Pišete trenutno glasbo bolj za druge ali zase?
Po zadnjem koncertu v mariborski dvorani Tabor leta 2012 sem naredil osemletni premor, zadnji dve leti pa sem se spet v celoti posvetil glasbi, veliko pišem za druge, tudi za reklame, a zdaj tudi več zase. Gledam, da vsake tri, štiri mesece izdam novo pesem. Pripravljam pa precej velik projekt Samo gas (oktobra izide tudi istoimenski singel): koncerte po Sloveniji s pihalnimi orkestri in godbami. Izvajali bomo moje pesmi in nekaj ljudskih, a ne tako, kot smo vajeni koncertov pihalnih orkestrov, ampak bo bolj sveže, večji šov, tudi moj bend bo zraven. Pomešal bom narodnozabavni stil, ki sem ga imel v preteklosti, in zabavni stil, ki ga imam še danes, s pihalnimi orkestri. To je bila od nekdaj moja želja, ker so mi godbe super. V tem sem našel izziv.
Zdaj živite izključno od glasbe?
Tako je.
Vam je kdaj žal, da niste recimo ostali v smučanju?
Nisem bil rojen za vrhunski šport, sploh pa ne za smučanje. Ko sem imel 16, 17 let, sem spoznal, da nisem talentiran za ta šport. Nisem imel niti pravega občutka, ki ga moraš imeti v nogah. Nisem ga čutil tako, tako kot na primer čutim glasbo.
Zakaj pa ste potem kar nekaj časa vztrajali?
Saj kot otrok še ne veš, da ne boš dober, ko odraščaš, pa počasi v sebi prepoznaš neke druge talente. Ko se pogovarjaš s prijatelji smučarji, s katerimi smo skupaj trenirali kakih 200 dni na leto ali več, vidiš, kako ta šport čutijo tisti, ki so res talentirani zanj, kako o tem drugače razmišljajo. Pri smučanju je to zelo očitno. Na primer, sem isti letnik kot Tina Maze, skupaj sva tekmovala na regijskih tekmah, in dve sezoni sem treniral s Kostelićema – pri njih si že takrat zaznal, da so rojeni za smučanje. In ko potem vidiš takšno razliko in njihove rezultate, veš, da se ti pač nisi rodil za to in je le še vprašanje časa, kdaj si to priznaš. Jaz sem raje kakšno 'zašpilal' kot smučal. (smeh) Tako kot oni smučanje jaz čutim nekatere stvari v glasbi.
Treningi naj bi otroku dali neko disciplino, ampak vi ste pa znani po svojih vragolijah?
Res sem znan po tem, da živim življenje in znam biti navihan. Je pa tudi meni šport veliko dal: naučil sem se boriti sam s sabo in se soočiti s porazom ter strahovi. Ko pridejo ovire, znam ostati precej trden. Te osnovne zadeve, na primer točnost … Tu sem precej specifičen tip. Na nastop, intervju, k odvetniku, na sodišče ali k zdravniku nikoli ne zamudim. Znam pa zamujati na zmenek s prijatelji – kar ni prav, saj vem, a vedno pride nekaj vmes in želim samo še to urediti. Na to nisem ponosen, a nihče ni popoln. (smeh) Saj vem, da to ni dobra tolažba ali opravičilo, a tako pač je.
Upam, da na zmenke ne zamujate?
Ne morem, ker jih ni. Nimam časa za te zadeve, cele dneve razmišljam o glasbi, jo ustvarjam, aranžiram itd. Zadnjih osem mesecev, ko zraven še gradim hišo in ogromno nastopam, imam res tako malo prostega časa, da sploh ne razmišljam o ljubezni. Najbolj pomembna stvar v življenju je trenutno glasba, to je moja strast. Torej: ni časa za zmenke in jih niti ne pogrešam.
Najprej štal'ca potem pa krav'ca?
Ja, ja, imam tudi duet z Wernerjem, v katerem tako praviva. Wener je sicer malo obrnil in je najprej našel kravico in potem zgradil štalico, jaz pa sem bolj konvencionalen in se držim reka. (smeh)
Torej kravica še pride?
Vse ob svojem času …
Trenutno je vaša ljubica glasba?
Glasba je moje življenje, pa naj se to sliši, kot se sliši. Vedno bolj živim s tem spoznanjem. Trenutno sem res popolnoma v glasbi in to združujem z ostalimi stvarmi v življenju. Poleg glasbe in družine so velik del mojega življenja tudi prijatelji. Veliko se družimo, zadnje čase hodimo v hribe. Zanimivo, ker ko sem nehal smučati, sem rekel, da nikoli več ne grem v gore in nikoli več ne obujem pancerjev – pa sem letos po več kot dvajsetih letih šel smučat! Super je bilo in že načrtujem smučarske počitnice za letošnjo zimo.
Vaša najljubša beseda je strast, kje jo, poleg glasbe, še čutite?
