Dogovarjala se je tudi za projekt za Amazon, a so ga prestavili, česar pa Tanja Ribič niti malo ne obžaluje. »Človek gre v življenju skozi preobrazbe in jaz sem končno dojela, da je to tako drugotnega pomena. Če greš lahko kdaj delat ven, super, a tako, kot smo bili vzgojeni, da smo hlastali za zahodom, se mi pa zdi, da smo bili zavedeni. Kakovost življenja je tam res zelo slaba. V Sheffieldu, kjer sem snemala, so bili ljudje sicer izjemno prijazni in odprti, se mi pa niso zdeli preveč srečni. Vsi se prehranjujejo s hitro, nezdravo, predelano hrano. Pri njih celo ministrstva priporočajo, naj peljejo otroke ven na hamburger in posledice se vidijo. Vsi so pretežki, nekateri so zaripli, rdeči v obraz, drugi so zeleni, tisti mladi, ki niso pretežki, pa so bledolični. Če so oni deset let pred nami, lahko vidimo, kam bomo prišli, če bomo nadaljevali s tem. Ženske mojih let že hodijo s palicami, nad 60 let pa s tako imenovanimi hojicami,« je zgrožena Tanja, ki je zato hrano prinesla s seboj. »Pretihotapila sem čemaž, svoj stročji fižol in naše olje, ker ko sem kupila njihovo, je bilo to čisto belo. Zdi se mi tudi, da nimajo tako razvitega čutila za okus, da je ta malo zakrnel, ker imajo zaradi pomanjkanja sončnih dni že zelenjavo z manj okusa in so tako navajeni. Potem se pa rešujejo s cvrtjem in pomakanjem v omake,« ugiba Tanja.
Uživa v delu z zemljo
Sama se zelo trudi biti samooskrbna. Zdaj ima vrt celo na treh koncih: obalnemu in ljubljanskemu je dodala še njivo na Štajerskem. »Na morju bom letos vrt pustila počivati, ker na tri konce ne bom mogla, pa tudi zato, ker imam zdaj veliko njivo na Štajerskem. Pri njej mi pomagajo sosedi. Jaz sem še malo amaterke. Skoraj vsak mladostnik misli, da ga vrtnarjenje ne bo nikoli zanimalo. Ko sem bila mlajša, me mami ni mogla dobiti na njivo. Tu je bilo eno znanje prekinjeno in se zdaj učim v zrelih letih. Veliko se naučim tudi od svojih sosedov. To so res zlati ljudje, ki se ukvarjajo z naravnim in miroljubnim kmetijstvom – ne samo da ne uporabljajo umetnih gnojil, herbicidov in pesticidov, niti hlevskega gnoja ne uporabljajo, kolobarijo zemljo, je ne posiljujejo in se borijo za stara semena. Krasni so. Od njih dobim tudi sadike in nasvete pa tudi pridelek, če bi mi ga zmanjkalo. Zelo pomembno se mi zdi povezovati v skupnost. Tudi ni potrebno, da ima vsak vse stroje. Morali se bomo vrniti nekaj korakov nazaj,« je prepričana Tanja, ki z grozo opazuje, kako se zemlja okrog hiše njenih staršev posiljuje s pretiranim gnojenjem. »Potočki so rjavi, srce me boli. Zdi se mi, da nas tu čaka še ogromno dela, da se zavemo, da imamo naravo, ki nas podpira, ne pa da si uničujemo in žagamo vejo, na kateri sedimo,« opozarja Tanja, ki se namerava v naravo tudi preseliti, takoj ko bo najmlajša hči Ela končala šolanje.
Komaj čaka, da bo nekoč babica
»Če ne bi bilo Ele, ki trenutno končuje tretji letnik gimnazije, bi se že prej preselili iz Ljubljane. Tudi ona se namerava ukvarjati z umetnostjo. Razmišlja, da bi šla študirat režijo nekam v tujino, ker hodi na mednarodno gimnazijo. Tudi prvorojenka Zala je igro študirala zunaj domovine, v New Yorku. Trenutno je v Sloveniji. V kratkem bo imela premiero dveh filmov, hrvaškega Šesti avtobus in slovenskega Dedek gre na jug, v obeh ima glavni ženski vlogi. Je tudi tik pred izidom druge pesniške zbirke, Neishi je naredila naslovni komad. Zelo lepo jo je pogledati, kako se z veseljem loteva vseh mogočih izzivov. Kljub temu da je nekako zapisana umetnosti, se ukvarja z zelo realnimi zadevami, saj je šla precej zgodaj živet na svoje. Dela kombucho, kuha, vlaga … Res je multitalent. Ničesar se ne ustraši in ima toliko idej, da ji jaz komaj sledim. Pravi, da sem jo jaz naučila, da je ženska lahko vse: in delavka in mama in umetnica,« je ponosna Tanja, saj je s tem tisto, kar si je zadala za popotnico svojim hčerkam, do velike mere izpolnila. Zdaj pa bi želela polepšati življenje še svojim vnukom, saj je tudi njena mama ogromno darovala svojim vnukinjam. »Zdi se mi, da je premalo medgeneracijskega obdarovanja s pozornostjo,« je prepričana Tanja.
Gledalce pa bo še naprej osrečevala z avtorskim in avtobiografskim stand up muzikalom Tako ti je, mala, s katerim redno žanje stoječe ovacije občinstva in pohvale, znanje in izkušnje, ki jih je pridobila ob tem, pa je s pridom uporabila tudi v zagrebškem gledališču Luda kuća, v katerem je režirala predstavo Zakonska terapija, v njej pa je tudi igrala in poskrbela za scenografijo. Tudi z Đurom, s katerim sta med drugim soustvarila filmski uspešnici Kajmak in marmelada in Traktor, ljubezen in rock 'n' roll ter serijo Naša mala klinika, bosta še kaj skupaj naredila. »Kar nekaj stvari imava na pladnju. Ne veva, kaj se bo prej delalo, ker imava sproti toliko stvari. Jaz imam trenutno veliko predstav za odigrati, Đuro pa naj bi režiral eno regijsko nadaljevanko. Nehala sem delati načrte za prihodnost. Kar bo, bo! In lahko bo dobro, če bomo delovali v harmoniji z naravo in preostalimi bitji,« poudarja Tanja.
