Kako vam je všeč Slovenija?
Garrett: Rad imam Slovenijo! Zelo je podobna Novi Zelandiji. Ima podobno pokrajino, veliko zelenja, veliko vode. Ljudje pa so resnično čudoviti in prijazni.
Savina: Na Novi Zelandiji je vse že kar preveč prijazno. Nobenega papirčka ne najdeš na tleh. Hiše ni treba zaklepati. Sploh ne vem, ali sem kdaj videla rešilni avto. Tam ni nesreč, ker nihče ne prehiteva. Čeprav še nimam izpita, bi tam lahko vozila, saj vsi vozijo 40, nihče nikoli ne potrobi. Garrett je, mimogrede, o vožnji v ZDA napisal knjižno uspešnico.
Garrett: Američani so zelo agresivni vozniki. Pri Slovencih sem opazil, da hitro potrobijo, če ne vem, kam moram. Američanom se zdi recimo v redu, da se umikam s poti, pri vas pa ni tako.
Savina: Nova Zelandija je štirinajstkrat večja od Slovenije in sprva se razdaljam nisem mogla privaditi. Morje je tako mrzlo, da sem se zelo malo kopala v njem, pa še to sprva v neoprenski obleki. Se pa lahko ure in ure sprehajaš po plaži in nikogar ne srečaš. In če smo že pri hladu: na Novi Zelandiji v večini ne ogrevajo hiš pozimi, niti jih kaj posebej ne izolirajo. Kakršna je temperatura zunaj, tako je znotraj – tudi pozimi.
Kakšno je zdaj vajino življenje, ko nista več mladoporočenca?
Garrett: Vedno bova mladoporočenca! (nasmešek)
Savina: Sem človek, ki ima rad tudi čas zase. Zaradi lockdowna sva bila dve leti skupaj po 24 ur na dan. Takoj sva se zaročila in sem prišla na Novo Zelandijo na ceremonijo ob prejemu državljanstva. Načrt je bil, da greva takoj v Slovenijo, a se je začela korona. Nova Zelandija se je za več kot dve leti zaprla.
Garrett: Med zaprtjem je propadlo veliko zakonov, ker ljudje niso bili vajeni ves čas biti skupaj.
Kako sta se privajala navadam drug drugega?
Savina: Ena najboljših stvari pri naju je komunikacija. V mnogih stvareh se razlikujeva, najine vrednote pa so enake. Z njim sem dobila ekstra super moči. Po svoje sem kaotična, a mi gre večopravilnost dobro od rok. Sem hitra, a delam napake. Ne preberem recimo natančno pogodb. Garrett je počasnejši, a najde vsako podrobnost. In zelo je urejen: njegov del hotelske sobe ali hiše je vedno pospravljen. Nekaj časa sem potrebovala za ugotovitev, da so razlike med nama v redu. To raznolikost upoštevava tudi pri prepiru. On ve, da mi mora dati prostor za eno uro, da razmislim, potem pa sedeva in se pogovoriva. Ni mu všeč, če ne rešiva težav. Ničesar ne pospravljava pod preprogo.
Garrett: Temelj najinega odnosa so enake vrednote. Oba greva v isto smer in imava iste želje. Ter talente, ki se dopolnjujejo. Ima, česar jaz nimam, in jaz imam, česar ona nima. Skupaj imava vsa potrebna orodja, da greva, kamor hočeva, in živiva življenje, ki ga želiva.
Kam torej hočeta? Kje hočeta živeti?
Savina: Veva, da hočeva biti skupaj, in veva, kako hočeva živeti. Lokacija pa je zaradi situacije v svetu vprašljiva. Garrett je delal dvajset let, da je dobil državljanstvo Nove Zelandije, jaz sem zdaj tam rezident. Želela sva živeti med Novo Zelandijo in Slovenijo, a ker je Garrett več kot 20 let živel in delal tudi v Santa Barbari, kjer še zdaj biva njegov brat, sva mislila, da bova šla tudi v Kalifornijo za nekaj mesecev, na Novi Zelandiji bi bila osem mesecev, preostanek v Sloveniji.
Garrett: Oba sva se selila okrog, zato nisva bila vajena biti ves čas na enem mestu. Če bi opredelil s številkami, bi rekel, da si tri četrtine časa želiva biti z naravo, v najinem mehurčku, preostanek pa na potovanjih po svetu. Tak življenjski slog sva imela že, preden sva se srečala.
