19. junija 2022 je minilo 11 let, odkar nas je nepričakovano zapustil izjemen glasbenik Branko J. Vunjak - Brendi. Bil je rojen za oder, s katerim se je srečal že v šolskih letih. V svoji več kot 25-letni glasbeni karieri je ustvaril več kot 700 glasbenih del, ne nazadnje pa je bil znan kot pravi veseljak, ki je želel ustreči prav vsakemu. Tako nam je v prijetnem pogovoru zaupal tudi njegov sin Dejan Vunjak, ki nadaljuje očetovo pot.
Kako danes gledate na očeta, predvsem pa na številne njegove uspešnice?
Očeta sem od nekdaj spoštoval v vseh pogledih. Zame je bil najboljši oče, najboljši šef, ko sem igral v njegovi skupini, eden izmed najboljših prijateljev, ker sva se velikokrat pogovarjala kot prijatelja in tako me je tudi obravnaval, ko smo bili kje skupaj v njegovi družbi, in najboljši med ustvarjalci glasbe. Iz leta v leto moje spoštovanje do njega raste, saj spoznavam njegovo veličino, ko vidim, kako so ga ljudje vzeli za svojega, tako kot tudi njegovo glasbo. Vesel sem, ko po vseh teh letih vidim, da ljudje še naprej prepevajo njegove pesmi.
Pred časom ste mi dejali, da vam je oče rekel, da »se na deset dobrih del eno vrača«. Če se ne motim, vam je ta pregovor eden izmed najljubših.
Res je. To je moj najljubši pregovor, ki sem ga kot otrok slišal od očeta, in še danes se držim tega načela. Močno verjamem, da se na deset dobrih del eno povrne. Vesel bom, če si ga bo kdo prebral in ga prav tako vzel za svojega.
Vaš oče je izjemno spoštoval tudi poštenost, kajne?
V 11 letih aktivnega nastopanja in vožnje po vsej Sloveniji spoznaš veliko ljudi. Ena izmed najpogostejših besed, ko se dotaknemo pogovora o Brendiju, je, da je bil poštenjakar, kar je tudi sam najbolj cenil, saj se samo tako obdržiš v srcih ljudi. Vedno je govoril: Nič ni vredno rane na želodcu in za nobeno stvar ni vredno prodati svoje duše v življenju.
Katera njegova pesem vam je najljubša?
To je eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih postavijo, in vedno odvrnem, da je to res odvisno od trenutka, saj ima vsaka pesem ob svoji priložnosti svojo težo. Recimo, da bi rekel, da je skladba Ona sanja Pariz najpomembnejša, saj je bila zraven pri kar nekaj mojih in očetovih prelomnicah. Oče je po tej skladbi odprl prvo samostojno založbo v Sloveniji, Mandarino, ki jo družinsko vodimo naprej, pri meni pa je bila to prva pesem, ki sem jo zapel v studiu in s katero se je vse skupaj začelo. Pozneje sem na to pesem plesal tudi v finalu šova Zvezde plešejo, s katero sva na koncu skupaj s Tadejo Pavlič tudi osvojila zlati globus in tako zmagala.
Katera pa ne sme manjkati na zabavah?
Nobena njegova ne sme manjkati, saj ljudje poznajo čisto vse skladbe. Težava je le, ker ne moremo zapeti toliko pesmi v enem večeru, kot jih je on napisal.
»Oče je bil umetnik, ki je preprosto znal napisati pesem, da so se vsi našli v njej.«
Kaj menite, da je vašega očeta naredilo tako ljudskega?
Uh, to je zelo težko vprašanje. Rekel bi, da ga je takega naredilo življenje in splet okoliščin, ki so mu v različnih življenjskih obdobjih prišle naproti. Na srečo je bil zelo pameten človek in je življenje spremljal z odprtimi očmi in se iz njega učil. Drugače pa bi rekel, da je bil ljudski, ker je bil vedno odkrit, pošten, srčen, rad je imel ljudi in zanje si je znal vzeti čas, bil je empatičen, odličen sogovornik, zabavljač in ljubil je življenje.
Ste morda kdaj razmišljali, da bi zbrali skupaj vse njegove pesmi?
Sem, a težava nastane, ker jih je toliko, da tudi sam ni vedel natančno, koliko jih je ustvaril. Pogosto je kakšno pesem napisal kar sproti in jo komu podaril. Velikokrat se je tudi zgodilo, da sem se pogovarjal z glasbeniki, ki so mi dejali, da jim je Brendi pomagal dokončati kakšno pesem, a si na koncu za to sploh ni jemal zaslug, saj se mu je zdelo pomembnejše, da je lahko komu pomagal.
Številni glasbeniki danes kar ne najdejo navdiha za pesmi, vaš oče pa ga je našel predvsem v vsakdanjem življenju ...
Oče je bil umetnik, ki je preprosto znal napisati pesem, da so se vsi našli v njej. Znal je poslušati ljudi in njihove zgodbe. In znal je opazovati življenje. Zgodbe, ki so se mu nato zdele zanimive, je upesnil, zato so tako močne in živijo še danes in bodo večno, saj se življenje ni kaj bistveno spremenilo. Ljudje se še vedno zaljubljamo, še vedno nosimo rdeče rože puncam, fantje imajo še naprej radi kelnarice itd. Brendi je dostikrat rekel, da je umetnost ustvarjanja ta, da se skladbi dá življenje.
Sta se z očetom kdaj pogovarjala prav o glasbi – kakšna naj bi bila, da osvoji srca poslušalcev?
Če bi vedel, da bom nekoč postal avtor glasbe in pevec, bi se še več pogovarjala o ustvarjanju glasbe, kot sva se sicer. Je pa res, da sem bil takrat zelo mlad in so me zanimale povsem druge stvari. Drugače pa mislim, da se tega ni mogoče naučiti. To je umetnost, s katero se mora človek roditi.
Je morda kje v predalu še kakšna njegova pesem, ki čaka na luč sveta?
Nekaj pesmi je še, ki jih nikoli ni izdal, toda za zdaj bodo ostale v takšnem stanju, kot jih je pustil, in iskreno dvomim, da bodo kdaj objavljene. A do danes sem se že naučil: Nikoli ne reci nikoli.
»Ena izmed najpogostejših besed, ko se dotaknemo pogovora o Brendiju, je, da je bil poštenjakar, kar je tudi sam najbolj cenil, saj se samo tako obdržiš v srcih ljudi.«
