V uprizoritvi #punceinpolpunce spremljamo sedem žensk – zgodovinskih osebnosti, mitskih figur in zgodovinskih oseb, ki so postale mit: astronomko Vero (Silva Čušin), papežinjo Ivano (Iva Babić), eksotično kraljico Heleno (Maša Derganc), Dolores, kip žalostne matere božje (Saša Pavček), Vido, domačo perico (Mia Skrbinac), Marijano, podobo svobode z Delacroixove slike, ter Stano, svetovno in olimpijsko prvakinjo v sprintu na sto, znano tudi kot Stella Walsh (Nataša Živković) –, ki v iskanju smisla zasnujejo feministično revolucijo. Ivana Djilas je na novinarski konferenci pred premiero dejala, da je fino delati z istimi ljudmi, saj ve, kaj pričakovati oziroma kaj lahko dobi od njih. Je pri vas tudi tako?
Jaz rada delam z ljudmi, ki radi delajo z mano. Mislim pa, da smo jo vseeno, čeprav nas zelo dobro pozna, tudi marsikdaj presenetile. Super smo se imele. Veliko smo se spet tudi naučile druga od druge.
Ste, ker se tako dobro poznate, še bolj ustvarjalne, si bolj upate povedati svoje mnenje, si bolj zaupate?
Morda. A to je tudi poanta sodelovanja. V teatru gre za skupinsko delo in mislim, da pri tem res ni nobenih zadreg, saj samo poveš, kaj se ti zdi. Čisto neobvezno, ne vsiljuješ svojega mnenja, ampak samo poveš, kaj se ti v tistem trenutku zdi. V vsakem primeru je sprejeto, ker to izgovoriš, kaj potem s tem naredijo ljudje, je pa vseeno. Gre za skupinsko delo, in če ni komunikacije, ni pretoka in je brez zveze. Zelo sem ponosna na uprizoritev. Mislim, da nam je uspelo narediti predstavo z veliko sporočili. V teh zgodbah se odkriva velike bolečine, ampak z distanco, ki je odraz izkušenj in modrosti, ter brez siljenja občinstva. In to mi je zelo všeč.
Menite, da je pretežno ženski kolektiv (samo avtor glasbe je Boštjan Gombač) kaj vplival tudi na samo delo in rezultat?
Marljive smo. Dosledne. In ne vržemo kar takoj puške v koruzo. Zelo smo vzdržljive.
V uprizoritvi ste Marijana, podoba svobode z Delacroixove slike Svoboda vodi ljudstvo. Slika je zelo močna. Ste jo morda videli v živo v Louvru?
Ko sem bila v Louvru, je bila na teh popularnih prizoriščih takšna gneča, da sem si šla raje ogledat celo kolekcijo nakradenih egipčanskih artefaktov. Takrat nisem vedela, da je bilo to vse pokradeno, je bilo pa zelo lepo videti. Videla nisem niti Mone Lize, ker se mi ni dalo prerivati. Sem si pa v galeriji Uffizi ogledala da Vincijevo Marijino oznanjenje, ker ni bilo toliko gneče, ko sem bila tam, in me je zelo prevzela.
Marijana ima na sliki razgaljeno oprsje, v predstavi pa ste se odločili nasprotno. Zakaj?
O tem, kako to pokazati ali ne pokazati oziroma kako to interpretirati, smo zelo veliko razmišljale. A je potem ostalo samo v tej začetni provokaciji ena na ena z Marijo, s katero komuniciram, ker sva del razstave in se je izkazalo, da je to dovolj. Marijana je tudi brez razgaljenih prsi močan simbol. Ne gre za to, da bi bilo meni nerodno. Sicer pa se o prsih kot o erotičnem in materinskem simbolu, v mojem primeru tudi simbolu revolucije, pravzaprav govori ves čas predstave, tako da ni to samo moja tema. Jaz sem sicer že na prvi vaji v šali rekla, da se mi zdi, da je Delacroix v resnici samo ovekovečil trenutek, ko je ta ženska hotela iti naprej, pa so jo prijeli za obleko in se ji je ta po nesreči strgala. Nikoli ne veš.
Vam je sicer všeč vaš lik ali bi bili raje katera druga od teh punc – ali pa kakšna čisto tretja?
Zadovoljna sem. Vesela sem, da se je ljudem zdelo logično, da to igram jaz. Sicer ne maram, da me vkalupljajo, ampak v ta kalup sem pa rada skočila. Zdi se mi, da je Ivana vloge zelo dobro razdelila med nas.
Katero dekle oziroma ženska pa vas je navdihovala v mladosti?