Kaj delata, ko sta sama? Sta ves čas skupaj?
Savina: Ne. Oba veliko delava. On končuje svojo novo knjigo, sicer pa v ZDA uspešnim pisateljem pomaga pri predstavitvah knjig. Njegovi klienti so skupaj prodali več kot petsto milijonov knjig. Tako sva se tudi spoznala na knjižnem srečanju v New Yorku, kjer je imel predavanje. Garrett je prvo knjigo izdal pred več kot 30 leti v samozaložbi in gostoval v vsaj 1500 oddajah, saj je knjiga postala uspešnica. Iz te samozaložbe je naredil dober posel in zato je začel učiti še druge. Trenutno zaključuje zadnje poglavje knjige o odnosih, ki bo nekaj novega in bo izšla tudi v slovenščini. Delava vsak v svojih prostorih, tako sva imela urejeno tudi hišo na Novi Zelandiji. Vsak ima svojo pisarno s toaletnimi prostori, jaz sem si še zagradila teraso, ker veliko snemam. To, da delava vsak zase, je pomembno tudi zaradi časovnih razlik med državami, s katerimi komunicirava. Včasih bi ga jaz zaradi časovne razlike recimo zbudila.
Torej ne spita skupaj?
Savina: Velikokrat ne. V daoizmu in tantri trdijo, da je dobro, da imaš nekaj prostora zase. Se pa obiskujeva vsako jutro in vsak večer. Kadar ne učim ali za konec tedna pa sva seveda v isti spalnici.
Garrett: To, da sva se po dveh mesecih življenja na Novi Zelandiji odločila, da bova spala ločeno, je bila čista fiziološka potreba.
Savina: Garrett ima rad vse strukturirano, vstane ob sedmih, poje zajtrk, jaz pa včasih jem tudi ob enajstih, odvisno od dela. Lotus (njuna psička, op. a.) joka vsako jutro, če se vsaj pol ure ne crkljamo v postelji. Rečeva ji toast, ker hoče vedno biti v sredini.
Garrett: Ona je naša pošast za crkljanje …
Lotus je skoraj kot vajin otrok. Pa načrtujeta tudi prave?
Savina: Garrettov oče je bil zelo nasilen, zato je on vzgojil brata. Od nasilnega očeta je šel pri 12 letih, nekaj časa živel v domu za dečke, nato pa na sodišču dosegel, da se je mama vrnila in so dobili socialno stanovanje. Tudi jaz sem vzgajala dva brata, a to je samo eden od razlogov, da ne razmišljava o lastnih otrocih. Garrett bi bil izjemen oče …
Garrett: Ti pa bi bila izjemna mama! (se ljubeče pogledata)
Savina: Če bi bil svet drugačen, bi morda razmišljala o tem. A midva uživava na medenih tednih, ki še trajajo. To ne pomeni, da ne marava obveznosti, ker sva oba zelo odgovorna. Ker sva vzgojila svoje sorojence, veva, kaj prinese starševstvo, medtem ko se nekateri ljudje sploh ne zavedajo, v kaj se podajajo. Pa ne mislim nič slabega. Otroke imava rada. Veva, koliko predanosti zahtevajo, in midva bi se otroku predala tisočodstotno, zato sva morala pri tej odločitvi dobro razmisliti tudi o drugih stvareh, ki bi jih želela početi. Stara sem skoraj 42 let, on jih ima 52. Z vsem spoštovanjem do najinih prejšnjih partnerjev – jaz sem z Giorgiosom še vedno prijateljica in morda bomo šli poleti na Kreto – a mislim, da me je v življenju vse vodilo do točke, na kateri sem zdaj.
Garrett: Rada imava pesem iz filma Na poti k tebi. Tako gledava na najino potovanje drug do drugega – vse me je peljalo k tebi!
Savina: To je, kot da dobiš darilo za veliko zelo težkih stvari v življenju, in potem se je svet tako zložil, da je prav, kot je.
Kaj torej menita o prihodnosti našega sveta? Razmišljata o prihodnosti?
Savina: Da. Nisva optimista, sva realista.
Garrett: Vidiva, kaj se dogaja, in si ne zatiskava oči. Stvari, ki so se zgodile, niso dobre. Nisva privrženca teorij zarot, sva teoretika realnosti.