Povsod! Do vsega! Strast je tako močan občutek, če ga enkrat izgubiš, potem nima več smisla. Kar dolgo bi lahko razpravljala, do česa vse čutim strast. Sem kar odprt človek, zelo senzibilen, tako da se strast pri meni pogosto pojavlja – tudi kdaj na neprimernem kraju in času. Pika. (smeh)
Kako se kot senzibilen človek soočate z negativnimi komentarji, včasih celo žaljivimi in sovražnimi, ki so se tako razpasli po družbenih omrežjih?
To se začne pri podobi. Nekdo si naredi neko podobo o meni, čeprav me sploh ne pozna, zato je ta percepcija največkrat zgrajena na medijskem pojavljanju. Mislijo, da sem aroganten, poln samega sebe, narcisoiden … Tako me dojemajo in tako pač je. Ko smo začenjali (pravim mi, ker smo nekako isti val s Špelo Grošelj, Game Over, Sebastianom, Rebeko Dremelj, Sašo Lendero …), smo padli v zlato dobo rumenega tiska. Vsi smo bili tako mladi, a smo se že takrat naučili, da moramo vzeti v zakup, kako nas ljudje vidijo in dojemajo. To je do neke mere res odvisno od tebe, a še več od percepcije drugih. Delam na tem, da sem čim bolj takšen, kot sem, ampak čez neke ovire pač ne morem. V tistem času so se že začeli internetni forumi in z njimi kritike ter žaljivke, zato smo se nekako naučili živeti s tem. Sem dosti imun, ne bom rekel, da čisto, ker nisem robot, a imam kar trdo kožo. Je pa to problem za današnje mlade ljudi, ker zna sprožiti marsikatero travmo. Ne vem, kam bo to peljalo.
Ne skrivate svoje nagajivosti, priznate tudi kakšne bolj neprijetne stvari, kot je odvzem avta in izpita zaradi prehitre vožnje, medtem ko se večina raje kaže v čim lepši luči?
Ne vem, zakaj bi se želel kazati v drugačni luči, to je sprenevedanje. Nikoli nisem imel težav s tem, da ne bi na primer prijateljem povedal, da nimam denarja ali da ne grem ven, ker nisem v najboljši koži. Ne želim uporabiti popularnega izraza izgorelost, ampak pri ljudeh, ki so zelo senzibilni, kot sem jaz, se pogosto zgodi, da si čisto prazen in na tleh. Nekdo, ki te ne pozna, razlogov za to ne bo razumel, ker misli, da je tvoje življenje fantastično in čudovito – tako predstavo imajo ljudje o znanih. A tudi jaz imam svoje težave. In ko nisem najbolje, se ne delam, da sem dobro. Moji kolegi vedo, da takrat potrebujem čas zase. Se mi je že zgodilo, da sem bil v hudi depresiji, spomnim se, da so bile olimpijske igre v Sočiju. Šele ko je bilo to za mano, sem ugotovil, da sem bil psihično na dnu, ker ni normalno, da je človek dva tedna zaprt doma, gleda športe, za katere sploh ne ve, da obstajajo, in je njegova edina relacija TV – stranišče – hladilnik. To je čisto življenjsko, vsak ima svoje demone, pomembno je, da se znaš pobrati.
Pravite, da ste se sami spravili nazaj v normalo. Bi poiskali strokovno pomoč, če bi bilo potrebno?
Če se ne bi znal sam izmotati iz tega, seveda bi. A pomoč lahko najdeš zelo blizu, na primer pri prijateljih. Se mi pa ne zdi nič takšnega, da greš k psihologu ali psihiatru. Ne vem, zakaj bi bil to bav bav. Saj ima tudi pol Hollywooda težave, in to verjetno ne zato, ker živijo popolna življenja.
Kaj je vaš največji strah?
(dolgo premišljuje) Eden teh me je že doletel in sem se moral z njim soočiti: da bom ostal brez katerega od staršev. Pred tremi leti je umrl moj oče. Takrat se je zame ogromno spremenilo, najti sem moral neki novi način razmišljanja, ker je bil moj ata moj 'procesor v ozadju', ogromno mi je pomagal s pogovori in nasveti. Dolgo se sploh nisem zavedal, kakšen vpliv je imel name. Karakterno sva si bila namreč zelo podobna, tako zelo, da sva si šla na že na živce, zelo hitro sva lahko reagirala eden proti drugemu. Oba sva, za razliko od mame in brata, bila kolerika, hitro sva si lahko skočila v lase, a se že naslednjo sekundo pobotala, kot da ni bilo nič. Zelo ga pogrešam, še vedno se, ko ne vem, kaj bi naredil, vprašam, kaj bi mi on svetoval, kaj bi on naredil. Pred leti sem se zelo bal, kako bo, če ostanem brez staršev, in me je to žal doletelo. Vsi ostali strahovi proti temu nimajo za burek (ker še nimam otrok, to bo potem verjetno največji strah). A to je življenje, skozi različne življenjske preizkušnje se naučiš, da so problemi in vse, kar se ti zgodi, lepo in slabo, tudi del življenja.
