Zdi se, da ste postali najbolj vsestranski voditelj naših televizij, vodili ste že veliko formatov. Je kateri vaš najljubši?
Zelo težko bi oddaje rangiral, vsaka zahteva drugačen pristop, vsaki lahko nekaj drugega daš. In ko se ji res posvetiš, ti seveda zleze pod kožo!Zelo rad sem delal Dan najlepših sanj, pa Vid in pero šov in Talente … Zelo všeč mi je tudi aktualna oddaja, Znan obraz ima svoj glas – glasba me vedno dvigne, navdihuje pa me tudi sposobnost naših tekmovalcev, da se vedno pokažejo v novi luči in za to cel teden trdo garajo. Tudi s strani ekipe je vloženega veliko truda v tisti dve uri in pol, kolikor traja oddaja. Zato težko izpostavim najljubšo oddajo, je pa res, da sta imeli največji vpliv na realno življenje oddaji Dan najlepših sanj in Talenti, zato sta mogoče vseeno malenkost pred ostalimi.
Pet sezon je oddajo Znan obraz ima svoj glas vodil Denis Avdić, zdaj jo vodita vidva s Sašem Staretom. Ste oddajo prej spremljali?
Seveda, že od začetka mi je zelo všeč malenkost bolj sproščen pristop – gre za oddajo, v kateri se nastopajoči ne borijo za neko bajno nagrado, ampak se poskušajo iz tedna v teden nadgraditi, mi pa jim pri tem pomagamo in se z njimi in gledalci zabavamo!
Vedno najdete svoj slog vodenja ali se zgledujete po voditelju, od katerega ste nasledili oddajo?
To oddajo vodiva s Sašem, in že samo vodenje v paru zahteva popolnoma drugo dinamiko. Mislim, da sva ohranila povezanost, ki sva jo ustvarila v Talentih, ter jo še malce začinila z oddajo Znan obraz ima svoj glas.
Kakšen pa je Sašo, kaj cenite pri njem?
Že pri nastanku oddaje je bil zelo ustvarjalen, predan in poln idej, gotovo tudi zaradi svoje zgodovine v stand-upu in Improligi. V najin voditeljski duet on prinese šaljivo komponento, jaz pa malo sproščenosti in televizijskega »knowhowa« – torej kdaj je treba stvari pognati, ustaviti in pravilno nastaviti v odnosu do žirije in tekmovalca.
Ali ste se kdaj preizkušali v imitaciji oziroma kaj pojete pod tušem?
Med epidemijo sem v roke spet vzel kitaro in začel brenkati, potem pa občasno zraven tudi kaj zapojem in se poskušam približati originalu. Vendar je to zahtevno, predvsem ker še zdaleč nimam dovolj dobrih glasovnih sposobnosti, zato to res raje prepuščam profesionalcem.
V mladosti pa ste igrali v godbi, kajne? Jih še kdaj obiščete?
Ja, igral sem klarinet pri Velenjski godbi na pihala – današnjem Pihalnem orkestru premogovnika Velenje. Z njimi se še vidim, kadar se vrnem v domači kraj, včasih povezujem tudi kakšen njihov koncert. Pred kratkim smo imeli veliko obletnico Velenja in pleh muzike, pa sem spet sedel med njih in zaigral na klarinet, in me je spet kar konkretno mrazilo od vse te močne glasbe. Malo mi je žal, to je ena od stvari, ki jih zdaj ne morem početi, saj živim v Ljubljani in se ne morem voziti v Velenje dvakrat tedensko na vaje. Ampak bilo je lepo, tam sem se kot majhen fant naučil, kako deluje tako velik orkester, in bil vpet v ustvarjanje kvalitetne glasbe. Nastopili smo na več svetovnih prvenstvih in tudi pobirali nagrade, to je bila res velika stvar. Če se bom kdaj vrnil v Velenje, se jim gotovo spet pridružim.
Dolgo ste izpolnjevali želje. Katero željo pa ste si nazadnje uresničili? Je kakšna še neizpolnjena?
