Nova vlada je že napovedala pripravo kriznega načrta reševanja stanovanjske krize za gradnjo in obnovo javnih najemnih stanovanj, pri tem naj bi bila v ospredju območja z najvišjimi cenami najemnin in zemljišč. Tako naj bi se fond najemnih stanovanj do leta 2030 povečal za 20 tisoč. Prav tako je novi finančni minister Klemen Boštjančič obudil zamisel o uvedbi davka na premoženje oziroma nepremičnine, predvsem za tiste, v katerih lastniki ne živijo, kar naj bi po ministrovem mnenju vplivalo tudi na cene nepremičnin. Cene v Sloveniji zdaj še vedno naraščajo.
Najprej preprosta obdavčitev, nato ...
V Sloveniji, kjer po zadnjih ocenah primanjkuje vsaj 30 tisoč najemnih stanovanj, naj bi bilo kar 175 tisoč nepremičnin, v katerih ne stanuje nihče.
Mnenja o tem, ali bi uvedba omenjenega davka rešila ali vsaj omilila stanovanjsko problematiko, medtem ko po eni strani prodajne cene nepremičnin naraščajo, po drugi strani pa v državi primanjkuje najemnih stanovanj, so med strokovnjaki različna. Nepremičninski posrednik Jure Dobošič je prepričan, da bo nekaj treba ukreniti, saj naj bi bilo v Sloveniji, kjer po zadnjih ocenah primanjkuje vsaj 30 tisoč najemnih stanovanj, kar 175 tisoč nepremičnin, v katerih ne stanuje nihče. Da bi bil predlagani nepremičninski davek lahko vir za financiranje gradnje nujno potrebnih javnih najemnih stanovanj oziroma predvsem neprofitnih stanovanj, saj gre za izvirni dohodek občin, meni tudi dr. Andreja Cirman, profesorica na katedri za denar in finance ekonomske fakultete v Ljubljani. Hkrati opozarja, da je treba bolj kot v namen porabe davka pozornost usmeriti v to, da ga bomo uvedli. Tega zalogaja se je po njenih besedah večina dosedanjih vlad ustrašila, čeprav so podlage zanj na ministrstvu za finance pripravljene že leta. Napoved nove vlade o obuditvi davka ekonomistka pozdravlja, čeravno ocenjuje, da so se projekta lotili nekoliko ponesrečeno. »Premoženjski davek ob razširjenem lastništvu nepremičnin v Sloveniji zagotovo ni najbolj priljubljen davek,« opozori Cirmanova. Povsem nerazumljivo se ji zdi, da se že v izhodišču izpostavlja progresivna obdavčitev, ki je izvedbeno dražja in ustvarja več nasprotovanja med ljudmi. Tako bi bilo po njenem mnenju bolj smiselno začeti s preprosto linearno obdavčitvijo in primerljivimi bremeni za sedanje zavezance. »Treba je izpiliti prehod z enostavno obdavčitvijo in šele kasneje dodajati morebitne izboljšave,« je nedvoumna ekonomistka in opozarja, da bi bila že uvedba preproste linearne nepremičninske obdavčitve na osnovi vrednosti nepremičnin dovolj velik politični in izvedbeni zalogaj.
Potrebujemo »antibiotik širšega spektra«
Uvedba davka na premoženje oziroma nepremičnine ne bo dovolj, da rešimo stanje na trgu nepremičnin, v katerem smo se znašli, pa je prepričan Marko Novak, predsednik Slovenskega nepremičninskega združenja – Fiabci, sicer predlagatelj davka, imenovanega tisočinka, po katerem bi se vse premoženje obdavčilo zgolj s tisočinko, torej z 0,1 odstotka vrednosti vsega premoženja, kar je približno toliko, kolikor zdaj mnogi plačujejo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Če imate v lasti stanovanje v vrednosti 100 tisoč evrov, bi torej davek brez olajšav na leto znašal 100 evrov. Novak opozori, da ena stvar ne more rešiti enega problema ali celo več problemov hkrati. »Zgolj davek nikoli ne more rešiti stanovanjske problematike, kot tudi zgolj dodatni prispevek ne more rešiti pokojninske blagajne ali zgolj višje kazni v prometu ne morejo rešiti težav s prometnimi nezgodami,« je nedvoumen Novak. Meni, da potrebujemo več ukrepov, nekakšen mozaik, s katerim bi omilili težave, ki so se kopičile več let. Po njegovih besedah potrebujemo »antibiotik širšega spektra«. Stanovanjsko problematiko bo treba reševati z več ukrepi – od jasne zemljiške politike, ustreznih davkov, funkcionalne javne najemniške službe do davčnih spodbud za oddajanje in medgeneracijske solidarnosti, našteva Novak.
