»Medtem ko sem prvo obdobje koronavirusa preživel brez okužbe, čeprav sem bil v gledališču v stiku z okuženo kolegico, me je različica delta položila v posteljo kot majhnega otroka,« začne svojo grenko pripoved Gojmir Lešnjak - Gojc, ki se zelo dobro spominja 28. oktobra 2021, ko je začutil prve simptome okužbe. »Zdi se mi, da vem, kje sem se okužil – v neki veleblagovnici. Sicer sem bil ves čas zelo previden. Nosil sem zaščitno masko in se razkuževal, da ja ne bi prinesel okužbe domov, ker ima žena težave s pljuči, a očitno vsa moja previdnost ni bila dovolj. Oba z Zvonko sva bila na hitrem testu pozitivna, zato sva odšla še na PCR-test, ki je prav tako pokazal okužbo. Ostala sva doma. Medtem ko ženi ni bilo nič, v bistvu se ji je kisik v krvi še izboljšal, je pri meni padel do te mere, da me je 6. novembra reševalno vozilo odpeljalo najprej v klinični center, od tam pa takoj na Golnik.«
Boj za življenje
Na Golniku se je začel njegov boj za življenje. Gojc, kot ga kličejo prijatelji, je tri tedne preživel na intenzivnem oddelku, saj so se mu pljuča sesedla, posledično pa so možgani dobivali premalo kisika. Na njegovo srečo ga ni bilo treba intubirati in dati v umetno komo, se mu pa ob pripovedovanju v oči še vedno prikradejo solze. »Povedati moram, da je bolnišnica Golnik res odlična bolnišnica z izjemnimi zdravniki, sestrami in vsem preostalim osebjem. Tri tedne sem gol ležal na intenzivnem oddelku, ves čas sem bil priklopljen na številne naprave. Ležal sem v sobi, v kateri dan in noč gorijo luči, ves čas nekaj piska, utripa … Medicinsko osebje te z nadčloveškimi napori skuša ohraniti pri življenju. Videl sem, ko so koga odpeljali, pa sem mislil, da je šel na pregled, a se potem ni več vrnil. Neznan, čuden občutek, ko pomisliš, da bi bil lahko na njegovem mestu ti,« pripoveduje Gojc, ki v tistem času ni imel nobenih stikov z domačimi, razen ob eni priložnosti, ko so, oblečeno v skafander, k njemu spustili hčer. »Ko je prišla, najprej sploh nisem vedel, da je ona. Sploh nisem dojel, ko mi je nekaj pripovedovala. Šele ko sem videl njene oči, sem jo spoznal,« odkrito priznava in dodaja, da ga je bolezen hudo zdelala predvsem fizično.
Soča in Zdravilišče Laško
Po treh tednih se je njegovo stanje s kisikom v krvi vendarle toliko izboljšalo, da so ga prestavili na navadni covidni oddelek, kjer je preživel še dva tedna, potem pa je končno lahko odšel v domačo oskrbo. »Ko sem odhajal z Golnika, sem šel zelo težko po stopnicah. Neverjetno, kako ti telo izpije vso moč iz mišic. Sicer so me na noge postavili že na Golniku, še več dela pa sem potem opravil skupaj s strokovnjaki v Rehabilitacijskem centru Soča in pozneje v Zdravilišču Laško. V obeh ustanovah imajo urejeno postcovidno rehabilitacijo, kjer se s pacienti ukvarjajo izjemni strokovnjaki. Okrevanje v Soči in Zdravilišču Laško je na moje veselje prineslo res velik napredek. Dr. Topoličeva, specialistka za fizikalno in rehabilitacijsko medicino v Zdravilišču Laško, je najprej opravila celoten pregled, potem pa sem pod budnim očesom fizioterapevtke Ane izvajal vaje, ki sta mi jih predpisali z zdravnico.«
V desetih dneh, kolikor jih je preživel v Laškem, ni bilo časa ne za smiljenje samemu sebi ne za počitek. »Zjutraj sem imel vaje z rekviziti, s katerimi sem krepil zgodnji del telesa. Potem so bile na vrsti vaje za krepitev nog. Vsak dan sem imel tudi masažo in hitop – protibolečinsko terapijo s pomočjo električnih impulzov. Imel sem protibolečinsko akupunkturo, vaje na tekaški stezi, ki jo imajo postavljeno v bazenu. Plaval sem in telovadil z utežmi. Odlična terapija za moja pljuča, ki so delovala, ko sem odhajal z Golnika, še vedno z zmanjšano zmogljivostjo, pa je bila solna soba, v kateri vpihavajo v zrak sol, ki jo vdihavaš in pljuča se ti odlično čistijo.«
Seveda je pomembno vlogo pri izboljšanju počutja imela tudi odlična kulinarika, kajti, kot malce hudomušno pripomni Gojc, »apetit je pa bil, kar je bil dober znak, da mi gre na bolje. Ne vem sicer, kakšna je bila hrana na Golniku, ker nisem imel ne okusa ne vonja in sem jedel tudi stvari, ki jih drugače ne jem. A dejstvo je, da je tudi hrana zelo pomemben dejavnik pri okrevanju vsakega pacienta.«
Prijatelji
Gojčeva rehabilitacija dobro napreduje in verjame, da bo do jeseni že v stari kondiciji. Priznava pa, da ga je ta izkušnja zaznamovala. »Ja, spremenil sem se. Odkar se mi je to zgodilo, uporabljam samo še zaščitne maske FFP2 in nobenih drugih več. Tiste cunje, ki sem jih nosil okoli žnablja prej, ne pridejo več v poštev. Sicer pa so moji stiki s prijatelji normalni, takšni kot pred okužbo. Vesel in hvaležen sem, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi, me podpirajo in spodbujajo. Izjemno psihološko podporo mi je nudil Jurij Zrnec, ki je tudi sam pred časom preživel hudo zdravstveno kalvarijo. Vsak dan mi je pošiljal bodrilna SMS-sporočila, slišala sva se po telefonu, včasih sva se tudi videla po videopovezavi. Potem so bili tako ali drugače ves čas ob meni tudi kolega in prijatelja Jaša Jamnik in Bojan Jurjevčič, pa Zdenko Badovinac in še jih je bilo, da ne bom komu delal krivice. Vsi so bili in so še vedno zelo pozorni do mene. Pazili so name in bili pripravljeni priskočiti na pomoč tako meni kot moji ženi v vsakem trenutku,« je hvaležen Gojc.
