Ni skrivnost, da ste že dolgo v zvezi z Nemcem, ampak ali prav vidim, nosite poročni prstan?
Res je. Z Michaelom sicer nisva poročena, sva pa zaročena (to ni zaročni prstan, tega nosim le ob posebnih priložnostih). Lani pozno jeseni sva bila na Santoriniju in me je tam kar zaročil! Čisto presenečenje, bila sva v restavraciji, sončni zahod, pokleknil je pred vsemi, vsi gostje so ploskali. Sem mu najprej rekla, ali je zmešan. (smeh) Potem pa privolila. Lepo je bilo. Na sebi je imel majico z napisom »Bi se poročila z mano?«, spodaj pa okvirčka »ja« in »ne«, in jaz sem morala s flomastrom obkljukati odgovor. Ta poročni prstan, ki ga nosim, pa sva kupila pred kakima dvema letoma v Erfurtu. Ko sva se sprehajala mimo nekih trgovin, sem, tipično žensko, takoj vrgla oko na izložbo, v njej so bili tudi poročni prstani, in sem v hecu vprašala, kakšen je njegov okus, ter predlagala, da bi si ju kupila, da vidiva, kako nama bi sploh ustrezala, ali nimava morda kakšne alergije ... (smeh) In sva si kupila prstana, zvečer odprla penino in si ju resno, z zaobljubami predala – imela sva svoj obred. Od takrat ta prstan vedno nosim. V bistvu sva nekako že poročena. (smeh)
Kdaj pa bosta poročena zares?
Poročila se bova verjetno naslednje leto. Jaz bi se na plaži, nekje na toplem, ob sončnem vzhodu (to ni pomota!), z nama bi bila moja hči in njegov sin – za priči. Zna biti, da bova sicer morala imeti še uradni obred pred matičarjem v Nemčiji, da ni treba potem prevajati in overjati dokumentov. Jaz nisem za velike ohceti. Nikoli nisem marala gneče, pasjih procesij – že kot najstnica ne, nisem marala na primer diska. Poroka je zame intimna stvar dveh ljudi, ki sta se odločila, da gresta po skupni poti, ter jima prstan in papir nekaj pomenita.
Michael je Nemec, že pet let imata zvezo na daljavo?
To ima pluse in minuse. Včasih mi gre res na živce gledanje koledarja in usklajevanje terminov srečanja, ampak če nisi razpoložen, imaš lahko svoj mir, manj se tudi prepiraš. Kadar sva skupaj, pa poskušava čas res izkoristiti in ga morda preživiva bolj kvalitetno kot nekdo, ki je ves čas skupaj. Res je sicer, da je on zelo nekompliciran, zame bi naredil vse! Če bi si recimo zaželela kamenček z Lune, bi zagotovo sestavil raketo! (smeh) Oba sva v odnos prišla z nekimi življenjskimi izkušnjami in sva zelo spoštljiva, ni se nama težko prilagajati.
Kako sta se spoznala?
Predaval je na neki delavnici, ki jo je organizirala moja prijateljica. Je procesni inženir, ki dela v farmacevtski industriji. Tam sva se spoznala in smo nekaj dni skupaj vandrali naokoli. Kar fino je bilo in sva ostala v kontaktu. Čeprav je zgodba še bolj groteskna: prijateljica mi je ves čas govorila, da bo na delavnico prišel neki Michael, ki bi mi bil verjetno všeč, ker je sivolas. Njen mož pa je Michaelu razlagal o meni – malo so naju želeli poparčkati. No, očitno so imeli prav. Ostala sva v stiku in potem sem si rekla: ali boš do nezavesti sama ali pa greš k njemu v Weimar na kavo, pa boš videla, kam to pelje. No, zdaj hodim na ogled Weimarja že pet let. In je res fino.
O selitvi ne razmišljata?
