Glede na to, kako dolgo smo iskali termin za intervju, se očitno utapljate v delu. To ni najbolje za nekoga, ki je že izgorel, kajne?
Že vrsto let hodim po robu izgorelosti. A nekako sem našel ravnovesje. Glede na vse stvari, ki sem jih delal, sem sčasoma moral postaviti meje – recimo pri številu intervjujev, saj niti skladb nisem mogel dokončati, če sem se odzval na vse prošnje.
Dela pa niste skrčili?
Kvečjemu sem ga dodal … Ko sem se iz Lenarta preselil v Ljubljano, se je obseg mojega dela povečal za desetkrat. Gre pač za življenjsko odločitev, ki sem jo sprejel. Če hočeš nekaj doseči, moraš več delati, prostega časa pa bo manj. A to mi toliko pomeni, da odtehta vse žrtve. Imam dovolj velik filter, ki mi pove, kdaj moram reči, da me dva dni ne bo. Pri tem je velik faktor tudi mama, ki me ves čas preverja in opominja, sprašuje, ali sem v redu, in vabi domov, ker sem takrat, ko sem izgorel, živel blizu nje v Lenartu in je videla, kako je to bilo.
In kako je bila videti vaša izgorelost? Bili ste tudi depresivni. Sta to različni stvari ali se povezujeta?
Mislim, da je bilo povezano eno z drugim. Depresija je bila skupek nekih neizpolnjenih sanj in želja. To je bilo v času, ko sem za eno leto nehal ustvarjati glasbo. Takrat se mi je zdelo, da sem razočaral samega sebe, in potem misliš, da si razočaral vse, ki jih imaš rad. To je eden najhujših občutkov, ki jih lahko imaš, ko imaš znake depresije. Od tod naprej sem se hotel dokazovati sebi in vsem bližnjim, čeprav oni tega sploh niso opazili. Vsi okoli mene so bili vedno zelo ponosni name – to mi je zdaj jasno.
Na zunaj ste se zdeli uspešni, sami sebi pa ne. To je moralo biti težko.
Res je. Vsem okoli sebe moraš stalno dajati občutek, da si krasno in uspešen, se smejati … Tako dobiš neko zaznavo o tem, kako te drugi doživljajo. Ko ti po tvojem mnenju ne gre, to zadržuješ zase. To izhaja iz perfekcionizma. Dokler se tega nisem začel zavedati, sem ne samo delal čez sebe, ampak še dlje in dlje. Nikoli ni bilo dovolj! S tem pa prideta depresija in izgorelost.
S čim, mislite, je to povezano, z vzgojo, okoljem, mediji?
Zagotovo je bil pomemben dejavnik družbeni pritisk. Morda je bila pri meni pomembna mladost; že pri 16 sem začel spoznavati glasbeno industrijo. Pravzaprav sem bil vržen v to: Ej, Žan, zdaj boš pa glasbenik! Pri teh letih otrok ne ve, kaj to pomeni. Nihče me ni posedel in mi pojasnil, kako bo to videti. Nihče mi ni rekel: To in to bomo naredili zate, ti pa boš obraz na vseh revijah oziroma medijih. Sem samosvoj, te samosvojosti pa od svojega 16. do 19. leta nisem mogel izražati. Pri 19 sem se pogledal v ogledalo in ni mi bilo všeč, kar sem videl, torej moja medijska podoba. Zato sem si rekel, da me eno leto ne bo, da razmislim, kaj hočem, kaj hočem pokazati. Pri dvajsetih, enaindvajsetih sem potem začel s solo avtorskim albumom. Saj sem že prej delal avtorske pesmi, a je bil vpliv ljudi, s katerimi sem sodeloval, tako močan, da so mi vcepljali ideje, ki niso bile moje. To je največji problem. Umetnost je specifična stvar, pri kateri moraš poslušati sebe, hkrati pa tudi kompetentna mnenja, a jim ne posvečati prevelike pozornosti, sicer se izgubiš. Vsi imajo svoje interese v meni, tako kot jaz vidim svoje interese v njih. To je naravno.
To, kar se je zgodilo vam, se je zgodilo praktično vsem, ki so zgodaj uspeli v svetu glasbe. Zaslužek pa ne odtehta posledic, kajne?
Prva oseba v ekipi, pred menedžerjem, producentom, bi moral biti terapevt, nekdo, s katerim se pogovarjaš in ti razloži, kaj se ti sploh dogaja. Lahko se razvijejo hude motnje, če ne razčistiš pri sebi. Srečen sem, da v Sloveniji scena nima takih razsežnostih kot v tujini, saj se še vedno lahko normalno sprehajam po ljubljanskih ulicah, morda sem ter tja slišim šepet ali kdo posname fotografijo, ampak to se lahko prezre.
Omenili ste terapevta. Ste ga poiskali?
Sem sam svoj terapevt. Pomagal mi je prijatelj Peter Ošlaj, ki je dal v življenju marsikaj skozi. Že sedem let meditiram in skozi meditacijo sem izvedel dosti o sebi. Meditirati sem se naučil kar z aplikacijo.
