Svoj jubilej je želela preživeti z glasbo in ljudmi, ki jih ima rada. "V prekrasnem Celjskem gradu sem pripravila prvi in edini samostojni koncert v domačem mestu z največjimi uspešnicami. Bil je večer za bogove," pravi zlata dama Slovenske popevke Tatjana Dremelj, ki so jo nedavno počastili še z bronastim grbom mesta Celje, izdala je vinilno ploščo in se z neusahljivo energijo loteva vsega, kar jo veseli. Dnevi se ji zdijo prekratki za branje, risanje, kmetovanje, slikanje, pisanje ... S svojim optimizmom in nalezljivo dobro voljo je nedvomno navdih tudi mnogo mlajšim.
Tatjana je bila dojenčica, ko so se s starši iz Maribora preselili v okolico Celja. »V eni sobi smo živeli do mojega desetega leta, ko je oče dobil stanovanje preko podjetja, v katerem je delal. Čeprav sem odraščala skromno, so bila to lepa leta – veliko smo bili v naravi, se igrali po gozdovih in travnikih, kopali v potoku. Že zelo zgodaj me je poklicala glasba. Posluh sem podedovala po očetu, ki je zelo lepo pel in igral kitaro. V osnovni šoli sem se priključila pevskemu zboru, ko pa smo se preselili v Celje, je moj razrednik, prof. Jože Kores, ki je bil tudi pevec v ljubljanski Operi, v meni videl potencial in me spodbujal, da sem se resno začela ukvarjati s petjem. Prišel je domov k staršem in jih prosil, naj me dajo v glasbeno šolo, kar je bila v tistih časih redkost. Oče je bil proti, rekel je ne, saj se mu pevec ni zdel noben poklic,« se spominja Tatjana.
Takrat je pač veljalo, da se s petjem ukvarja nekdo, ki »ne zna nič drugega«, in oče je hotel svojo edinko za vsako ceno obvarovati tega. Prepričal jo je, da se je vpisala na pletilski oddelek tekstilne tehniške šole v Kranju, a ji tam ni bilo všeč. Ko so jo izključili iz internata, se je prepisala na trgovsko šolo v Celje. Oboje ji je dalo kar nekaj znanja in izkušenj, predvsem pa to, da se je vedno nekako znašla in znala delati s svojimi rokami. Čeprav se je oče zelo trudil, da bi jo odvrnil od glasbe, mu to ni uspelo. Kljub njegovemu nasprotovanju si je s posebno in lepo barvo glasu, pa tudi izredno delovno voljo počasi odpirala vrata. Najprej v Celju, tam je nastopala z očetom Ota Pestnerja in njegovim ansamblom. Tako si je nabirala kilometrino, imenitna odskočna deska pa je bil nastop v ljubljanskem studiu 14 v oddaji Prvi aplavz, ko je zapela pesem Med iskrenimi ljudmi.
Nikoli se ni rinila v ospredje
Očitno se je producentom in skladateljem zdel njen glas dovolj zanimiv, da so postali pozorni nanjo in ji ponudili sodelovanje. Klicali so jo iz Antene, z Večera in drugih časopisov ter predstavili širši publiki. Ko je sodelovala z nekaj lokalnimi skupinami, je spoznala dva fanta in eno dekle in ustanovili so kvartet Ultra. Že na svojem debitantskem nastopu na Slovenski popevki so s pesmijo Vaska Repinca Potepuh osvojili drugo nagrado občinstva. Nato so jo povabili v Pepel in kri, sledila je turneja po takratni Sovjetski zvezi. Tisto so bili res sanjski časi. »Dobila sem tak honorar, da sem si lahko kupila stanovanje. Nastopala sem po vseh festivalih v Sloveniji in bivši skupni državi ter res uživala. Od leta 1980 sem bila profesionalna pevka s statusom, kot je bilo to urejeno takrat. Kljub temu smo dobivali nižje honorarje kot kolegi iz bivše skupne države, reševali so nas honorarji z nastopov v tujini. Nato dobrih devet let nisem veliko nastopala, saj mi je čez noč umrl oče, bil je žrtev roparskega napada. Starša sta imela trgovino z barvami za sitotisk v Lipnici. Prišli so roparji in želeli pobrati izkupiček tistega dne. Očeta so tako hudo pretepli, da je čez tri dni s hudimi poškodbami glave umrl v graški bolnišnici, mama pa je imela zlomljeni obe roki in šive po vsej glavi ter je komaj preživela. V tistih težkih trenutkih niti pomisliti nisem mogla na petje, temveč sem se posvetila njeni negi in okrevanju,« se spominja.
