanje – spet čista nedestilirana logika – zakaj pri filmu sam počne toliko stvari, režira, napiše scenarij, montira, zraven je pa še soavtor glasbe. Ali zato, ker je tako ceneje, ali pa morda zato, ker hoče imeti nadzor nad vsem? Nič od tega, se izkaže: »Glede scenarija, nihče mi še ni ponudil scenarija razen Američanov. In baje dobro pišem. Tudi pri reklamah je bilo tako, da sem porabil veliko več časa, da sem razložil montažerju, kaj bi rad, in sem se potem pač naučil sam montirati, ker je bilo to veliko hitreje. Montiram doma in to lahko počnem kadarkoli, ne pa samo v terminih, ko je montaža prosta. Za montažo sem dobil tudi že nagrado, se mi nekako zdi, da mi kar dobro gre. Z montažo tudi rešujem igralske napake ali produkcijske pomanjkljivosti – skrivam, da so stvari siromašne, na primer tam, kjer bi moral imeti dvesto statistov, pa jih je samo dvajset, pa potem tako zmontiraš, da je videti, kot da jih je več. Skratka, hitreje mi gre, če sam naredim, kot da drugim razlagam, kaj hočem. Glasba je pa itak moja strast, z glasbo sem začel. V prvem filmu sem igral zato, ker sem imel bend Marcus 5, ki je bil takrat kar popularen.«

Ko večnost ugasne

Da je Dedek film »o pravi ljubezni in iskrenem prijateljstvu«, je nekje povedal – in si je torej čisto sam kriv, da ga potem preprosto moram vprašati, ali res, ali čisto zares verjame v pravo ljubezen, tisto, ki jo v filmu išče Boris Cavazza. Ja …, pravi zamišljeno. »Če ne obstaja, si jo pa sami naredimo. Idealiziramo. Imamo predstavo o večni ljubezni. Nekoč sem rekel, da hujše kot to, da te nekdo neha ljubiti, je to, da ti nehaš nekoga ljubiti. Ker si prevaral samega sebe, samemu sebi si obljubil neko večnost, in ko to začne počasi ugašati, je veliko hujši poraz, kot če te nekdo drug neha ljubiti – kajti drugim ljudem ne zaupamo, sebi pa naj bi.«

Pokaže mi tatu na roki, »Zaenkrat za zmeraj« ima napisano. »Moja hči se je velikokrat zaljubila. In ko sem jo vprašal, no, kako je, je rekla, nič, zaenkrat za zmeraj, potem bomo pa videli.«

Dvignite kozarček za Vincija, samo dan po izidu tega članka ima rojstni dan. Vse najboljše. Zaenkrat in za zmeraj.

O motorju in odlični prikolici

V tej slovensko-makedonski koprodukciji je težko ugotoviti, kateri je glavni junak, dedka sta pravzaprav dva, Vlado Novak in Boris Cavazza. In je zato, da se stvari izravnajo, potem v začetni špici prvi napisan Novak, v odjavni pa Cavazza. Jaz navijam za Vlada Novaka, se mi zdi, da je njegova vloga večja, ampak Vinci pravi, »Vlado nekoč reče, da on nikoli ni bil motor, da pa je super prikolica, in v filmu tako tudi funkcionira, ampak je zelo glasna prikolica.«

Velik del filma se dogaja med Romi, Vinci jih naslika kot modre in duhovite, ampak prav nič pokroviteljsko. »Slovenci smo eni zaj***, eni fajn, eni taki in eni drugačni, natanko tako je tudi pri Romih,« pravi. »Moj dedek je bil prekmurski Rom. Novembra je prišel domov, naredil enega otroka in februarja spet odšel. En moj stric je star toliko kot jaz.« In še nekaj imajo Romi, pravi navdušeno, nomadsko svobodo. »V filmu nekdo reče, nema grane za Cigane, govori o tem, kako postavljamo meje, ograje, vrtičke in kako on tega ne more razumeti. To, da greš … se mi zdi neskončno romantično.«

