Vrača se eden izmed najbolj priljubljenih šovov pri nas: Kmetija! Tekmovalce bo tudi tokrat spremljala voditeljica Natalija Bratkovič, ki ji je ta sezona kot adrenalinski odvisnici pisana na kožo. Letošnja Kmetija bo postregla s številnimi spremembami in tekmovalci bodo izkusili, kako težko je zares živeti na kmetiji in skrbeti za posestvo brez modernih orodij ter pripomočkov. S simpatično Natalijo pa smo se pogovarjali o njenem otroštvu, življenju in tudi o pomenu prekrasne tetovaže, ki ji krasi lep hrbet.
Natalija, kje ste odraščali?
Odraščala sem v središču Maribora. Čeprav že nekaj let ne živim več v štajerski prestolnici, so tam še vedno starši, ki jih obiskujem, in občasno je lepo priti »domov«. Maribor bo vedno »moj«, nanj me veže 30 let spominov.
Kakšen spomin imate na otroška in najstniška leta?
Otroška leta sem preživljala v družbi ome in dedija ter njunega sina, ki sicer niso krvni sorodniki, a zato nič manj naši, še sploh moji. Verjamem, da je velik del mojega karakterja danes takšen prav zaradi otroštva in vseh trenutkov, ki so mi jih namenili – in bilo jih je ogromno. Včasih je bilo celo tako, da nisem želela v šolo, ker mi je bilo pri njih bolje in zanimivo. Z mano so se zelo ukvarjali. Ko sem imela pet let, sem vsako jutro dobila stekleničko toplega mleka, z mano so sedli za mizo in skupaj smo se učili brati časopis, nemškega jezika, poštevanke, pisanja ... V vrtec sploh nisem šla, ko sem bila pripravljena za vstop v 1. razred OŠ, bi ga lahko preskočila in šla v drugega zaradi predhodnega znanja, ki sem ga imela prav zaradi domačih. Ničesar ne bi spremenila, tudi v najstniških letih ne. Glede na to, da imam starejšega brata, in glede na to, da sem živela v središču mesta (blizu Lenta in nočnega življenja), sem precej hitro začela hoditi ven. Ampak to so bili časi, ko smo se zbrali v kafiču, igrali biljard ali fliper in se preprosto družili.
Če skočimo nazaj v čas … Se še spomnite trenutka, ko ste prvič stali pred kamero?
Seveda se spomnim, tega ne bom nikoli pozabila! To je bil namreč prvi korak v svet, ki me še danes prevzema, najbolj pritegne. Na nekdanji televiziji RTS je bila nekega poletja avdicija. Prišla sem tja, zelo neobremenjeno, kar bo, pa bo. Nikoli prej nisem videla televizijskega studia, kaj šele, da bi poznala zakulisje dela na TV. Moja prva avdicija je bila sestavljena iz vodenja dveh različnih oddaj – pri eni sem morala improvizirati, pri drugi (novičarski) sem morala pokazati bralne sposobnosti. Mislim, da me je vse drugo bolj zanimalo kot to, kako se bom izkazala. Lepi spomini, hvala, da ste me nanje spomnili.
Kaj je po vašem mnenju izjemno pomembno za uspešno televizijsko kariero?
Ne vem, kaj je pomembno za druge, vem, kaj je pomembno zame: da svoje delo opravljam s srcem. Imam priložnost opravljati sanjski poklic, kar je več, kot si lahko sploh želim, in tudi zato mi že toliko let ostaja privlačen, zanimiv. Pravzaprav to velja za vse v življenju, ne samo poklicno kariero. Če se izzivov, službe, športa itd. lotimo z zanimanjem, veseljem, z vsem, kar smo, potem je uspeh zagotovljen.
Vrnimo se v sedanjost – kmalu vas bomo lahko spremljali v novi sezoni Kmetije. Kaj lahko pričakujemo?
Pozabite na vse, kar ste z nami doživeli v dosedanjih sezonah. Pripravite se na Kmetijo brez milosti! Nova lokacija (Dolenjska), novo posestvo, še večja arena, še več bojev in seveda vrnitev v čas, ko življenje na kmetiji ni bilo razkošno.
Koliko ste sami vpeti v oddajo? Imate morda stike s tekmovalci, ko so kamere ugasnjene, ali je to prepovedano?
Ko se začnejo snemanja, živim za projekt. Vse druge obveznosti so postavljene na stranski tir. Hvala bogu imam Dejana, ki to sprejema z veseljem in me res podpira. Za zunanji svet ne obstajam. Letos sem v dogajanje vpeta še toliko bolj, ker se po snemanjih ne odpravim domov, temveč živim v hotelu s produkcijsko ekipo. Nekaj novega zame. S tekmovalci osebno nimam nobenega stika, nikoli nisem sama z njimi. Čas z njimi torej preživljam samo takrat, ko z njimi snemam.
Sodelujete tudi pri scenariju ali povsem zaupate ustvarjalcem oddaje?
Od nekdaj spoštujem delo in znanje tistih, s katerimi sodelujem, kar pomeni, da ima vsaka sekcija (moje) popolno zaupanje – to velja za vse, od lepotnega sektorja do snemalcev, tonskih mojstrov … Srečo imam, da že peto leto delam s produkcijsko ekipo, ki se načeloma ne spreminja, tako da se zdaj že zares poznamo. Smo prijatelji s skupnim ciljem: dati vse od sebe in gledalcem ponuditi to, kar od nas pričakujejo. Scenarij pa tako in tako ustvarjajo tekmovalci sami – s svojimi besedami, razmišljanji, prigodami, pridnostjo in še čim.