Od nekdaj so mi bile zelo všeč ženske, ki so si upale početi kvazi moške stvari. Spomnim se, kako zelo me je fascinirala Katharine Hepburn, ko je igrala Amelio Earhart. Od skupin oziroma glasbenih izvajalk pa so mi bile vzornice Siouxsie and the Banshees, Nina Hagen in Annie Lennox (jaz sem igrala flavto in tudi Annie je flavtistka ... pa Irena Grafenauer). Zdaj, ko gledam nazaj, sem presenečena tudi, kakšen vtis so name naredile ženske pred mano, se pravi: mama, obe babici, tudi prababico sem poznala in eno njeno sestro. V mladosti se nisem zavedala, kako zelo te to zaznamuje, zdaj pa se spomnim kakšnih situacij in moram reči, da je fino ob sebi imeti ženske. Na svoje prednice imam močnejše spomine kot na prednike.
Doma ste bile ženske številčno v prednosti. Ste bile tudi po vplivu?
Mi smo bili res solidarno krdelo: Valičeva banda. Med nami ni bilo razlik. Zelo enakovredno smo bili vzgojeni, tudi zrasli smo v dosti enakovredne posameznike, tako da se mi zdi, da imajo naši otroci kar srečo. Zelo smo povezani. Saj smo tudi samo štiri leta narazen.
Mnogi pravijo, da bi bil svet drugačen oziroma boljši, če bi mu vladale ženske. Se strinjate s tem?
Jaz sem zelo za to, da vajeti v roke vzamejo ženske. Tega še nismo doživeli. Ne bom rekla, da totalno podpišem, da bo boljše, se mi pa zdi, da bi bilo prav, da bi se to zgodilo. Potem bomo pa videli. Ampak čas je, da se premoč nagne v našo smer. Definitivno.
Ste kdaj želeli vzeti vajeti v roke in ga spreminjati tam, kjer se to počne – v politiki?
Ne.
Kaj menite, koliko pa se svet spreminjate skozi igro oziroma gledališče?
Ljudi ves čas prepričujem, naj začnejo hoditi v gledališče, ker bi to pomenilo, da se moramo tudi mi maksimalno truditi, da so stvari tako narejene, tako iskrene, tako iz srca, tako na nož, tako smešne, tako žalostne, tako dobre, da se dotaknejo vseh ljudi. Poznam zelo veliko ljudi, ki še niso prestopili praga nobenega gledališča. In to se mi zdi žalostno, ker mislim, ne da mi premikamo svet, mi skupaj ga lahko premaknemo, se pravi, da lahko drug na drugega vplivamo. Veliko boljše bi bilo, če bi ljudje več svoje energije namenili obisku gledaliških predstav kot pa gledanju 3. programa RTV Slovenija.
Zakaj pa tisti, ki jih poznate, še niso bili v gledališču?
Ljudje si ne vzamejo časa, utrujeni so. Tudi v kino ne hodijo. Otroke vozijo na dejavnosti, doma pa gledajo Netflix. Čas je drugačen, tako da jih ne morem niti obtoževati, da si ne vzamejo časa – v končni fazi zase, saj se v gledališču srečaš sam s sabo. Nekateri mislijo tudi, da ne bodo razumeli, kaj se v gledališču dogaja, a jaz se trudim vsakemu razložiti, da to niti malo ne drži. Gledališče tudi ni namenjeno temu. Škoda se mi zdi, ker so ljudje preveč sramežljivi, da bi prišli pogledat predstavo, kajti če jih poslušaš, kakšne krivice, grozote, strahote, smrti, ropi se jim dogajajo, in če slišiš, kakšne zgodbe ti pripovedujejo, kaj se je dogajalo njihovim babicam, materam, sosedom, je jasno, da bi vse razumeli. Prepričana sem, da gre samo za predsodek in mi je žal, da je tako.
Kaj mislite, koliko pa lahko svet spreminjate s starševstvom?
Otrokom je treba vlivati upanje, ne pa vzbujati skrbi. Moja hčerka in sin ne živita v tako romantičnem času, kot sem jaz. Takrat je bil svet na splošno v neki drugi fazi, kot je zdaj. Globalno gledano so se na svetu trenutno odprle velike rane, med ljudmi so velike razlike, velike razlike so glede na položaj ljudi. Mislim, da je do tega pripeljalo pehanje za uspehom in za denarjem. Mi smo se imeli lepše, pa smo imeli manj stvari in manj možnosti. Družinski sistem je po mojem že kar začel malo razpadati, spomini in vrednote, ki ti jih starši privzgojijo, pa ostanejo, to se pa pozna. Jasno je, da si ti slika, ki jo otroci gledajo vsak dan. Tako lahko hčerki in sinu predam samo to, kar sem. Groza me je tega, da me ne bi poznala, kakšna sem kot človek. Po drugi strani pa sem zdaj, ko sta oba že toliko stara, spoznala, da tudi, če kdaj ostanemo na dveh bregovih, je to prav. Tudi jaz imam pravico zaščititi svoje mnenje tako kot onadva in ni treba, da se o vseh stvareh strinjamo. V resnici je to v redu, ker nismo iste osebe. Zelo mi je všeč, da smo si različni. Ne bi rada svojih kopij. To nima nobenega smisla.