Kako ste se spopadli z depresijo? Ste potrebovali zdravila?
V tako močni depresiji nisem bil nikoli. Največja terapija zame je vedno bila glasba. V tistem obdobju sem ustvarjal prvi album, imel sem mamo, s katero sem še živel, in se nekako sam potegnil iz tega.
Se vam je, ko še niste prišli na sceno, zdelo, da sodite med občutljivejše? Da ste drugačni kot vrstniki?
Vsekakor. Ugotovil sem, da smo v sebi vsi čustveni, največjo moč pa imaš takrat, ko javno pokažeš, da si senzibilen. Ljudje pa se zapirajo vase in si ne želijo pomagati, niti s pomočjo terapevtov. Sam sem to spoznal pri 21, ko sem se v nekem trenutku hotel ubiti. To so trenutki, ko se ti življenje obrne. Takrat, ko sem razmišljal o smrti, sem se prestrašil. Najbolj sem se prestrašil, ko sem od izgorelosti začel halucinirati. Nekajkrat sem se zbudil na mestih, za katera nisem vedel, kaj tam delam. Pa nisem pil ali jemal mamil! To so kemijski procesi, ki se zgodijo v možganih. Spomnim se dogodka: bil sem neprespan, napol gluh in slep sem se po dveh dneh spanja na kavču in dela v studiu vozil domov, potem pa sem se nenadoma znašel na pokopališču, ki ga sploh ne poznam. Še danes ne vem, kako sem prišel tja. Kot bi mi podzavest hotela sporočiti: Če ne boš izpregel, boš končal tukaj.
Ste še isti dan začeli spreminjati stvari?
Tisti dan ne, ker sploh nisem razumel, kaj se mi je zgodilo. Mami, ki je že nekaj časa opazovala, kako sem odtujen, sem povedal za dogodek čez dva dni. In potem me je vsak dan spraševala, kako sem. Tako sem še sam želel nekaj spremeniti in čez en teden začel meditirati.
Kaj so vam prinesle meditacije?
Prvi mesec je bilo čudno, ker sploh ne razumeš, kaj se dogaja. A sem vztrajal, ker so na aplikaciji rekli, da je treba vztrajati vsaj tri mesece. Prvi mesec sem se trudil razmišljati o ničemer, a seveda ti bruhajo ven misli in ideje, tako da se ne moreš skoncentrirati samo na eno stvar. Zdaj se lahko takoj osredotočim na eno stvar ali štejem dihe. Največ, kar mi je dala meditacija, je to, da iz nič priplavajo na dan globoko zakopane stvari, do katerih bi verjetno prišel s terapevtom, ampak sem tako lahko sam prišel do njih, ker sem si to pustil.
Katera travma vas je najbolj presenetila?
Spomnim se trenutka takoj po meditaciji ob enih zjutraj, ko se mi je v glavi porodila misel, da ne prevzemam odgovornosti. O tem sem se razpisal na treh straneh: kje vse ne sprejemam odgovornosti in kaj vse moram spremeniti. Odgovornosti, recimo, nisem prevzemal za svoje lastne uspehe. Vedno si sam kriv za to, kje si v življenju in kako se počutiš – načeloma. Saj se ti zgodijo stvari, ki jih ne pričakuješ, a tudi takrat je vse odvisno od tega, kako boš odreagiral nanje. Ugotovil sem, da moram prevzeti odgovornost tudi za to, da je meni v glavi dobro, do takrat sem morda za te stvari krivil druge. Včasih nisem pisal takih pesmi kot zdaj, imele so pet plasti filtra, danes pa pišem drugačne.
Poslušalci se odzovejo, če je nekaj res iskreno.
Da. V katerikoli umetnosti gledalec, poslušalec to začuti, čeprav ne ve, zakaj.
Omenili ste pomanjkanje spanca. Kako zdaj pazite na to, saj je pri glasbenikih to vedno problem, ker imate pomešan bioritem?
Trudim se bolj, kot sem se. Vem tudi, kje je meja. Kadar začutim kanček tega, kar sem takrat čutil, se prestrašim in si rečem, da potrebujem dan zase, ker ne funkcioniram več. Spati se trudim vsaj šest ur na dan.
Kako pa skrbite za kondicijo?
S fitnesom in košarko trikrat na teden. Rad imam intenzivne vadbe, med drugim, recimo, ob enajstih zvečer tečem na Ljubljanski grad, če začutim, da potrebujem ventil za konec dneva.
Kako ste se privadili življenju v prestolnici?
Čez dan me hrup, sirene in drugo ne motijo, zvečer pa bi si želel malo več tišine. Pred kratkim sem bil v Lenartu, in ko sem zvečer legel v posteljo, nisem mogel verjeti, kako tiho je bilo. Zjutraj so me prebudili ptički, ne sirene! Moj naslednji korak pa je hiša na morju, kajti morje imam zelo rad, a grem premalokrat tja. Razumem Jana (Plestenjaka, Žan je namreč tudi v Janovi spremljevalni zasedbi, op. a.), zakaj je tam. Tam je neka klima, ki odpira duha. Tam imaš več možnosti za navdih, kreativo, v Ljubljani pa je vrvež.