Kakšne odnose imate z drugimi ustvarjalci oddaje: uredniki, reporterji in tehnično ekipo? Se občasno tudi družite?
Produkcijska ekipa Videostroj je prekaljena ustvarjalka resničnostnih šovov pri nas. Že od prve skupne sezone dihamo kot eno in tudi takrat, ko ne snemamo in sodelujemo, smo v stikih. Ko je sezona, smo skupaj vsak dan, skupaj preživimo ogromno delovnih ur. Po tem, ko naredimo svoje, pa seveda sedemo skupaj, se pogovarjamo, jemo kosilo, tudi med čakanjem na odhod na snemanje se družimo in zabavamo.
Vam je letošnja kmetija všeč? Videti je namreč, kot bi šli nekoliko nazaj v čas.
Mislite všeč po videzu? Potem je moj odgovor pritrdilen. Letošnje posestvo mi deluje pravljično, komaj čakam, da ga vidite, sploh ponoči, ko na nebu zasijejo zvezde ... fantastično! Hiša, v kateri bodo živeli tekmovalci, je čudovita, pravo nasprotje lanski turistični kmetiji.
Če bi pa lahko potovali nazaj v čas, v katero leto bi odšli in zakaj?
Uh, že zaradi svoje radovednosti bi težko izbrala. Odšla bi recimo v obdobje nastanka druidov in mistike, povezane z njimi. Tudi srednji vek bi bil zanimiv, čarovnice in magija, povezana z njimi. Z veseljem bi pogledala, kako so gradili Stonehenge ali Keopsovo piramido. Od nekdaj me zanimajo skrivnostne, nepojasnjene stvari.
Življenje na kmetiji ima prav poseben čar. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se odselili nekam na samo? Da bi si uredili vrtiček in pridelovali svojo hrano?
Pravzaprav že živim precej na samem (vsaj v primerjavi s tem, kje sem živela 30 let), a še vedno ne tako na samem, kot si želim. Nekega dne bi se želela zbujati sredi gozda, proč od civilizacije, sposobna preživeti z osnovami, z Dejanom in Snowom ob sebi. »Off the grid«, bi lahko rekla. Do takrat pa se z veseljem prebujam v majhni vasici Ivanjševci ob Ščavnici, kjer se mimo balkona hiše vsak dan sprehajajo srnice, ježki in druge živali. Ne morem se pritoževati, čeprav včasih pogrešam mesto.
Glede hrane sem zelo »čudna« – dobrih 20 let sem jedla samo testenine, al dente, kuhane v slani vodi z dodatkom masla (občasno) ... in to je bilo to.
Kako pa ohranjate tako lepo postavo? Kaj se največkrat znajde na vašem meniju in kaj nikoli?
O, najlepša hvala za kompliment. Glede hrane sem zelo »čudna« – dobrih 20 let sem jedla samo testenine, al dente, kuhane v slani vodi z dodatkom masla (občasno) ... in to je bilo to. To je bila moja jed. Ko sem začela živeti na vasi, trenirati kickbox in se bolj začela ukvarjati s svojim telesom, se je spremenila tudi moja prehrana. Danes se na mojem krožniku znajde hrana, pridelana doma. Vsaj večino časa, se pa tudi zgodi, da pojem kakšno pico ali čokolado ob 23. uri. Kakšen nutricionist in morda še kdo se bo zdaj zgražal, ampak povem, kot je. Zagovarjam namreč, da si moramo privoščiti tudi pregrehe. Zakaj pa ne? Je pa res, da se veliko ukvarjam s športom. Zdaj, ko so snemanja, manj, ker ne hodim domov, a vseeno ostajam aktivna. S sabo sem pripeljala kolo, prinesla nekaj pripomočkov za telovadbo, poleg tega hodim na dolge sprehode s Tadijo (kužkom sodelavca). Vem, da je to manj fizične aktivnosti, kot sem je vajena, a nič hudega. Telo potrebuje tudi kakšen dan počitka.
Na hrbtu imate res enkratno tetovažo. Kdaj ste jo naredili in ali ima kakšno posebno sporočilo?
Vse moje tetovaže imajo sporočilo – namenjeno meni oziroma takšno, ki o meni nekaj pove. Lovilec (grdih, slabih) sanj na hrbtu v osnovi predstavlja indijansko kulturo. Je pa narejen tako, da ima veliko simbolike, pomembne zame – od števila krogov do števila peres, položaj na telesu je iz razloga ta itd. Gre za enega mojih prvih tatujev, narejen je bil v Mariboru, tetover ga je delal pet ur in 24 minut. Tega ne bom nikoli pozabila.
Kakšno sporočilo pa bi posredovali našim bralcem?
Najprej bi se jim zahvalila, ker so si vzeli čas in prebrali ta intervju. Upam, da je bil zanimiv in da ste o Kmetiji (pa tudi meni) izvedeli še nekaj več. Sporočila bi vam lahko ogromno, ker res rada govorim, a bom tokrat povedala to: rezervirajte si jesenske večere za Kmetijo na Pop TV. Ne bo vam žal! Do takrat pa imejte čudovit preostanek poletja in počnite stvari, ki vas osrečujejo, ki hranijo vašo dušo. Pazite nase.