Sva, seveda, najbolj realno je, da bi šla jaz v Nemčijo, ker on tukaj ne bi dobil službe. Poleg tega bi bila zanj selitev večji šok, ker je bolj umirjen in sramežljiv, jaz pa sem človek akcije, in kamor me postaviš, se bom že znašla. Ampak za zdaj se ne bom selila. Se pa nekoč vidiva skupaj. Najbolj idealno bi bilo, da bi bila čez zimo skupaj v Sloveniji, ker tam nimajo snega, poleti pa v Nemčiji. To so dolgoročni načrti, kratkoročni pa: poglejmo, kaj nam življenje pripravlja.
Ampak žal pravijo: daleč od oči, daleč od srca?
To so ti fini reki, ki jih tako radi uporabljamo. Seveda je to lahko res, milijon takih zgodb poznamo, ampak če dva hočeta biti skupaj, te težave ni. Če pa nisi pripaden ali ne veš, kaj bi v življenju sploh rad, potem drži. Jaz o tem sploh ne razmišljam. Na začetku sem na podlagi slabih izkušenj povedala, do kod grem, kaj toleriram, od tam dalje pa se le obrnem. Določila sva neka pravila, ki se jih drživa. Tu pride od izraza moja druga, nezabavna stran, pri nekaterih stvareh res znam biti ostra.
Imate torej tudi drugo stran?
Ja, ja. Tisti, ki me poznajo pavšalno, se sprašujejo, ali sem sploh kdaj resna. A znam biti, kadar je treba. Nisem pa na televiziji, da bom »špilala« resno gospo. Moja naloga je, da ljudi zabavam. Zamorjeni smo lahko vsi, dajmo gledalcem raje malo energije. Zdi se mi, da oddaji Dobro jutro manjka malo igrivosti.
Kako to, da ste se vrnili v oddajo?
Zgodba se je začela s praznovanjem dvajsetletnice Dobro jutro, ko so me kot bivšo voditeljico povabili v oddajo. Sem čisto padla v ta film – studio, kolegi … Zelo sem uživala in sem kar predlagala, ali bi me mogoče vzeli nazaj, in z njihove strani se je pokazal interes, da bi prišla enkrat na teden v studio. Pa smo se zmenili.
Gledalci so bili, po odzivih sodeč, kar veseli vaše vrnitve. Ste jih vi tudi pogrešali?
Ja, zelo. Sploh pa sem pogrešala to živost, dinamiko oddaje v živo, ko se ves čas dogaja. To je težko primerjati s katerokoli službo. Saj tudi moji redni službi v Kontroli zračnega prometa nič ne manjka, tudi tu delam dogodke, pridejo šole na obisk in se dogaja, a je drugače.
Bili ste tudi na Pop TV in Planet TV. Katera televizija vam je najbolj blizu?
Ne vem, ali je pošteno primerjati, ker gre za precej različne sisteme, čeprav se ukvarjajo z isto dejavnostjo. Komercialki sta precej manjša aparata kot nacionalka, na TVS mora iti vse po pravilih: papir, dogovor, podpis … Na Planetu se stvari hitreje odvijajo, morda včasih celo prehitro. Na nacionalki prideš do vsega, a je več reda in discipline. Na Planetu je šlo vse hitreje, hitreje so se stvari spreminjale, bolj so prilagodljivi, tam se mora za nekaj dogovoriti pet ljudi, na nacionalki pa petnajst. Na Planetu je ogromno mladih, ki imajo hude ideje, polni so energije, pristop do montaže je modernejši in podobno. Na TVS gre tudi to počasneje. A vse ima svoje pluse in minuse.
Vi ste bolj človek reda in discipline?