Glavno žensko vlogo igra Zala Đurić Ribič, hči igralcev Branka Đurića in Tanje Ribič. »Ko sem pisal scenarij, sem imel v glavi tri igralce, Borisa, Vlada in njo. Z Đurom sva sicer prijatelja in je odklonil vlogo prav zato, da ne bi bilo videti, da se Zala 'šlepa' nanj. Vsi so mi govorili, zakaj si pa Zalo vzel, ampak ko so videli film, so bili čisto navdušeni.«

Odkrivanje filmskih citatov je zabavna igra za filmske sladokusce, Dedek je nabit z njimi. Sem v prizoru, kjer se srečata dolgo ločena ljubimca, res zasledila poklon Cvetju v jeseni? Ne čisto, se izkaže: »V Klavirju (The Piano, 1993) je tisti prizor, kjer Holly Hunter Sam Neill odseka prst in potem ona omahne na kolena in se ji krilo napne – hotel sem, da bi bilo še blato, kot v Klavirju, ampak ga pač ni bilo – perfekten prizor. So pa potem res še tiste kite, tako da je malo tudi Cvetja v jeseni.«

Nič, bom pa poskusila ujeti še kakšno slavnostno predpremiero, da preverim.

Ali misliš, da boš kar vsako leto snemal?

Je pa res, da so nekoč resnično obstajali želja, volja in celo dokončan scenarij za Babico 2: »Potem ko sem posnel Babico in tisti ameriški film Gypsy Eyes, sem oddal scenarij za dejansko nadaljevanje filma Babica gre na jug in mi je eden od članov komisije rekel, tvoj scenarij je bil najboljši, ampak ali misliš, da boš kar vsako leto film snemal?« pravi Vinci. In zato so med njegovimi petimi igranimi celovečerci vedno daljši premori, luknja med njegovim predzadnjim filmom, Vampir z Gorjancev (2008), in Dedkom (uradno letnik 2021) v dolžino meri trinajst let. Na »slovesni predpremieri« v Cankarjevem domu (pred uradno »slovesno premiero« januarja 2023 ga lahko ulovite še na letošnjem Festivalu slovenskega filma 28. oktobra) je Vinci povedal, da je svoj prvi film, torej Babico, snemal »med vojno za Slovenijo, zadnjega pa v vojni s Slovenijo«, tako nekako. In sem potem terjala pojasnilo. »Tokrat sem prvič imel budžet, vsaj videti je bilo tako, potem pa korona, pa vlada, vse te stvari so prišle vmes. Film smo posneli v štirih kosih. Pri filmu je pa tako, da traja kakšne tri dni, da se ekipa uigra in da potem vsi vedo, kaj morajo početi, mi smo pa ravno, ko smo se uigrali, nehali in sem naslednjič začel s čisto drugo ekipo. Zato je tudi odjavna špica tako dolga – ker sem imel tri scenografe, šest različnih toncev, lučkarji so se menjavali itd.« Razlog? Prejšnja vlada je za leto dni ustavila produciranje filmov. »To je bil zakon, ki ga je sprejela Šarčeva vlada, da je to državna pomoč in da mora to odobriti vlada, ampak potem se je zgodilo, da nekdo ni dal pripravljenega materiala ministrstva na sejo vlade. Producent je vzel kredit in je prišel s pogodbo v državno institucijo, pa so rekli, ne, to ni dovolj dobra garancija. In potem je producent zastavil hišo, da smo lahko šli snemat drugi del, ker je verjel, da se bo vse sprostilo in da bomo potem nadaljevali – ampak se ni.« Denar je potem sicer dobil povrnjen, »ampak vseeno je moral plačevati obresti za posojilo, in te so šle na škodo filma. Trgali smo strani ven. Najprej bi morali imeti 36 snemalnih dni, kar je še vedno malo, potem smo jih imeli pa 28 in pol, ker ni bilo denarja.«