Med njimi vidim sebe. Hodim z njimi. Še danes sem tista ženska z eno malo torbo na rami, z vsako roko držim po eno otroško ročico in korakam v neznano. Le da je od takrat minilo 30 let. Nikoli se nisem vrnila v svoj sarajevski dom, v naše življenje. Naša družina je razpadla na drobne kose. Nesmiselna vojna nas je razmetala po petih državah na treh celinah.
Vsi se sprašujejo, koliko časa bo trajalo to nasilje nad Ukrajino, a nihče ne pozna odgovora. Zlasti ne tisti, ki jo zapuščajo, in še toliko manj tisti, ki ostajajo. Jasno je edino to – mir bo prišel prepozno!
Gledam prispevek o treh mladih ženskah, ki so z otroki prispele v Vukovar. Skoraj absurdno je, da 30 let po tem, ko smo bili priče, kako je pod srbsko agresijo klonil hrvaški Vukovar, ter grozljivih prizorih eksodusa žensk, otrok in starejših – ob čemer smo govorili, da se to ne sme nikoli več ponoviti! – zdaj vse to znova doživljamo sredi Evrope. Moč strahovitega orožja, ki je medtem postalo še bolj rušilno, znova lebdi nad nič krivimi ljudmi. Z njimi sem v Vukovarju, držimo se za roke in se sprašujemo, zakaj.
Spremljamo, kako se svet zgraža, kako obsoja nasilje, kako povsod protestirajo in vsi poudarjajo, da delujejo združeno kot še nikoli. Plapolajo ukrajinske zastave, politiki se na govornicah šopirijo, ozaljšani s kravatami v barvah zastave te nesrečne države, industrija orožja si mane roke, tako kot to počnejo tudi drugi veliki in obilica majhnih vojnih dobičkarjev. Veliko in preveč je bolečih vzporednic, ki me vračajo v Sarajevo leta 1992 in še naslednja štiri leta.
»Odhajam samo za toliko časa, da se ta situacija umiri,« sem govorila možu, ko se je med razbitinami, ki so jih povzročile granate, od nas poslavljal na sarajevski avtobusni postaji. Moški v solzah, tako kot današnji mladi ukrajinski očetje, ki se poslavljajo in kleče na kolenih objemajo svoje malčke ter obljubljajo, da bodo obvarovali njihov dom.
Jaz sem še danes ženska, ki se poslavlja.
Sankcije, »mirovna pogajanja«, prvi krog, drugi krog … Velike besede, prazne besede, odlašanje, kupovanje časa, velike in male politične igre … Kako daleč bi lahko bil ta (ponovni) mir, pove podatek, da Evropa pričakuje sedem milijonov beguncev iz Ukrajine. Medtem v številnih parlamentih ploskajo, tu so stoječe ovacije za Zelenskega, solze v očeh … Velike in močne države pošiljajo orožje, državica na sončni strani Alp pošilja stare kalašnikovke in nekakšne čelade (upamo, da ne tiste od nekdanje JLA). Človekoljubna pomoč, humanitarni koridorji … Oh, vse to mi je tako boleče znano, vse te ribje in mesne konzerve, ki jim je potekel rok trajanja, mleko v prahu, decilitri olja, nekaj sveč … Kakšno lakoto morda res ublažijo, a prava resnica je ta, da ljudje živijo v strahu, da so se morali preseliti v podzemlje svojih mest, da umirajo in umirajo v stanovanjih, v vrstah, ko čakajo na vodo, v vrstah za kruh. Vse to smo na območju Evrope že videli pred 30 leti.
Sočustvovanje in pošiljanje pomoči se zdi zgolj umirjanje slabe vesti preostalega sveta. Gre za odlašanje slehernega posredovanja. Bojim se, da se bo tudi v Ukrajini – tako kot v Bosni – odziv sveta dolgo, predolgo omejeval zgolj na »obsojanje gnusnih napadov in pozive k premirju«. Tako je bilo v Sarajevu. Iz 21 držav je bilo 12.866 poletov z letali, pripeljanih je bilo 160.000 ton hrane in medicinske pomoči ter evakuiranih okoli 1300 ranjencev. Na Sarajevo je padlo najmanj pol milijona izstrelkov. Samo 22. julija 1993, ki velja za najstrašnejši dan vojne, so na mesto izstrelili najmanj 3777 granat. Povprečno jih je padlo po 329 na dan. Mesto je bilo 1425 dni brez vode, elektrike, ogrevanja in hrane. Ubitih je bilo 11.541 odraslih in 1601 otrok. Ranjenih je bilo najmanj 50.000 prebivalcev, mnogi med njimi so za vedno ostali invalidi. Njihove rane so moje rane.
V tretjem letu vojne – šele po tem, ko so bosanski Srbi ubili tri ameriške vojake, ter po pokolu na tržnici Markale in pokolu v vrsti za kruh, ki sta bila po spletu okoliščin posneta, tako da se je svet, ko je videl to strahoto, zgrozil – se je Amerika odzvala in na območje Jadranskega morja poslala letalonosilko. Mama mi je pripovedovala, da so takrat v njenem stanovanjcu v 12. nadstropju stolpnice popili zadnje žganje, ki so ga hranili za trenutke, ko bi bilo komu slabo zaradi bolezni ali lakote, in nazdravljali miru. »Vojne je konec, vojne je konec!« so vzklikali. Še dobro, da v tistem trenutku niso niti slutili, da bo trajala še skoraj celo leto. Šlo je zgolj za politično napenjanje mišic.
Mir je prišel prepozno. Za premnoge, ki so bili ubiti v tem zadnjem letu vojne, in za njihove svojce je mir prišel prepozno.
Kolona groze, kolona vojaških vozil, dolga 60 kilometrov, se bliža Kijevu. Čutim, kako se zemlja trese pod tem železnim bremenom.
Groza nas je pomisliti na to, kakšna bo usoda tega mesta. Svetovno znani žvižgač Edward Snowden je na Twitterju zapisal, da svet v Ukrajini ne bi smel ponoviti napake iz Bosne in Hercegovine, da Kijev ne bi smel biti Sarajevo. »Iskreno rečeno, ta možnost se mi zdi tako strašna, da je že misel nanjo pretežka,« je zapisal.
