Ob dvojnem jubileju se mu bodo 19. 3. ob 20.00 poklonili s posebnim radijskim koncertom z Big Bandom RTV Slovenija, obogatenim z godali iz Simfoničnega orkestra RTV.
Debitiral na oprsju primadone
Svoj odrski krst je Leskovar doživel že pri še nedopolnjenih treh letih – v operi Madama Butterfly v ljubljanski operi – in to na oprsju slovite češke operne pevke Valerije Heybalove. Zamenjal je svojo leto dni starejšo sestro (Lado ima še tri leta mlajšega brata), ki je postala pretežka. Sicer pa mu ta zvrst glasbe ni najbolj blizu. »V operi se predvsem kaže, kakšen glas in kakšne možnosti ima nekdo, mene pa sam glas ne zanima, zanimata me interpretacija idej in besedila,« pojasnjuje Leskovar, in omenjenega boste na njegovih koncertih vedno deležni v izobilju. Na svojih nastopih pa je rad obdan tudi z uglednimi gosti.
Tuji zvezdniki so ga v hipu vzeli za svojega
Med drugim se je pred leti njegovemu vabilu odzvala britanska igralka Vanessa Redgrave, ki je zapela pesem Nocoj pa, oh, nocoj. Spoznala sta se leta 1967 na Opatijskem festivalu, kamor so jo povabili kot gostjo, on pa je tam pel. Bil ji je tako všeč, da si ga je zaželela za soigralca v filmu Isadora.
»Vanessa ni bila zadovoljna z igralcem, ki bi moral upodobiti gospoda Bugattija. Ko me je videla peti, je menda rekla: 'Tale!' Potem so me poklicali na poskusno snemanje, čez mesec dni pa so mi povedali, da sem dobil vlogo. Od takrat sva prijatelja. Vanessa je bila tudi moja poročna priča, ko sem leta 1967 v drugo dahnil da.Sem tudi eden od zelo redkih izbrancev, ki jih je z družino povabila k sebi domov v London na božično kosilo, ki ga je sama skuhala,« pripoveduje Lado, ki je prijateljeval tudi z Arsenom Dedićem, Oliverjem Dragojevićem in Rogerjem Moorom, družil pa se je z Moniko Vitti, Liz Taylor, Richardom Burtonom ter Geraldine Chaplin. A če se vam po zapisanem sodeč zdi, da je bilo njegovo življenje posuto s cvetjem, se zelo motite.
Težko otroštvo
Njegovega očeta so namreč 22. junija 1945, ko je bil Lado star komaj tri leta, ubili, ker je bil kapelnik domobranskega vojaškega orkestra. In potem so zelo težko živeli. Mama je delala v dveh službah, da je lahko vzdrževala tri otroke, z njimi pa so živeli še babica in mamina sestra. »To je bilo življenje, ki ga nikomur ne bi želel. Če bi živeli na vasi, bi bilo drugače, mi pa smo živeli v središču mesta. Bili smo meščani, ki nimajo nič. Imel sem ene čevlje brez vezalk za poleti in pozimi. Prve dolge hlače sem dobil za birmo, ko sem bil star 14 let. Nosil sem kratke hlače in nogavice,« se spominja Lado.
Pri petih letih in pol so ga, ker je bilo res težko živeti, dali v rejo k očetovem bratu, stricu Ludviku, v Novo vas pri Slovenski Bistrici, da so bila ena usta manj. Delal je vse, tudi pasel krave. Ko se je ena od njih gonila, ga je napadla z rogom in mu na desnem licu pustila trajen spominek. Ker je od nekdaj zelo rad pel, so ga na sedminah pogosto dali na mizo med oglodane piščančje kosti in je nastopal. V Ljubljano se je vrnil leta 1949, tik pred začetkom prvega razreda osnovne šole. Tega leta se je mati tudi drugič poročila, da bi lažje preživela družino.
»Ta mož je bil za nas fenomenalen. Jaz se ga spomnim kot nekaj najlepšega. Par mesecev po poroki pa je bil sovoznik v avtu, ki je doživel nesrečo. Nekdo se je zaletel vanje in po mesecu dni je umrl v bolnišnici. To so bile grozne travme za mamo, saj je bila to zrela, prava ljubezen, in potem sem ji bil jaz zaslomba. Kasneje se je mati še tretjič poročila, a se je, potem ko je izšolala gospoda (ko sta se spoznala, je imel narejene zgolj štiri razrede osnovne šole), ločila. To jo je precej prizadelo. In spet sem bil jaz tisti, ki jo je tolažil. Zaradi tega noči in noči nisem spal in skoraj padel v šoli. Potem pa sem si rekel, da imam tega dovolj, in sem se odločil, da grem na srednjo pomorsko šolo v Piran,« pripoveduje Lado.
