»Pred leti sem bila srečna za 1 ali 2, danes pa sem za 9 ali 10«

Pred leti je veljala za prvo ime slovenske zabavne glasbe, potem se je malo umaknila in si ustvarila družino, danes pa je pomirjena in srečna. Tako nekako bi lahko povzeli zgodbo priljubljene Natalije Verboten, ki nam je v zanimivem pogovoru zaupala marsikatero sočno iz svojega glasbenega in zasebnega življenja.

Kakšno poletje je za vami, menda ste si privoščili kar dva dopusta?

Tudi drugi dopust je bil na isti lokaciji kot že zadnjih 16 let. Z možem ves ta čas hodiva na otok Pag, to je za naju najlepši dopust, odkar sva skupaj. Prav naslednji teden imava 14. obletnico poroke in mineva 16. leto, odkar sva skupaj, zaljubila sva se ravno poleti. Tam nama je tako všeč, da se vedno vračava na kraj »zločina«.(smeh) Tam so lepi spomini, všeč nama je otok, zadnji dve leti pa hodimo v kamp Straško, ker otroka tam najbolj uživata. Pa midva tudi. Prvič v skupnem življenju se nama je zgodilo, da sva si v dveh mesecih počitnic lahko privoščila prosta dva tedna v juliju in dva tedna v avgustu – včasih je bilo to nemogoče. Imela sem nastope od četrtka do nedelje, običajno po osem nastopov, in smo vedno krpali dopust: za dva ali tri dni smo šli na morje ali v hribe.

Zdaj ne nastopate več toliko?

Ne, bistveno manj. Ko minevajo leta, ugotoviš, da telo potrebuje počitek, in si ga vzameš.

Kaj torej počnete ob petkih zvečer?

Odvisno; čez poletje, ko smo bili z otrokoma doma, sem bila večinoma z otroki na igrišču in igrala nogomet, odbojko ali pa košarko. Sem se pripravljala na kvalifikacije. (smeh) Rada grem z Donom, našim kužkom, na sprehod med vinograde, tam so bolj sveži večeri. Včasih grem na našo »Jursko plažo«, to je hrib v bližini, kjer je prekrasen razgled na okolico, vidimo tudi v Avstrijo, saj živimo ob meji.

Kaj počnete čez dan?

Sem v službi v našem podjetju, čez leto pa je veliko dela z otrokoma, šolo, nogometom, gasilci ...

Greste na kakšen koncert, zdaj ko sami ne nastopate toliko?

Seveda. V bližnji prihodnosti si želimo obiskati koncert skupine Šank Rock, njihova oboževalka sem že od nekdaj. Oni so fenomenalni, pa ne le za slovenski prostor in v slovenskem prostoru, tudi v evropskem ali svetovnem merilu. Občudujem jih od najstniških let in zdi se mi, da so z leti vse boljši, če je to sploh mogoče. Tudi na koncert Jana Plestenjaka bomo šli v kratkem, saj v naši družini vse generacije poslušamo in obožujemo njegovo glasbo, res smo Slovenci lahko ponosni, da imamo umetnika njegovega kova. Sicer pa smo se doma že dogovorili, da gremo aprila naslednje leto na Dunaj na koncert skupine Maneskin, to pa so mladi rokerji in smo prav tako njihovi oboževalci, tako sinova kot mož.

"Da je njuna mama Natalija Verboten, je za sinova samoumevno, včasih jima je fino, včasih pa tudi ne tako zelo, ko prileti iz ust katerega od vrstnikov kakšna negativna opazka, ampak tako pač je v življenju in tega se je treba navaditi."

Spomnim se vaših začetkov z Rdečim ferrarijem pred 22 leti – je bilo včasih drugače biti pevka in nastopati kot danes; v čem je bistvena razlika, če sploh je?

Ja, zdi se mi, da je bilo to neko drugo življenje. Kje naj začnem? Časi so bili drugačni, mediji – tako televizijske kot radijske postaje – so bistveno raje vrteli slovensko glasbo. Na televizijah je bilo več oddaj, kamor smo lahko glasbeniki hodili predstavljat nove pesmi. Zdaj se ne spomnim prav nobene take oddaje na televiziji, kjer bi lahko predstavili svojo novo pesem. Včasih so bili Mario, Zoom, Nedeljskih 60, dosti več oddaj je bilo, in slovenska glasba je imela več prostora za promocijo. Ni bilo interneta in družbenih omrežij, YouTuba ... Ko sem leta 2000 zapela Rdeč ferrari, še ni bilo interneta, in se spomnim, da se je videospot vrtel na televiziji. Ker je bil videospot hudomušen, je bil gledalcem všeč tako kot skladba, in takrat se je vse začelo.

Pa bi imeli rdeč ferrari?

Ne. Sem ljubiteljica varnih, prostornih in udobnih družinskih avtomobilov. Ko je izšla pesem o ferrariju, sem bila še zelo mlada, imela sem 23 let, in v živo še nisem videla ferrarija, razen kje na morju. Predstavljala sem si, da je to najbolj udoben avtomobil, tudi glede na ceno. Za potrebe snemanja sem sedla vanj, peljati pa ga nisem hotela in spomnim se trdih, neudobnih sedežev. Seveda, ker je športni avtomobil, ima takšne sedeže, ampak mi je porušil vse sanje o udobju. No, seveda bi imela ferrarija, kdo pa ga ne bi imel, ampak sem pristašica družinskih avtomobilov z velikim prtljažnikom, da lahko vanj spravim vse za sinova in družino.

Ali se vaša sinova zanimata za glasbo?