Je lahko Avstrija Sloveniji zgled?
O tem, da bi se bilo pri reševanju stanovanjskih problemov, tudi s pomočjo davkov, dobro zgledovati po tujini, je prepričana sociologinja in ekonomistka Ana Podvršič. Kot primer dobre stanovanjske politike navede Avstrijo, zlasti Dunaj. Kar 60 odstotkov Dunajčanov namreč živi v najetih občinskih in subvencioniranih stanovanjih. Tak najem je varen, nima časovne omejitve, najemnine pa so nižje kot v Ljubljani na zasebnem trgu. »Tu ne gre le za državno vodeno gradnjo neprofitnih socialnih stanovanj, ampak tudi za spodbujanje različnih oblik zadružništva in skupnostnega upravljanja stanovanjskega in bivanjskega prostora,« poudari Podvršičeva. Na Dunaju je tako bivanje temeljna pravica, kar radi poudarjajo tudi tamkajšnji politiki. Model je sestavljen tako, da se na podlagi stanovanjskega davka dobijo milijoni evrov, konkretno to za Dunaj pomeni približno 250 milijonov letno, ki jih investirajo v subvencionirano stanovanjsko gradnjo. Tako na leto zgradijo od 6000 do 8000 subvencioniranih stanovanj, približno 5000 jih je s subvencijami obnovljenih. Za primerjavo: v Sloveniji bodo letos sprostili nekaj več kot tisoč javnih najemnih stanovanj.
S stabilnim financiranjem do urejene stanovanjske politike
Kljub dokazani uspešnosti dunajskega stanovanjskega modela pa pri stanovanjskem skladu zatrjujejo, da ga ni mogoče zgolj preslikati, saj gre po njihovih besedah za edinstven sistem, ki je nastajal skoraj stoletje. Črtomir Remec, direktor sklada, je prepričan, da bo v Sloveniji najprej treba dokončno oblikovati cilje stanovanjske politike, nato pa oblikovati model za ustvarjanje netržnih in dostopnih stanovanj ter ga zakonsko tudi podpreti. Se pa Remec strinja, da je za urejeno stanovanjsko politiko potrebno stabilno financiranje, za kar je Avstrija vsekakor dober primer, saj za namene stanovanjske politike zbira sredstva prek prispevka iz bruto plač zaposlenih. Tako avstrijska prestolnica na leto dobi več kot 400 milijonov evrov iz proračuna, ta denar pa je namenjen stanovanjem. »Poleg tega mesto prispeva lastna sredstva, s čimer se skupna javna stanovanjska poraba poveča na približno 600 milijonov evrov na leto,« poudari Remec. Nadaljuje, da je dunajski model sestavljen iz več parametrov, mednje spadajo zagotavljanje primernih zemljišč, pogoji gradnje, okoljski in ekonomični projekti, aktivacija vseh akterjev ter ne nazadnje zadostna in stalna finančna sredstva, kar bi bilo po sogovornikovih besedah primerno tudi za slovenski pristop k učinkoviti stanovanjski politiki. »Zadostna sredstva na daljši rok zagotovo pripeljejo do rezultata, za hitrejše rezultate pa bosta potrebna temeljit premislek in aktivacija vseh navedenih parametrov,« sklene direktor Stanovanjskega sklada.
