Zakaj ste se za skejtanje odločili šele zdaj?
To sem si želel početi, odkar pomnim, pa se mi je vedno zdelo, da je za to že prepozno. Sredi epidemije pa sem dojel, da nikoli ni prepozno, da nekaj začneš na novo. Mogoče želim s tem nekako podoživeti tudi svojo mladost.
In kako vam gre?
V redu. Zmeraj malo bolje. Zadnjič me je žena sicer posnela in je bilo videti malo hecno. Vseeno pa sem posnetek objavil. Dobil sem veliko všečkov, prijatelji pa so ga pokomentirali z nasmeškom, a kaj naj? Pomembno je, da ob tem uživam.
Se strinjam. Žal pa v tem ne morete uživati ob nedeljah. Te dneve vam namreč na RTV nikakor ne privoščijo biti prosti ...
Res je. Ampak meni je to super. Zelo hitro sem se navadil na nov sistem vikendov, kjer nedelja ni del tega. Ženi sem popolnoma posvetil ob sobotah, kasneje, ko je prišel še sin, pa obema. Prosto pa si vzamem še v ponedeljek dopoldne.
Kako pa ste nedelje preživljali v otroštvu? Je bila televizija tudi takrat vaš spremljevalec – vsaj dopoldne Živ žav?
Ja, gledal sem Živ žav. Takrat tudi mama ni preveč težila, naj ne gledam preveč televizije. Tudi moj sin lahko risanke gleda izključno na nacionalni televiziji. Samo to dovolim. Z drugimi imam težavo, ker se risanke vrstijo druga za drugo in ne veš več točno, kaj gleda, pa tudi ne želim, da bi predolgo buljil v zaslon.
Vi ste v oddajah vedno nasmejani in dobre volje. Kako se spravite v to stanje, kadar niste?
To, da moram biti ob nedeljah ob 17.30 dobre volje, je del moje službe. Da sem, tudi kadar nisem, počnem vse živo. Med drugim si pomagam z glasbo.
Koliko pa vam pri tem pomaga Bernarda?
Bernarda je zmeraj nasmejana, zmeraj dobre volje, in to mi tudi omogoča, da sem lahko jaz kdaj malce godrnjavi spremljevalec, pa to še vedno učinkuje zabavno, prisrčno in družinsko sprejemljivo.
Si predstavljate, da bi oddajo vodili s kom drugim?
Ne. Nemogoče.
Ker z Bernardo sodelujeta že tako dolgo, si dopolnjujeta stavke, se lahko samo pogledata in vesta, kaj kdo misli oziroma kam kdo meri?
Če sem čisto iskren, sem to pred leti pričakoval tudi od žene, ampak nikoli ni čisto zares prišlo do tega, tako da sem na vsa mogoča napačna končanja stavkov navajen že od doma. (smeh) Pri Bernardi bi bolj, kot da pravilno dokončujeva stavek drugega, rekel, da nekako »trolava« drug drugega, dajeva človeku v usta to, česar drugi ni hotel reči. Zame je to tudi bolj zabavno, kakor da bi si točno dokončevala stavke.
V prostem času se zelo radi ukvarjate tudi z gorskim kolesarstvom. Kaj vas tako navdušuje pri tem?
Zame je to najzanesljivejši generator sreče, če seveda izvzamemo družino. Družina je na prvem mestu, takoj za njo je pa kolo – najprej gorsko, potem pa tudi kakšno cestno oziroma »gravel«. S kolesom se zelo rad vozim tudi po mestu. Veliko srečnejši sem, če sem v mestu na kolesu, kot če sem v avtu. Gorsko kolesarjenje je pa zame odlično zaradi več dejavnikov. Poleg tega da mi omogoča, da sem fit, zelo uživam, ker sem v zelenem oziroma v naravi. Ko greš gor, se sproščajo endorfini, ob vožnji navzdol pa pride tudi adrenalin pri kakšnem skoku, posebno luštno je tudi pri kakšnem ovinku, če ga zelo lepo tekoče spelješ.
Kako in kje pa spravite blato s sebe in kolesa?
Načeloma ne hodim toliko v blatnem, se pa trudim, da me to ne bi oviralo. Za kolo imam prenosni visokotlačni čistilnik, sebe pa kdaj šele v tuš kabini slečem oziroma potem počistim tam, kjer sem kaj umazal.
Je to še vedno zelo nevarno? Mislim na to, da so lastniki zemljišč nastavljali razne ovire.
Sam vozim po za to urejenih poteh. V Ljubljani imamo park na Golovcu in v Podutiku. Ponekod tudi krajani postavijo kakšne potke, a se vse vnaprej dogovorijo z lastniki. Če se kdaj spustim ali vzpenjam po enoslednici, pa vedno pazim, da grem s primerno hitrostjo, da se lahko ustavim, da se pešci ne ustrašijo, saj potem zaradi tega po navadi nastavljajo pasti.
Pohvalite se lahko tudi z zelo gledanim kanalom na Youtubu, Stvari. Katera je vaša najljubša stvar?
Definitivno kolo. Ne eno specifično, tisto, ki ga takrat vozim.
Pri kateri od epizod Stvari ste najbolj uživali?
V resnici ni odvisno od stvari, ampak od družbe. Če bi moral izbrati tri, bi se odločil za tiste z Juretom Godlerjem, Igorjem Bračičem in Mariem Ćulibrkom. Jure je že tako noro zabaven. Enkrat je prinesel krtačo za obleko in zložljiv glavnik, po svoje čisto neumno, ampak sem se izredno zabaval. Igor je prinesel leseno skodelico in pokazal, koliko neverjetnih in različnih oblik uporabe ima – bolj bizarne, za impro sceno. Mario pa je prinesel svoje večnamensko orodje, jaz pa sem si tudi ravno nabavil dve in sva jih primerjala med sabo. Večnamensko orodje je tudi stvar, ki jo imam zelo rad.
Najmanj ljuba epizoda pa je bila, sklepam, tista z jadralnim letalom, saj vam je bilo pri tem zelo slabo?
Ja, vsekakor. Nisem za v zrak. Čeprav sem bil prepričan, da bom sijajen pri tem. Ampak tudi s sinom se ne morem gugati. Samo trikrat se lahko zazibam, pa moram z gugalnice. Rekel bi, da mora biti nekaj povezano s tem. Pravijo, da če se kot otrok ne gugaš, tega potem ne maraš, in jaz se ne spomnim, da bi se kaj veliko gugal. Sin se pa zelo veliko in zelo rad. V vrtcu ga kdaj težko dobijo z gugalnice.
Kaj pa sina trenutno najbolj zanima?
On ves čas kuha in potem to tudi postreže. Milijon različic ima. Debeli flomastri so zdaj začimbe, tako jih ima tudi zložene. Skratka, kaže, da bo kuhar. Jaz ga poskušam malo v to usmeriti, da bi bil televizijski kuhar, se mi zdi, da je to lažje. Kuharstvo je namreč kar težek poklic, je vroče, naporno, televizija pa se mi ne zdi tako zelo naporna v tem fizičnem smislu.