Uh, nazadnje sem si kupil prtljažnik in tovorno škatlo za na kolo, tega sem si res želel. (smeh) Drugače pa si, če le gre, dokaj sproti uresničim, kar si želim. Trenutno je moja velika želja, da bi čim prej lahko v studio spet spustili občinstvo, ker mi prav manjka ta odziv publike, ki naredi oddajo resnično živo!
Kako pa ste stopili v svet televizije? Ste si želeli biti voditelj?
Sploh ne. Bil sem na rojstnem dnevu prijateljice, v študentskih časih, kjer sem prijatelja prosil, ali mi lahko uredi kakšno delo na televiziji, saj je delal tam. On pa me je kar prijavil na interno avdicijo za Videospotnice, pa sem šel. Čez mesec in pol so me klicali, da sem sprejet in da snemamo že čez pet dni. Bil sem vržen v vodo, brez kakršnihkoli izkušenj, rahlo prestrašen, a odločen, da poskusim in naredim stvari najbolje, kakor znam. Šefi so bili zadovoljni, sam pa sem počasi začutil, kako deluje televizija, našel neki svoj stil in se zaljubil v to delo. Od tega je zdaj že 21 let. Delal sem že okoli 25 različnih formatov oddaj, takrat pa sem dejansko mislil, da bo šlo le za študentsko delo.
Zdaj delate veliko, sicer vas običajno pol leta ni na televiziji. Kaj takrat počnete?
Res je. Takrat predvsem povezujem razne prireditve, čeprav se je v epidemiji to spremenilo. Včasih tudi kaj sinhroniziram, sicer pa imam doma delavnico in se ukvarjam z lesom, delam okoli hiše.
Spremljate kritike na oddaje, svoje vodenje? Vas negativne prizadenejo?
Prizadenejo me takrat, ko sam vem, da česa nisem naredil dovolj dobro, in takrat si rečem: Vidiš, tudi drugi so opazili. Ko pa po mojem mnenju in mnenju šefov vse »štima«, so komentarji mogoče bolj zanimivi s stališča pogleda gledalca na oddajo in izpostavljanja detajlov, na katere mogoče še nismo pomislili.
Ali vaši hčerki in partnerica gledajo vse vaše oddaje? Vas tudi pokomentirajo ali le hvalijo?
Seveda, tudi pokomentirajo, po oddaji me vedno pokliče tudi mama, pa kako rečeva. Obkrožajo me ljudje, ki mi povedo stvari tako, kot so, in to mi zelo pomaga! Sicer pa tudi na televiziji vedno takoj po zaključeni oddaji sedemo z ožjo ekipo, jo v produktivnem duhu seciramo in takoj uvedemo potrebne spremembe v naslednje oddaje.
Spremljate šove in voditelje v tujini? Imate kakšnega voditelja, po katerem se zgledujete?
Včasih sem spremljal Stefana Raaba, pa pri nas Jonasa. Zdaj pa bolj spremljam stand-uperje in Netflix. (smeh)
Vaša hčerka je tudi v medijskih vodah, sinhronizira risanke. Gre po vaših stopinjah?
Pravzaprav sta bili obe hčerki na avdicijah, dobili sta vlogi in zelo radi sinhronizirata. Gre bolj za to, da pridobivata nove izkušnje. Všeč mi je, da se s tem ukvarjata, še bolj pa, da ju kličejo nazaj, ker to pomeni, da delata dobro in napredujeta.
Bližajo se volitve, se jih udeležujete?
Seveda, vedno. Malo mi je žal, da še vedno ni možnosti digitalnih volitev ali pa vsaj mešanih volitev. S tem bi se veliko bolj aktivirala tudi mlajša populacija in bolj aktivno predstavila svoje želje in vizijo sveta, v katerem želijo živeti. Časi so turbulentni, še nekaj let nazaj si nisem znal predstavljati, da je svet v bistvu tako nestabilen, tako da je vsekakor treba na volišče – da vsaj na tak način izrazimo, kako si želimo živeti in kakšne vrednote želimo, da nas obkrožajo!
