»Zdelo se mi je škoda, da bi vse te peripetije in prigode, ki sem jih v teh petindvajsetih letih doživel – sprva na Magu, pozneje na Reporterju – šle v pozabo. Motilo pa me je tudi, da so nekateri bivši sodelavci, ki so našli zatočišče drugje, podajali neke izkrivljene informacije o osebah in dogodkih, zato sem se odločil, da je enkrat treba reči bobu bob in da bom napisal stvari tako, kot sem jih videl. Navsezadnje imajo tudi bralci obeh časnikov pravico izvedeti, kakšno je bilo ozadje nekaterih stvari,« pravi Silvester.
Poleg tega je s časovne razdalje laže videti širšo sliko o tem, kako deluje medijski sistem, pa tudi odnosi med mediji in politiko, dodaja. »Pred štirinajstimi leti, ko smo začeli, sem naivno pričakoval, da se bo položaj na medijskem področju izboljšal, pa se iz leta v leto samo slabša.« Politiki, pa tudi navadni ljudje, medij kaj hitro označijo za »našega« ali »njihovega« in pričakujejo, da če je »naš«, so potem »naši« v njem nedotakljivi. »Naloga medijev pa je nadzor,« pravi Silvester, »ne pa, da so trobilo neke politike.« In tako dojema tudi poslanstvo Reporterja. Seveda priznava, da so se kdaj lotili tudi stvari, ki bi spadale v rumeni tisk, »ampak to je zato, ker je Reporter magazin, torej mora ponujati različne vsebine,« razlaga. Poleg tega pa je predvsem komercialna revija, ki se pač mora prodati.
»Brez moje bolezni knjige še dolgo ne bi bilo«
Knjiga je nastala v času, ko je Silvester zbolel za rakom. Ali je tudi to nekako vplivalo na nastanek knjige? »Vsekakor. Brez bolezni knjige še dolgo ne bi bilo. Pred enim letom sem bil na tanki niti med življenjem in smrtjo. Nisem vedel, ali bom živel še en dan ali en teden. Zelo je bilo hudo. Takrat se ti po glavi podijo različne misli, tudi na to, kaj si v življenju naredil ali kaj bi lahko naredil drugače.« In tako je začel med zdravljenjem pisati. Pisal je počasi in nastala je knjiga, ki poleg ozadja Maga in Reporterja vsebuje tudi zelo osebno zgodbo o tem, kako se je spopadel z rakom. »Za življenje se imam zahvaliti dr. Eriku Breclju, ki se je zavzel zame,« pravi Silvester. »In danes sem lahko hvaležen samo, da sem še živ. Vse drugo ni pomembno,« pravi. »Knjiga počasi prihaja med bralstvo, zagotovo bodo odzivi takšni in drugačni. Za zdaj so naklonjeni, ampak s tem se ne mislim obremenjevati, ker je škoda. Jaz sem povedal svoje, zdaj naj povedo še drugi.«
»V knjigi je omenjenih več kot 500 posameznikov. Številni gotovo ne bodo navdušeni, ampak rekel sem si, da je včasih treba napisati tako, kot je, in ne kalkulirati, kaj si bo kdo mislil in ali si bom nakopal še kakšno dodatno zamero.«