Odhod od doma
Na Obali je poleti 1957 tudi prvič nastopil za denar (z glasbo je sicer ostal povezan ves čas: v osnovni šoli je pel v zboru, v nižji gimnaziji pa so s Primožem Lorenzem, Gregorjem Tozonom in Pavlom Gregorcem naredili kvartet Veseli dečki), in sicer v hotelu Jadran.
»Sicer takrat tega nisem delal za denar, ampak zato, da sem lahko pel pred občinstvom. Leto zatem sem s fanti ustanovil orkester pomorske šole. Igrali smo na mladinskih plesih. To je bilo super, ker so nam dali večerjo in še malo vinčka zraven. Internatska hrana namreč ni bila bog ve kaj,« pravi Lado. Peli so pesmi Elvisa Presleyja in Paula Anke, glavna popevka pa je bila Tell Laura I Love Her Raya Petersona. Leskovar je to do nerodnega padca in neustrezno zaceljene poškodbe počel tudi ob spremljavi kitare, ki se jo je naučil igrati sam, svoje znanje pa je nato prenesel na Borisa Cavazzo, ki je bil v pomorski šoli letnik pred njim. Ko so imeli pomorske plese, pa so si izposodili čoln in šli z njim po dekleta, da so imeli s kom plesati. Po srednji šoli je Lada čakala vojska. Takrat je trajala tri leta, mama pa mu je pomagala, da je šel za 11 mesecev v šolo za rezervne častnike in je bil potem pomočnik poveljnika torpednega čolna. Tudi tam je pel.
»Imeli smo ansambel in jaz sem vsako nedeljo z njimi pel v Domu mornarice, zastonj, jasno. Septembra 1962 je bil v Splitu Tito. Pogledat in poslušat ga je prišlo 120.000 ljudi. Po govoru sem zapel z ansamblom, in sicer Frankie v slovenščini. Leta 1967 sem Tita tudi spoznal, z Jovanko sem tudi plesal, a bolj na široko,« v smehu pripoveduje Leskovar.
Izjemen pevec in interpret
V svoji pevski karieri, ki ga je po šolanju in vojski vodila nazaj v prestolnico, nato pa v Beograd, po državah Sovjetske zveze, nazaj v Beograd in znova, a tokrat za trajno, v Ljubljano, je posnel več kot 300 popevk in šansonov. S svojim opojnim baritonom pa pesmi še vedno žlahti.
»Pred dvema letoma in pol sem posnel pesem Grešio sam, za katero je besedilo napisal Duško Trifunović, melodijo pa Dragan Ilič, nedavno pa sem v Novem mestu posnel skladbo za Beogradsko proleće, kjer sem prvič pel leta 1963. Najstarejši bom in se zelo veselijo, da bom prišel. Pri teh letih se namreč v zabavni glasbi ne poje več, ker ljudje dobijo starostni vibrato. Jaz imam srečo, da je še vse v redu. Ko bom čutil, da ne zmorem več, se bom umaknil z odrov,« zagotavlja Lado. Tako se bo lahko v celoti posvetil svoji četrti ženi Verici (njegova prva je bila Meta Rudolf, takrat študentka pravne fakultete iz Ljubljane, točneje Marjetica Ana Rudolf, pozneje Rupel, druga Srbkinja Jelena Bjeličić, tretja pa Rusinja Nona Skomorovska, televizijska voditeljica in koncertna pianistka), s katero sta skupaj že več kot 30 let in ki ji še vedno vsak teden kupi šopek rož, ter sinu Martinu, ki je na svet privekal leta 1994. Lado ima sicer še enega sina Dušana, ki se mu je rodil v drugem zakonu, a ta živi v Beogradu in z njim nima stikov. Zanju ga zelo skrbi.
»Jaz sem svoje preživel in hvala bogu smo živeli v sistemu, ki je bil bolj človeški. Pravijo, da je bil komunizem svinčen, jaz pa pravim, da je bil zlat: zdravstvo je bilo urejeno, imeli smo službe, brezplačno šolstvo, tudi počitnice si imel in še celo domove, če nisi imel denarja. To so osnovne stvari življenja. To, da na začetku nismo imeli kavbojk, je pa vseeno, smo imeli pa izlet v Trst in potem 'švercali',« se tistih časov z nostalgijo spominja Lado.
