Izstopala je že zelo zgodaj. »Medtem ko so drugi otroci v vrtcu jokali, mahali svojim staršem, sem jaz pela. Čeprav se nikoli nisem silila v ospredje in sem bila precej sramežljiva, sem najbolj uživala takrat, ko so me postavili v središče pozornosti, pa naj bo to z govornim nastopom pred tablo, na pevski reviji ali šolski prireditvi. Se spomnim, da nikakor nisem razumela, kako te stvari drugim predstavljajo tako velik stres. Vedno sem bila tista 'ta glasna' v razredu, klepetava. Nikoli mi ni zmanjkalo igrivosti, radovedna sem bila pri stvareh, ki so se mi zdele zanimive, večkrat sem znala kakšno stvar narediti po ovinkih, da bi olepšala situacijo, vem pa tudi, da sem se zmeraj postavila za tiste, ki se jim je kdaj zgodila kakšna krivica, in jih tudi zagovarjala. Na svoje otroštvo imam res zelo lepe spomine, zelo hitro sem se namreč začela udeleževati pevskih festivalov in prav spomnim se, kako sem ob svoji prvi zmagi, pri desetih letih, na festivalu v Avstriji rekla, da želim biti pevka. Aja, pa tudi presegla sem svoje sovrstnice. In to v 9. razredu, ko sem zrasla 12 centimetrov in tako postala najvišja v razredu,« se spominja Eva. Največja upornica je bila v osnovni šoli. »Sploh ko sem začenjala s svojo pubertetniško trmo. Na neki točki sem doma začela govoriti, da ne bom več pela, da je to nesmiselno. Učiteljico za glasbo sem razburjala s tem, da zjutraj nisem hodila na pevske vaje. Skratka, imela sem svoje obdobje, ki pa me je minilo, ker mi je glasba na koncu pomenila preveč, da bi jo potisnila v kot. Doma sem znala tudi kaj ušpičiti, a nikoli nisem bila problematična. Še v srednji šoli je bila moja največja neumnost verjetno ta, da sem sama sebi pisala opravičila za ure ali pa špricala pouk, da bi se lahko šla učit v knjižnico,« se nasmeji Eva.
Prijatelji iz otroštva
Od zgodnjih dni jo spremljajo tudi prijatelji, s katerimi se druži še danes in imajo v njenem življenju pomembno vlogo. »V bistvu sem zelo vesela, da sem zelo hitro, že v začetku srednje šole, spoznala, kaj pomeni pravo prijateljstvo. In te osebe, ki jih imam zdaj poleg sebe v življenju, cenim najbolj na svetu. Čutim in vem, da imam njihovo podporo, vedo pa tudi, da sem tudi jaz tam, za njih. Seveda so veseli ob vsakem uspehu, pridejo na koncerte, poslušajo mojo glasbo, vendar sem na koncu dneva v njihovih očeh še vedno samo Eva. Prav prisrčna anekdota se mi je pripetila z eno izmed mojih najboljših prijateljic Martino, s katero sva se spoznali na fakulteti. Ona je bila moja velika oboževalka že od oddaje Misija Evrovizija, a jaz tega nisem vedela do drugega letnika. Takrat mi je priznala, kakšno tremo je imela, ko me je spoznala, in kako težko je skrivala navdušenje pred mano, da ne bi izpadla čudna. A se je zelo hitro sprostila, saj je spoznala, da sem jaz zasebno še bolj odštekana. Edina razlika med mojo javno in zasebno podobo je mogoče ta, da me boste zasebno najverjetneje videli v trenirki in nenaličeno, medtem ko me na odru ne boste.«
Lucky in ljubezen