Nekaj let pozneje se je poskušala vrniti v pop glasbo. Z albuma Zaljubljena, ki je izšel leta 1996 pri založbi Helidon, je imela kar pet pesmi na vrhu lestvic, a je preteklo kar precej časa od nastopov in nekako ji »come back« ni povsem uspel. Izgubila je stik z organizatorji koncertov in menedžerji, ki so skrbeli za nastope pevcev. Znašla se je tako, da sta s priznano gledališko igralko Anico Kumer pripravili glasbeno-gledališko predstavo Dva obraza in z njo gostovali po vsej Sloveniji. Nato je povezovala državna baletna tekmovanja Opus 1 v celjskem gledališču in z veseljem nastopala na manjših dobrodelnih koncertih. »Čeprav nisem bila več na vrhu priljubljenosti, se zaradi tega nisem preveč sekirala. Vedno sem življenje jemala tako, kot je, ne takšno, kot bi po mojem moralo biti. Mislim, da mi je to olajšalo marsikatero stisko. Vseeno pa malo pogrešam oddaje na naši nacionalni televiziji, v katerih bi se poklonili zlatim časom Slovenske popevke in umetnikom, ki so tedaj ustvarjali. To so pri naših južnih sosedih imenitno naredili in so ene najbolj gledanih oddaj. Vesela in hvaležna sem, da se moje pesmi še vedno vrtijo, o čemer pričajo tantieme, ki jih dobim vsako leto. To pomeni tudi to, da ljudje cenijo pesmi, ki niso na prvo žogo,« pravi Tatjana, ki si je ob glasbeni karieri ustvarila tudi družino.
Diploma pri več kot 50
Poročila se je mlada, pri rosnih 22 letih je rodila sina Saša, a se tudi kmalu ločila. »Moj mož pač ni bil najboljši mož. Ko je bil Sašo majhen, mi je bilo težko, saj nisem imela varstva. Na začetku sta mi pomagala starša, pa tudi starša nekdanjega moža, nato pa sem bila sama. S seboj sem ga jemala na koncerte na morje in Bled. Vsak dan sem od osmih zvečer do štirih zjutraj pela, vstala ob sedmi uri, bila celo dopoldne mama, zvečer pa spet ... Otrok je bil z mano po vseh hotelih. Najteže mi je bilo, ko sem šla v Rusijo za od dva do tri mesece. Vendar sem potrebovala tisti denar, da sem si lahko kupila stanovanje. Tisto so bili časi, ko so jih ljudem dodeljevali, mi, samostojni kulturni delavci, pa te možnosti nismo imeli. Spomnim se, da sem s kovčkom nesla na občino denar, da sem ga odkupila, in bila presrečna na svojem,« se spominja pevka, ki se je ob petju vedno zanašala na svoje roke. Med drugim je imela podjetje in blagovno znamko v središču Celja, šivali so unikatno žensko konfekcijo ter jo prodajali na Hrvaško. Vse do osamosvojitvene vojne ji je šlo odlično. Zaposlovala je šest šivilj, dve trgovki in komercialista. A ko se je končalo, je morala, če ni hotela »zabluziti«, kot sama pravi, zapreti »štacuno«. Nato pa se je začela njena kalvarija s službami. Delala je preko javnih del, služba tu, služba tam, vse za nekaj mesecev. Vmes je naredila poslovodski izpit in bila pet let poslovodja trgovine z obutvijo visokega cenovnega razreda Priora v Mariboru. Ko so trgovino zaprli, je spet ostala brez službe. Nato je na zavodu za zaposlovanje leto in pol vodila evropski projekt za učenje brezposelnih o računalništvu. Mislila je, da bo ostala, želeli so jo zaposliti, a ker je takrat vladala prepoved zaposlovanja v javnem sektorju, se je spet znašla na cesti. Po delu v gradbenem podjetju so ji ostali dolžni plačo, regres, prispevke in odpravnino ...