Malo že, a ju nočeva siliti. Ko mi je oče v času osnovne šole rekel, da bi lahko igrala na sintesajzer, pa tega nisem želela, sem dobila odpor do tega, zato nočem nikogar v nič siliti. Če jima bom lahko pomagala, bom to storila z veseljem in jima stala ob strani, pa če se bom na stvari, ki ju zanimajo, spoznala ali ne.

Ali se jima zdi fino, ker je njuna mama slavna pevka? Kako doma gledate na to?

To je naše življenje, iz tega nikoli ne delamo drame – zdaj tudi ni več takšnega pritiska zaradi prepoznavnosti kot včasih, ko sem prepevala Rdeč ferrari. To je sicer del službe, značilnost tega dela. Večina glasbenikov se trudi, da bi postali prepoznavni, saj lahko tako nastopaš po vsej državi. Vsa ta leta, ko sem tako veliko delala, sem tudi zaslužila in prihranila denar za poznejše čase. Da je njuna mama Natalija Verboten, je za sinova samoumevno, včasih jima je fino, včasih pa tudi ne tako zelo, ko prileti iz ust katerega od vrstnikov kakšna negativna opazka, ampak tako pač je v življenju in tega se je treba navaditi.

"Telo mi je odpovedalo, obležala sem za nekaj dni, koncerti so bili razprodani, organizatorji so me pričakovali, moje telo pa ni več funkcioniralo – roke in noge me niso ubogale. Takrat sem imela 24 let in popularnost je bila velik zalogaj; biti moraš močan."

Na odru ste zabavni, ste tudi doma takšni?

Doma ne znam normalno povedati niti enega vica, na odru jih stresem iz rokava. Na odru se prelevim v takšno zabavno Natalijo, morda na škodo domačih, saj sem doma potem preveč resna.

Prej ste omenili televizijske oddaje, ki ste jih tudi sami vodili deset let. Bi se znova vrnili pred kamere, če bi vas povabili?

Oddaje so bile Po domače, Vsakdanjik in praznik ter Pri Jožovcu. Vodenje je moja ljubezen in način, kako se povezati in zabavati ljudi. Če bi me povabili, bi spet vodila, a ne za vsako ceno. Zdaj vedno dajem na tehtnico: kakšna stvar je, koliko časa me ne bi bilo doma, saj želim biti predvsem mama. Fanta zdaj potrebujeta dom in red, Dejan, mož, je dosti na terenu in dela za podjetje, nekdo pa mora biti doma.

Ste stroga mama?

Kakor kdaj, včasih sem stroga, včasih popustljiva, včasih vem, kaj delam, in včasih ne vem. Kot vse mame tega sveta se lovim in učim ob izkušnjah.

To ni lahka naloga.

Materinstvo je največja odgovornost v življenju in sinovoma želim dati dobro popotnico za življenje. Se pa zavedam, da delam napake in da se iz teh vsi učimo. Včasih je sicer težko, ker sem perfekcionistka.

Pred leti ste povedali, da ste obiskovali psihiatra; kaj je bilo?

Pregorela sem fizično in psihično. To je bilo v obdobju, ko je Rdeč ferrari sprožil vrhunec popularnosti, imela sem ogromno dela in slabo samopodobo, bila sem prevelik perfekcionist, preveč sem zahtevala od sebe, in do neke mere psiha in telo zdržita, potem pa ne gre več. Vsak človek kaj prinese iz otroštva ali pa si pridela skozi življenje, in preprosto se nisem znala soočiti s situacijo na pravi način. Telo mi je odpovedalo, obležala sem za nekaj dni, koncerti so bili razprodani, organizatrji so me pričakovali, moje telo pa ni več funkcioniralo – roke in noge me niso ubogale. Takrat sem imela 24 let in popularnost je bila velik zalogaj; biti moraš močan. Jaz sem se tega naučila skozi življenje. Takrat sem šla k zdravnici in povedala, da imam napade tesnobe, da včasih ne morem dihati. Predpisala mi je prosti čas, ker sem preveč delala, bežala sem v delo. Rekla sem ji, da ne želim reševati težav s tabletami, ampak bi rada prišla do srži svojih težav, rada bi se pogovorila s strokovnjakom, saj so družina in prijatelji vedno pristranski. Šla sem k psihiatrinji, imela sem redne pogovore in to je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Psihiatrinja me je prek vprašanj učila imeti se rada, da je v redu, če sem takšna, kakršna sem. Naučila sem se tega, da me mnenja drugih ljudi ne prizadenejo, da je v redu, če si včasih dober, včasih pa ti spodleti. Bil je dolg proces, približno deset let. Spomnim se, da me je psihiatrinja, ko sem prvič prišla k njej, vprašala, koliko se imam rada na lestvici od 0 do 10. Odgovorila sem: 1 ali 2. Na koncu – zdaj – pa sem pri oceni 10, včasih 9 in čez nekaj dni spet 10. Ni vse rožnato, imam slabe dneve, a si znam pomagati.

"Čakam, da me najde nova pesem. Včasih se mi zdi, da se je treba prepustiti, pustiti času čas."

Ste tega naučili tudi svoja sinova – da se imata rada in si znata prisluhniti?

Upam, da bom to znala prenesti, čeprav sem kar zahtevna mama. Red in disciplina morata biti, z dvema fantoma je pestro. A se ogromno naučim sama o sebi, prek njiju, ko obujam spomine, kakšna sem bila. Na takšen način prideš do odgovorov.

Kaj vas čaka v jeseni?
Čakam, da me najde nova pesem. Včasih se mi zdi, da se je treba prepustiti, pustiti času čas. Vse mora dozoreti in starejša ko sem, vem, da je bolje pustiti, da stvar dozori, kot pa delati na silo.