Prave vrednote so tisto najpomembnejše, kar ji je dala družina. »Ljubezen, občutek pripadnosti, varnosti … Starša sta me naučila vztrajnosti, spoštovanja, mi dala vedeti, da se za stvari, ki si jih želiš, moraš potruditi, trdo delati za njih. Dala sta mi dobro popotnico za življenje, za kar sem jima neizmerno hvaležna.« Je pa pravi in zelo pomemben družinski član postala tudi kuža, ki je Evi življenje obrnil na glavo. In to v najboljšem smislu. »Sicer sem bila psov že vajena, saj smo doma na Koroškem imeli dva psa in mi je bilo jasno, kaj to pomeni. Je pa res, da je Lucky moj prvi pes, čisto moj in občutek je drugačen. V moje življenje je prinesel dodatno odgovornost, hkrati pa ogromno ljubezni in miru. Občutek imam, da me kdaj razume bolje kot kdor koli drug. Zanimivo je, kako ti lahko žival da vedeti, da si zanj v življenju vse, pa ne zna niti govoriti.«
Kadar ima čas, se rada posveča tudi branju dobrih knjig ali pa se odpravi v hribe. »Rada se namenim tudi k svoji družini, tako da se večkrat najavim na goveji župici doma na Koroškem.« Je pa pevka nekoliko bolj skrivnostna, ko beseda nanese na ljubezen. »V bistvu nikoli nisem razumela, zakaj je to tako zanimiva tema. Ne vem, nekako ne čutim potrebe po tem, da bi ljudem o svoji zvezi na široko razlagala. In prav se mi zdi tako. Pa še to: a si predstavljate, kakšen naval žensk bi bil, če bi v vsakem intervjuju povedala, kako dobro kuha … Saj me razumete, kajne?« se nasmeji.
In kako ji tako dobro uspe čuvati svojo zasebnost? »Niti ne bi rekla, da jo tako zelo čuvam zase. Na družbenih omrežjih z veseljem delim tudi kaj iz zasebnega življenja, je pa res, da ima vse svoje meje. V moje zasebno življenje so vpletene tudi druge osebe, ki imajo rade svojo zasebnost in jaz to spoštujem in tega dela ne izpostavljam. Ljudje pa lahko spoznajo mene takšno, kot sem, in stvari, ki se mi dogajajo, tako dobre kot slabe. Kdaj me dobijo v večji meri, drugič v manjši.«
Včasih pozabi, da je znana medijska oseba
Kljub temu da je Eva zdaj že deset let del slovenske glasbene scene, se še vedno ni navadila, da jo občasno ustavijo na ulici in ogovorijo. »Kdaj prav pozabim na to in sem čisto šokirana. Potem pa se spomnim: aja, Eva, tebe poznajo.« Med največje prelomnice v življenju šteje enega svojih največjih glasbenih uspehov, nastop na Evroviziji. »Takrat se je moja pot pravzaprav začela in mogoče danes ne bi bila tu, kjer sem, če ne bi dobila te priložnosti. Pozneje je bila velika prelomnica tudi matura oziroma izbira fakultete. Takrat sem se znašla na razpotju, bila sem v dvomih, ali sem se pravilno odločila ali ne. Tudi to, da sem se pozneje preselila od doma, šla na svoje, je zame velika prelomnica v življenju. Nenadoma imaš vse odgovornosti odraslega človeka, za katere ti prej ni bilo treba skrbeti. Moja velika želja pa se je izpolnila leta 2019, ko sem izdala svoj prvi album in začela sodelovati z zdajšnjo ekipo, z mojim bandom, s katerim smo začeli pisati novo zgodbo.« Seveda pa so, tako kot pri večini ljudi, tudi pri njej prišli trenutki, ko je hotela vreči puško v koruzo. »Človek se večkrat znajde na robu obupa, vsi se srečujemo s takšnimi ali drugačnimi padci v življenju, od nas pa je odvisno, ali bomo vztrajali ali ne. Pri stvareh, ki mi pomenijo ogromno, ne poznam druge izbire kot to, da vztrajam naprej in ne odneham. Takšna sem tako v odnosih kot tudi v glasbi. Najtežje je seveda takrat, ko rezultati tvojega truda in dela tisti trenutek niso takšni, kot bi si jih želel. Zavedam pa se, da so za rast in dolgoročen uspeh potrebne ravno takšne izkušnje. Čeprav sem začela s samim 'vrhom', sem morala potem narediti velik korak nazaj in začeti na novo. Vse, kar sem imela, je bilo ime Eva Boto, ki pa je zdaj, po desetih letih, bogatejše za kar nekaj izkušenj, uspešnih projektov in prelepih spominov.«