V bistvu ja, imam kar rada red, nisem pa njegov suženj. Odraščala sem v zelo urejeni, poštirkani družini, kjer je bil vedno red. Oba starša sta bila zelo striktna, nepopustljiva, stroga, redoljubna, in to mi je nekako ostalo, čeprav nisem suženj tega. Lahko imam en teden doma čisto »bombo« (v primarni družini to ni šlo skozi), po tednu dni pa me začne zelo motiti in vse pospravim. A če je lep dan, bom šla ven, čeprav me čaka neoprano perilo, pospravljanje … To me ne bo ustavilo, starše pa je – mi smo ob sobotah pospravljali in ob nedeljah likali. Jaz sem pobrala tisto, kar mi ustreza. (smeh) Pa tudi ne zamujam in ne maram zamujanja drugih.
Oddajo Dobro jutro ste pred petimi leti zapustili, ker ste izgoreli?
Res je, kar nekaj časa sem bila na bolniški. Sredi dneva nisem mogla misliti, nič mi ni šlo, prazna glava. Sem se že spraševala, kaj je narobe z mano. Pa tudi fizično se nikamor nisem mogla spraviti, že zbudila sem se utrujena in komaj zlezla iz postelje. Čisto sem bila iztrošena. Zdaj, kot vidite, sem dobila energijo nazaj. Ampak zdaj oddajo delam le enkrat na teden.
Ste po izgorelosti spremenili življenje?
Če sem iskrena, ne. Razen tega, da sem ugotovila, da ne morem cele dneve skoncentrirano delati nečesa, kar zahteva nenehne psihične napore. Nisem pa začela športati, zdravo jesti in tako naprej. Tu sem šibka. Zelo rada imam čokolado, če sem zvečer lačna, pač pojem sendvič. Med korono, ko smo bili ves čas doma, sem kuhala in se zredila za petnajst kilogramov – počasi bo treba kaj narediti. Tu žal nimam discipline. Milijonkrat sem si že dejala, da je zdaj pa dovolj in moram kaj ukreniti. Potem kakšen teden zdravo jem in telovadim. Kakšnih drugih stvari se striktno držim, tega pa ne. Se bom v naslednjem življenju. Ne obremenjujem se s tem, tako kot nekatere. Ugotovila sem, da ne bi mogla imeti službe, kjer bi bil videz na prvem mestu, na primer službe manekenke – takoj bi me odpustili. (smeh)
Ampak televizija tudi zahteva določen videz ... Smo že slišali, da so kakšno voditeljico odslovili, ker se je zredila ...
Seveda je lepo, da si na televiziji urejen, torej da nisi videti, kot da bi pravkar prišel z njive, ampak vendarle televizijo tudi poslušamo, ne samo gledamo. Saj je veselje pogledati luštne mlade punce in fante, ampak da bi bila določena telesna teža pogoj za službo ... V tem primeru bi bilo treba zamenjati koga drugega, ne voditeljice. Morda je bilo vmes res neko obdobje trendov, kakšna naj bi bila TV-voditeljica, ampak mislim, da zdaj ni več tako.
Ampak tudi pri nas razmišljamo o večni mladosti in hodimo na lepotne operacije ...
Meni je to butasto. Še nikoli nisem bila pri kozmetičarki. Sem, kakršna sem. Saj sem čisto luštna, ne? (smeh) Ko gledam te »popravljene« ženske, se mi zdijo groteskno grozljive. Nekateri res pretiravajo in me kar strese. Kaj pomaga, če imaš zategnjen obraz, kot da imaš masko, ko pa se starost vidi na telesu – na dekolteju, vratu, rokah, nogah? Nimam nič proti popravkom kakšnih hib, nesreč, ampak da to izrabljaš, da bi bil videti mlajši, privlačnejši … Sploh pa ne razumem kirurgov, ki to izvajajo. Meni je lepo gledati starejše z vsemi gubicami.
Se ne obremenjujete s staranjem?
Absolutno ne! Čeprav včasih sicer pomislim, da sem že zakorakala v drugo polovico življenja. (smeh) A se z videzom ne obremenjujem. Vse bolj pomembno se mi zdi, da se dobro počutim v svoji koži.
