»Nadaljnjega dela na vlogi sem se veselila, Tina se namreč v drugi sezoni sooči z mnogimi izzivi od poslovnih preizkušenj, uveljavljanja avtoritete, etičnih dilem, težav v odnosih v službi in doma... V glavnem, veliko mesa za igranje,« pravi Nika Rozman, ki je zelo uspešno nastopila že v nanizanki Jezero. V njej so igralci poleg svojih poklicnih sposobnosti morali pokazati še veliko odpornost na mraz, saj so delali v resnično zahtevnih pogojih. Tudi v drugo jim ni bilo preveč laže, saj so snemali sredi poletja na prelepih ljubljanskih ulicah. »Jaz sicer težje prenašam mraz kot vročino. Pa vendar je bilo najhuje snemati v zaprtih prostorih brez klime, potne srage so delale preglavice maski in kostumu. Pri snemanju pogosto v hecu pravimo, da si plačan za čakanje. To ne pomeni, da takrat igralec nič ne dela, ravno obratno. Takrat se koncentriram, sproščam, zbiram energijo in pripravljam na trenutke pred kamero. To zadnje je užitek, ki je odvisen od tega, koliko sem lahko ostala zbrana med stalnim prekinjanjem, ponavljanjem in pripravljanjem seta, ki je neizbežni del snemanja,« pove Nika, ki je s svojim delom po različnih gledališčih in na televiziji postala eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralskih obrazov. Vendar je slava v Sloveniji čisto drugačna kot je kje v tujini, kjer so zvezdniki res zvezdniki.
Delo ji daje energijo
»Mene včasih nekateri pozdravijo, ker se jim verjetno zdim znana, kdo se mi tudi lepo nasmehne ali čestita za vlogo,« pove Nika o svoji prepoznavnosti. Vendar pa bolj kot na zunanji podobi posveča pozornost delu. Počne kopico stvari, od gledaliških projektov, nanizank, filmov, vodenja oddaje, sinhronizacije risank. Zato se lahko upravičeno vprašamo, le kako ji vse to uspe. »Energijo mi vrača delo na projektih, ki me polnijo. To, da lahko počnem nekaj, kar imam rada, je veliko darilo. Tudi raznovrstnost projektov in neprestano srečevanje z novimi ljudmi in načini dela je nekaj, kar me ohranja živo,« pravi igralka, ki je bila na začetku svoje kariere redno zaposlena v gledališču, kar so želje mnogih mladih igralcev. Nato pa se je sama raje odločila za svobodo.
Izjemne vloge že na začetku
»Mlajšim igralcem, ki so ravno končali s študijem, je v trenutnem obdobju epidemije, stalne negotovosti in zapiranja gledališč verjetno težje, saj je to čas, ko potrebuješ priložnosti, da se lahko vzpostaviš, nabereš izkušnje in opozoriš nase s svojim delom. Korona zapira dvorane in odganja občinstvo, nevladniki se borijo za preživetje, za delo na filmu moraš skoraj imeti srečo, zato je do angažmaja težko priti. Jaz sem se takoj po akademiji zaposlila v MGL, kjer sem že na začetku dobila izjemne vloge, s katerimi sem se lahko predstavila javnosti. Dramsko gledališče me je skalilo v nastopanju, tam sem nabirala kondicijo, ves čas pa sem posegala tudi po drugih projektih in področjih,« pove Nika, ki se rada spogleduje tudi s tujino. Hitro pa navrže, da se je tam težko prebiti. In če bi imela recept za to, bi ga že uporabila. »V tujini je film oziroma avdiovizualna industrija priznana gospodarska panoga, ki prinaša veliko denarja, zato je konkurenca močna in pravila so zelo jasna. Že pot do agenta je težka, potem se moraš dokazati na avdicijah, imeti določene izkušnje in jih znati iztržiti. Biznis. Pri nas avdiovizualni sektor še vedno deluje na meji preživetja, saj ga tudi država (še!) ne prepoznava kot vrednega naložbe, čeprav se je v tujini to izkazalo (če že govorim o ekonomski plati) več kot donosno.«
Nika je ves čas aktivna, tako in drugače. Od nekdaj je bila zelo pridna in jo je bilo povsod zadosti. »Cenim radovednost in raziskovalni duh. Verjetno mi je to ostalo od otroških let,« pove igralka, ki si, kljub veliko dela in številnim projektom vsake toliko rada vzame čas zase. Takrat si baterije najboljše napolni v naravi. Zelo pa uživa tudi v gledanju večernih nanizank Seinfelda, pogosto pa jo boste srečali tudi v kuhinji. »Dobro pa tudi kuham, skoraj vedno brez recepta, po občutku.«