»Nikoli se mi ni bilo težko učiti. Pri 54 letih sem še diplomirala iz ekonomije, pa vseeno nisem dobila službe. Ko si starejši, so le sanje, da boš dobil lepo službo, kljub temu da imaš kopico izkušenj, govoriš dva tuja jezika in si se pripravljen učiti. Zadnjih pet ali šest let pred upokojitvijo je bilo res težkih. Po mestu sem hodila vsa urejena in nasmejana, nihče ni slutil mojih skrbi. Jaz pa bi najraje kričala in praskala, tako besna sem bila. Če si znan, vsi mislijo, pa kaj boš ti tarnal, saj nič ne potrebuješ, lepo ti je. Jaz pa sem nenehno prosjačila za službo, a je nikakor nisem dobila. Ves čas sem šivala in risala, da sem si zaslužila kak dinar,« iskreno pove. Zato je bila res srečna, ko se je pri 60 končno lahko upokojila. Takrat je končno zadihala bolj svobodno in neobremenjeno.
Gospa večni optimizem
»Tako lepo, kot mi je zdaj deset let, mi še ni bilo. Počnem, kar in kadar si želim. Dela mi zlepa ne zmanjka. Rišem, pojem, slikam, kuham, obdelujem vrt, družim se s prijateljicami. Nekateri pravijo, blagor tebi, ko ti je tako lepo. Vendar preprosto tako gledam na življenje. Saj tudi mene kdaj bolijo križ, roke, noge, a se s tem ne ukvarjam. Če ni drastično in ne potrebujem zdravnika, nekako prerinem naprej, pa gre. Zato tudi ne maram, kadar ljudje tarnajo, kako je vse grozno, kakšne krivice se jim dogajajo, kaj bi morali ... Če prijateljice kaj začnejo o tem, jim rečem, raje se pogovarjajmo o kakšnih 'komadih', pa je vse lažje in lepše,« se smeji Tatjana, ki ji je kljub sedmim križem uspelo ohraniti otroško dušo. Vesela in hvaležna je, da pri svojih letih nima zdravil in tablet, da se odlično razume s sinovo družino, ki živi v isti hiši, a v svojem domu. Zelo uživa z vnukom in psičko pomeranko Sio.
»Mislim, da me mladostno ohranja tudi moj značaj. Če imam probleme in sem žalostna, tega ne kažem navzven. Ljudje samo privoščijo, zato poskušam vse v življenju reševati s pozitivnostjo. Sicer ne maram tiste prisiljene pozitivnosti, verjamem pa, da se vsak dan, ko se zbudiš in vstaneš, odločiš, ali boš vesel, žalosten, zagrenjen ...,« pravi glasbenica, ki je trenutno zaljubljena v življenje samo. Z obema nekdanjima možema je ostala v dobrih odnosih in je prav nič ne mika, da bi v osmem desetletju imela še tretjega. Odprta je za prijateljstva, a ne več za ljubezenska. »Ne vem, ali bi se bila zdaj pripravljena prilagajati komurkoli in sklepati kompromise. Pa tudi ne predstavljam si, da bi v ta svoj raj pripeljala kogarkoli. Fino mi je. Kadar se mi zljubi, pospravim, kadar se mi ne, pa si samo rečem, bom jutri. Obožujem nadaljevanke na History channel, berem, rišem ... Nimam časa, da bi komu prala gate in kuhala. Imam krasnega sina in snaho, pa vnuka, psa ter prijateljice. Zelo dobro znam biti sama s seboj in mi nikoli ni dolgčas. Preprosto imam premalo časa, da bi naredila vse, kar si še želim. A ni to lepo?« optimistično sklene.