Savina: Svet je na prelomnici, nihče ne ve, kaj se bo izcimilo. Še vedno je veliko vprašanj ne samo glede covida, tu so še Ukrajina, inflacija, letos pozimi bodo težave z bencinom … Zato se veliko ukvarjava z vprašanjem, kje živeti. Preveč izjemnih astrologov poznam, ki so do zdaj imeli marsikdaj prav, in se ne morem pretvarjati, da je vse v redu.
Garrett: Veliko zelo uspešnih ljudi kupuje zemljo in gradi bunkerje …
Kako na vaju vplivajo vajina razmerja iz preteklosti in travme, ki se nakopičijo skozi leta?
Savina: Lepo je spoznati nekoga z izkušnjami. Včasih mu rečem, da si želim, da bi ga spoznala pred 20 leti, hkrati pa čutim, da sva se spoznala v trenutku, ko sva oba delala s sabo in sva bila pripravljena za dober odnos. Zadnja tri leta z Giorgiosom sem vedela, kako želim živeti, storila sem vse, kar sem lahko, da se pozdravim in sem krasna partnerica …
Garrett: Kar zadeva odnose, imajo nekateri srečo in jim uspe že prvič. Mnogi med nami pa se v zgodnejših razmerjih šele iščemo. Po koncu zadnjega razmerja sem se nekaj let osredotočal na odnose. V enem letu sem prebral 30 knjig o tej temi. Hotel sem si razjasniti, kaj hočem na tem področju v želji, da mi naslednjič uspe.
Se vam zdi, da knjige pri tem res pomagajo?
Garrett: Absolutno! Ogromno sem se naučil iz njih. Ljudje v knjige vnesejo vse svoje življenjske izkušnje in jih destilirajo v nekaj, kar stane 20 dolarjev. 20 dolarjev za izkušnje nekoga! Če to ni sijajno zapravljen denar! Seveda nisem samo bral, ukvarjal sem se tudi s podzavestjo in tako naprej. Zdaj vem, da pred 20 leti nisem bil pripravljen na Savino, ker nisem bil človek, kakršen sem zdaj.
Savina: Ko sva se poročila, sva si rekla, da ločitev ne pride v poštev, ker sva se odločila, da bova delala na zakonu. V prejšnjem razmerju sem bila gonilna sila v odnosu – pa to ni kritika Giorgiosa, tako je pač bilo.
Garrett: Zdaj sva gonilna sila oba. Oba želiva biti najboljša človeka in oba želiva, da bo najino razmerje najboljše, kar je lahko.
Savina: Ko sem bila majhna, me je mama poslušala samo, ko sem zbežala k očetu. Samo takrat je postala prijazna, zato je moj mehanizem, če je kaj narobe, da hočem oditi. Tudi na začetku najinega razmerja sem vsakič, ko je bilo kaj narobe, rekla: O. K., grem. A Garrett me je vedno opomnil: Ne, Savina, saj sva rekla, da ločitev ne pride v poštev. To morava popraviti. Ker nikoli nisem imela občutka varnosti, to še zdaj težko sprejmem, kar pa ne pomeni, da ne verjamem Garrettu. Samo ta občutek je ostal v meni, a ga je vedno manj …
Garrett: Eden od ključnih strahov vseh nas je strah pred zapuščenostjo. To je eden bistvenih človeških strahov. Ko to razumete, lahko greste preko sprožilcev.
Savina: In po zadnjih dveh letih lahko rečem: Res bi bila neumna, če bi tole zafrknila!
Garrett: V odnosih velikokrat zaškripa zaradi boja za premoč. To je v človeški naravi, zaradi tega se prepirajo sorojenci, saj želijo izostriti sposobnosti preživetja. Ko to presežeš in ne vidiš drugega kot tekmeca, ki ga je treba nadvladati, ampak kot partnerja, s katerim si lahko srečen, ko je vajin cilj doseči srečo, ne prevlado, se vse spremeni!
Savina: In Garrett mi je povedal še nekaj koristnega. Ko partnerja želita kaj razčistiti, NIKOLI ne sedita drug proti drugemu, sedita drug zraven drugega! Nikoli naj en partner ne stoji in na drugega na ta način gleda zviška.
Garrett: Jaz običajno takrat sedem kar na tla.
