To so teme, ki so ji ljube, ki so pomembne za vse nas in o katerih moramo govoriti. Odpira jih tudi nacionalkin igrano- dokumentarni film Po sledeh fatamorgane o Marici Nadlišek Bartol, borki za neodvisnost, ki je živela v času, ko so si ženske šele utirale pot v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Lučka je v njem seveda upodobila Marico.
Marica Nadlišek Bartol (1867-1940) je bila urednica prvega ženskega lista Slovenka, borka za enakopravnost, publicistka, učiteljica, prevajalka … Kako vi gledate nanjo?
Absolutno nam je lahko vzor še danes, takšne osebnosti družba potrebuje, zdaj so sploh spet taki časi, ko jih zelo potrebujemo, saj glede ženskih vprašanj trenutno korakamo nazaj. Zgodovina je takšne ženske, kot je bila Marica, malo zanemarila, tako z literarnega kot družbenega vidika. Veliko je bilo družbenoaktivnih žensk, ki so se ukvarjale z ženskim vprašanjem, bile angažirane vsaka na svojem področju, a niso bile potrebno obravnavane in umeščene. Šele sedaj se jim počasi daje pravo mesto, jih gleda v pravi luči in se jim pripisuje pravo vrednost. Njeno delovanje v takratnem času je predstavljalo velikanske korake.
Meni je na primer neverjetno, da se je morala ženska po poroki in otrocih odpovedati vsemu drugemu.
V trenutku, ko se je poročila, Marica ni smela več poučevati. Noro, danes si tega ne znamo predstavljati. A kljub temu da se je umaknila iz javnega življenja, je na svoj način delovala še naprej. Nekaj dni pred projekcijo filma sem si v celjskem Muzeju novejše zgodovine ogledala razstavo (P)ostati ženska in sem pri eni od tem, Kolesarjenje in ženska, našla Marico – v tistem času so se zgražali nad kolesarkami, ona pa je uporabljala kolo, bila je ena prvih. To je za ženske takrat pomenilo svobodo, napredek, osvobajalo jih je. Kot vidite, smo pri nekaterih stvareh šli precej naprej, pri drugih pa ne, nekateri vzorci ostajajo ali se celo vračajo.
O katerih vzorcih govorite?
Deluje, kot da imamo ženske ne vem kakšne pravice – ne, jih nimamo! Spet korakamo nazaj, spet se pogovarjamo o splavu, spet hoče nekdo drug odločati o ženskem telesu, pod vprašaj se postavljajo pravice, ki so bile že dosežene in postale del našega vsakdana. Že to, da se pogovarjamo o 'pravicah', kaže na to, da še vedno nismo enakopravne z moškimi. Družba je napredovala, a ne v vsem. Zato so takšni dokumentarci hvalevredni, čas je zrel, da se poklonimo tem ženskam in spet odpremo vrata v njihova življenja v obdobju, ko so bile res sporne za družbo, hkrati pa so zanjo ogromno naredile.
Imamo danes takšne borke, revolucionarke?
Seveda jih imamo, a predvsem bi morala vsaka ženska premikati meje pri sebi, biti borka in revolucionarka v krogu svojega bivanja. In seveda bi morali predvsem o tem še več govoriti, brez tega ni sprememb.
Ženske veljamo za šibkejši spol …
Veljamo zato, ker si je to izmislil drugi spol, v resnici smo zelo močne. In moramo verjeti v svojo moč, jo najti v sebi. Ne smemo govoriti o šibkem in močnem spolu, smo ženske in moški in vsak ima svoje kvalitete.
Vi znate najti svojo moč?
Ne vedno. Moram biti kar pozorna, ker včasih uidem sami sebi in se moram spomniti, da imam moč in da zmorem. Imam v zavesti, a moram to še trenirati.
Kako pa to človek natrenira?
Tako, da si pozoren, se preizprašuješ, si buden, odreagiraš, ko nekaj ni v redu. Sami sebi moraš dati priznanja in gojiti samozavest. Predvsem pa ne pričakovati, da bodo drugi močni zate.
Kaj je vaša največja moč?
Mislim, da potrpljenje. Da se ne zaletim, ampak si vzamem čas in skušam stvari razumeti. Kar pa ne pomeni, da kdaj nisem tudi zaletava – kdaj pa kdaj mi uide. (smeh) Prej sem želela še reči, da se ženske ne smemo dajati v nič. Vzgojene smo s tem, da smo šibke, da smo nekaj manj – otresti se moramo občutka, da je z nami kaj narobe. Ne, z nami je vse prav! Vsak ima svoje šibke lastnosti in temne plati, seveda, a se jih moramo naučiti sprejemati.