Kako gledate na to, da so danes vzorniki mladih predvsem izjemno bogati, včasih pa so bili to ljudje, ki so nekaj spremenili na svetu, ne si zgolj nagrabili kup denarja, pogosto celo s hudim izkoriščanjem?
Kupi denarja še niso najhujše. Znani ljudje z veliko denarja že dolgo obstajajo, samo vse je postalo bolj javno, zato niso največji problem. Večji problem je to, da so vzorniki ljudje, ki imajo samo javno podobo bogastva, v resnici pa nimajo nič!
Danes je vzor javna podoba, ki jo opazijo predvsem mladi. Vzorniki so tako tisti, ki imajo denar, kot tisti, ki ga nimajo, a znajo ustvariti tako javno podobo. Tisti, ki je zaslužil veliko, morda vsaj ima neko znanje, sposobnosti, da mu je to uspelo. Zlaganci, ki so si zgolj ustvarili javno podobo, pa niti tega nimajo. Danes so vzorniki ljudje, ki nimajo niti talenta. Mladi tako dobivajo popolnoma napačno predstavo o tem, kaj je uspeh, niti ga ne znajo definirati. Kadar se pogovarjam z 18-letniki, mi pravijo, da je zanje uspeh to, da je njihov Tiktok postal viralen. Imeti službo zanje ne bo uspeh, uspeh bo pet tisoč všečkov na Instagramu.
Zame denar ne predstavlja uspeha, denar je izključno posledica tega, kar delam. Denar mora krožiti in vse, kar zaslužim, gre nazaj v mojo kariero. Ne predstavljam si, da bom kdaj imel kupe denarja. Dokler bom imel zagon za izpopolnjevanje, napredovanje in rast kot človek in glasbenik, bom vse investiral vase, v svoje izdelke, videospote, albume in ljudi, ki jim verjamem. Sem tudi producent za mlajše izvajalce, ki si ne morejo privoščiti skladb, zato investiram v njihov talent.
Sodelujete z Janom Plestenjakom, kar je velik uspeh, saj vemo, da izbira najboljše. Rekla bi, da ste tudi prvi pravi Janov naslednik – celosten glasbenik, avtor in izvajalec, priljubljeni pri poznavalcih in še bolj pri poslušalcih. Jan je začel pred 30 leti, ko se še rodili niste. Dolgo smo čakali na vas!
Ni bilo v mojem načrtu koga naslediti ali zapolniti to 30-letno luknjo. Vedno sem vedel in še vedno vem, da hočem delati glasbo do konca življenja, hočem jo delati najboljše. Verjetno to izhaja iz ljubezni do glasbe in slovenskega jezika, slovenske glasbene scene. Če tega ne bi bilo, ne bi ostal na sceni in ne bi delal na taki ravni, kot delam. Cenim svoj talent oziroma svoje delo, ker vem, koliko sem vložil vanj (časa, truda, financ). A nisem edini. Vsi novi izvajalci soustvarjamo sceno, ki prihaja, in hočemo to delati na še višji ravni kot kadarkoli prej.
Pred kratkim ste se razšli z dekletom. Uživate v občudovanju oboževalk?
Užival sem vedno. (nasmešek) To je zelo zahteven koncept, biti z nekom, ki je priljubljen in zaželen pri drugem spolu …
Je bil to vzrok za konec zveze? Torej ljubosumje na oboževalke?
Pomagalo ni, ni pa bil vzrok.
Kakšne so vaše oboževalke? Danes je treba biti pazljiv že zaradi novih tehnologij, saj marsikaj lahko hitro postane viralno …
Imam zelo spoštljive in glasbeno nadarjene oboževalce. Všeč mi je, da k meni pristopajo, ker sem glasbenik, ne zato, ker sem tip s televizije. Seveda to godi tudi egu.
Ali znajo biti oboževalke tudi nadležne?
Znam kar dobro presoditi in vesel sem, da znajo tudi dekleta presoditi, kje je meja. Veliko je odvisno od tvoje osebnosti oziroma značaja. Nočem pametovati, ampak morda si človek neke nore oboževalke celo sam prikliče. Pri 18 sem imel obsesivno oboževalko, v nabiralnik mi je metala pisma in me skrivaj fotografirala, ampak to se mi zadnjih pet let ni zgodilo, pa je moja kariera trenutno na najvišji možni ravni. Verjetno je to zato, ker spoštujem oboževalce, oni pa mene.
Kakšno bo vaše poletje? Bo kaj časa za poležavanje na plaži?
Glede na to, da imamo do septembra 40 koncertov, na turneji sem s svojim in Janovim bendom, bom vsako priložnost izkoristil, da predvsem dokončan nove skladbe, pa tudi da ujamem še kakšen sončni žarek.