Moč in voljo za ozdravitev pa je razen pri prijateljih črpal tudi iz želje, da bi se lahko čim prej vrnil domov na Kras, kjer tako rad preživlja vsako minuto življenja. Ob sosedih, s katerimi se odlično razume, ga čakajo tam njegova drevesa, s katerimi se redno pogovarja. »Pred časom sem se zaljubil v moja sadna drevesa. Še več, čisto nor sem na njih. S prijateljem Iztokom cepiva češnje, hruške, jabolka, slive, ringloje … Obrezujem jih pa sam. Ker se z drevesi pogovarjam, moram povedati, da mi vračajo ljubezen s tem, ko pridno rastejo, in upam, da kmalu tudi obrodijo. In v tistih najtežjih trenutkih, ko sem ležal v bolnišnici, sem velikokrat vizualiziral prav to, kako rastejo ta moja drevesa. In to mi je dajalo vero ter upanje v življenje, da bomo kmalu spet poklepetali.«
Spet na oder
Sicer pa si je čas med okrevanjem krajšal z dopisovanjem s prijatelji ter gledanjem filmov in nadaljevank. Ja, tudi s serijama Ja, chef in Gospod profesor, ki so ga posneli lani poleti, ko še ni slutil, kakšna usoda ga bo doletela jeseni. Z veliko radovednostjo si je nanizanki ogledal in bil nad videnim zelo navdušen. V glavi pa je že koval načrte za jesen, ko bo spet stopil na odrske deske. »Takrat bomo končno postavili na oder gledališko glasbeno komedijo Moj živòt je RokentRol, ki nam jo situacija s covidom-19 že dve leti neusmiljeno odmika. V predstavi nastopajo štirje glasbeniki – Miran Juvan, Robert Pikl, Jože Houko in Peter Ogrinc – in pa Jaša Jamnik, s katerim sva skupaj pisala vezno besedilo. Za predstavo je bilo vse pripravljeno že pred covidom-19 – besedila songov in glasbo sem napisal že leta 2018, je pa kar malo srhljivo, kako vizionarska je na neki način ta predstava. Rokentrol, kot je moj oče poimenoval rock 'n' roll, je prispodoba za razpadanje naših priletnih teles. Tja pač vsi gremo. In ko zdaj prebiram ta besedila, se mi zdi zelo smešno, kot da bi vedel ali slutil, da se mi bo nekaj zgodilo,« pravi Gojc.
Kljub temu da se bo čez dve leti lahko upokojil, o mirovanju ne razmišlja. »Dokler bomo 'gurali', bomo 'gurali',« pravi, pa čeprav ne more mimo dejstva, da mu je okužba z različico delta ob tem, da je izgubil celih dvanajst kilogramov, pustila tudi druge trajne poškodbe. »Zdaj imam kot nonoti tudi jaz tisto škatlico za tablete. Zaradi pljučne embolije in tromboze bom moral še kar nekaj časa jemati zdravila. Medrol, ki mi je rešil življenje, je tako hudo zdravilo, da ima veliko stranskih učinkov. Med drugim se je tudi sladkorna bolezen tako močno izrazila, da moram jemati zdravila za uravnavanje ravni krvnega sladkorja. Se mi pa počasi vrača mišična moč, za kar imata veliko zaslug tudi moji fizioterapevtki Sonja iz Soče in Ana iz Zdravilišča Laško. Z veseljem opažam, da lahko zdaj počasi prehodim brez postanka po stopnicah dve nadstropji, sam vozim avto in odidem tudi na daljši sprehod. Skratka, veselja in volje mi ne manjka, kar je najboljši znak, da se bomo še nekaj časa družili.«