Je igralcem to lažje, ker več kopljete po sebi?
Po eni strani smo res bolj v stiku s tem, prisiljeni smo se ukvarjati s sabo in verjetno imamo bolj prebujeno senzibilnost, a to še ni dovolj. Če si igralec, še ne pomni, da imaš v sebi vse 'pošlihtano'. Občutljivejši si, to je vse.
Občutljivost je hkrati tudi minus?
Ja, ker si bolj ranljiv, zato si lahko tudi bolj nestabilen in lahko hitreje zaideš v preobčutljiva polja.
Pravite, da se ženske ne smemo dajati v nič, a da to je privzgojeno. Da bo ta občutek izginil, se bo moralo verjetno zamenjati še ogromno generacij?
To ne bo prišlo samo po sebi, vsak mora najprej to urediti pri sebi ter nato predati naprej in vzgajati svoje otroke v tej maniri. Jaz sicer nisem mati in tega ne morem, poskušam pa o teh temah debatirati, ko se pogovarjam z mlajšimi ženskami in prijateljicami, ter skušam razumeti, kje so ti stereotipni vzorci, ki jih moramo preseči.
Zakaj nimate otrok?
Ker sem se tako odločila.
Ob tem ste se verjetno spopadali še z enim stereotipom: da mora ženska nujno biti mati?
»Koliko besed je izrečenih na račun žensk, takšnih, ob katerih se vprašaš, kam to gre. Kako lahko nekdo kritizira, kako se neka ženska obleče in jo zaradi tega diskreditira? Kako je sploh možno, da to jemljemo resno? Obratnega, da bi kritizirali moške, pa ni, čeprav bi se zelo dalo. To je žalostna podoba naše družbe.«
Na srečo vedno več žensk govori o tem, da si ne želi otrok, a vidim, da za marsikoga to še vedno ni sprejemljivo. Jaz se ne čutim poklicano za mamo. In to ni tako enostavna odločitev, v življenju greš čez faze, ko se sprašuješ, razmišljaš …, a tega nisem našla v dojemanju sebe. Najbolj pa mi gre na živce, ko ljudje sklepajo, da sem se tako odločila zaradi kariere. Ah, lepo vas prosim! Koliko igralk ima tudi po tri otroke. Verjamem , da ni enostavno imeti otroke v tem poklicu, sploh če si prekarec, ampak je mogoče. Pri meni ta odločitev ni bila pogojena s tem. Sem že slišala, da sem zaradi tega, ker nočem imeti otrok, grozna. Verjamem, da za nekoga to ni prav, v redu, zame pa ni prav nekaj drugega, na primer imeti otroka samo zaradi tega, da ga imaš.
Velikokrat slišimo, da so močne, odločne ženske možače.
Ne govorim o moči po moško. To je ravno težava: če govorimo o moči, avtomatično mislimo na moško moč. In tudi veliko žensk, ki jih poznam na pozicijah, res delujejo kot moški. To ni prava smer, ženska moč ni enaka moški moči. Ženska moč je tudi v upoštevanju ranljivosti, upoštevanju čustev, čutnosti …, zavedanju vsega tega in delovanju skozi to – to je zame moč.
Največja moč je verjetno v sodelovanju moškega in ženske?
Tako je! Vsak spol ima svoje značilnosti, ki se dopolnjujejo, zato moramo delovati skupaj, v komunikaciji, dialogu, izmenjavi.
Z možem, igralcem Brankom Završanom, sta skupaj že trideset let, torej je med vama dobra komunikacija?
Večinoma ja, na obdobja tudi ne, vsak gre pač svojo pot, se razvija po svoje, je fokusiran na nekaj drugega, potem pa se spet srečava. Pri zvezi ne gre za eno pot, ampak preplet poti.
Govorite o tem, da si morata partnerja pustiti svobodo?
Absolutno, ne predstavljam si, da ne bi imela tudi svojega sveta, da bi moralo biti vse v dvoje. Če si v skupnem življenju, seveda delaš kompromise in upoštevaš drugega, ampak še vedno moraš imeti možnost napredovati kot človek in imeti svoj prostor.
Vidva sta tudi sodelavca v SLG Celje, zato je verjetno še težje imeti svoj prostor?
Res sva veliko skupaj, to je dejstvo, a si še vedno puščava samoto, včasih to pride spontano, včasih pa si jo moraš vzeti. Pač rabiš trenutek ali prostor zase. Pri nama glede tega ne potrebujeva nekega 'parlamentiranja', morda sva si morala na začetku malo razložiti, kaj se komu dogaja, da ni bilo kake panike, zdaj pa to razumeva zelo spontano.
