Petra Majdič se je 17. februarja 2010 zapisala v olimpijsko zgodovino, ne samo Slovenije, pač pa vsega sveta. Njen neverjeten nastop, ko je kljub petim zlomljenim rebrom in nepredstavljivim bolečinam osvojila bronasto kolajno, bo za vedno z zlatimi črkami zapisan v knjige slavnih olimpijskih zgodb. Petra Majdič aktivno ne tekmuje že več kot desetletje, tako da bo tudi 24. zimske olimpijske igre spremljala na daljavo. V Pekingu ima Slovenija spet svoje favorite za kolajne, med njimi pa je tudi smučarska tekačica Anamarija Lampič, ki bo poskušala ponoviti ali nadgraditi uspehe Majdič iz Vancouvra in Vesne Fabjan iz Sočija štiri leta pozneje. S Petro Majdič smo se pogovarjali prek Zooma, dan pred uradnim odprtjem iger.
Ste že pogledali urnik tekmovanj? Kolikor sem videl, bodo tekačice in tekači na smučeh praviloma startali okoli osme ure po našem času, kar po pekinškem času pomeni okoli 15. ure. To je precej pozno za tekmo, kajne?
Drži. Za tekmovalce je to relativno pozno, predvsem pa bo težava, ker se bo pozno popoldne začelo hladiti. Dodaten občutek mrazu daje močan veter, ki je tam. Ta čez dan, če sije sonce, sploh ni tako problematičen, proti večeru pa – sploh če gre za sprintersko tekmo, ki lahko traja tudi pet ur – bo zelo hladno tekmovalcem v teh zahtevnih razmerah.
Ali se spomnite, kje ste nastopali pri najnižjih temperaturah?
Zame je bil to Kuusamo, Finska, bilo je res pasje mrzlo. Finska je seveda dežela tisočih jezer in tudi tam so bila jezera, kar dviguje vlago in okrepi občutek mrazu. Tik za najhujšim spustom, kjer smo dosegali hitrosti tudi do 60 kilometrov na uro, je šla trasa ob jezeru; se pravi visoka vlaga in –23 stopinj Celzija, to je huda kombinacija. V Pekingu vsaj te vlage nimajo, jim bo pa zato preglavice povzročal veter. Drugače bodo razmere enake za vse.
Kako se tekmovalci sploh lahko prilagodijo na tak mraz?
Takrat smo imel več slojev smučarskega perila, čez to smo si pod dres dali še časopisni papir, ker je to eden najboljših izolatorjev. V to smo se zavili noge in pokrili prsa, da smo si vsaj pljuča zaščitili.
Kakšno vlogo pri teku na smučeh igra umetni sneg, ki bo prevladoval na igrah na Kitajskem?
To, kar so organizatorji naredili brez naravnega snega, je pravi mali čudež, ki je seveda veliko stal. Razmere bodo za vse enake, je pa težava teh olimpijskih iger, da tekmovalci niso imeli generalke. Običajno se gre na novo prizorišče vsaj eno leto prej pregledat terene, profile prog, tam se testirajo vremenske razmere in podlaga. Če tekmovalci ne morejo preizkusiti prog prej, ne morejo vedeti, kaj jih čaka. Zato odločilno vlogo igra številčnost servisne ekipe, kjer imajo večje nacije več resursov in več parov rok. To bo za serviserje nedvomno pravi boj s časom, kljub manjši ekipi pa imam polno zaupanje v slovenski servis, ki pri svojem delu dela čudeže. Če komu, bo njim uspelo pripraviti najboljše smuči med vsemi, kar je ključen pogoj, da se lahko tekmovalec sploh bori za kolajno. Da so v servisu tega sposobni, so že večkrat dokazali. Seveda, za dolgoročno načrtovanje te igre niso ugodne, saj tekmovalci ne vedo, kaj pričakovati; tudi umetni sneg je namreč drugačen v Evropi, Ameriki ali na Kitajskem. Na to vplivajo struktura vode, podnebje, veter, temperature … V praksi to pomeni, da je lahko sneg tak, kot da bil drsal po stiroporju, ali pa je podlaga zelo hitra.
Kakšno vlogo igra tekmovalec sam pri pripravi smuči in kolikšno vlogo pri tem igrajo izkušnje?
To je odvisno od tekmovalca. Če je to tekmovalec, ki se zanima za smuči, lahko izjemno veliko pomaga. Če pa je to tekmovalec, ki samo pride, zjutraj vzame smuči in reče »če letijo ali ne«, se mora serviser sam znajti. Praviloma so serviserji zelo izkušeni, poleg tega so malo psihologi in znajo oceniti, kako tekmovalec teče, in vedo natančno, kaj potrebuje. Poleg tega velja dodati, da je večina serviserjev zelo dobro fizično pripravljenih, kar pomeni, da tudi sami testirajo smuči. V mojih časih je bilo malo drugače, mi smo imeli zelo maloštevilen servis in sem veliko teh nalog sama opravila. Zdaj v zadnjih letih tega ni več.
Še ena specifika teh olimpijskih iger bo pomanjkanje gledalcev. Kakšno vlogo igrajo sicer ti pri tekmovanju, ali se medtem ko tečete, ves čas zavedate prisotnosti množic ob progi?
Dejstvo je, da ko vidiš gledalce, vsa ta igra dobi svoj smisel. Če pa tečeš pred praznimi tribunami, sam s seboj, nekje v naravi na Kitajskem, se lahko vprašaš o smiselnosti vsega. Šport živi z gledalci in živi zaradi gledalcev. Oni so nekakšen prevodnik informacij o tem, zakaj je pravzaprav šport pomemben. Prek njih prenašaš šport tudi na mlajše gledalce, ki lahko vidijo, da se je treba za uspeh truditi; da vidijo, da je to tek na dolge proge, da je treba vložiti 10, 20 let dela, osredotočenosti, želje, da lahko uspeš. Če nimaš gledalcev, komu boš to sporočil in kako? Prek televizije? To ni enako. Šport potrebuje gledalce ravno zaradi vzdušja, na drugi strani pa vsi ljudje potrebujemo živo spremljanje svojih športnih junakov. Po televiziji se bistveno bolj izgubi čustven naboj kot v živo.
V ekipni športih se rado reče, da občinstvo lahko ponese moštvo do zmage. Ali v teh končnih sprintih pride do enakega fenomena, se v zadnjih metrih zavedate vrveža okoli sebe?
Zagotovo, sploh če si mlajši ali če nisi tako pogosto na velikih tekmah, potem to čutiš. To ti da energijo, to te dvigne, govoriš si: 'Poglej, koliko jih je, poglej, kako navijajo.' Da, čutiš ta spektakel. Starejši, izkušenejši ko si, pa se te zadnje metre odklopiš od okolice, osredotočiš se na to, kje je ciljna črta, veš za vsak premik svojega sotekmovalca na levi, desni, spredaj, zadaj. To je nekaj neverjetnega. To je takšen občutek, kot da bi imel tako senzoriko oziroma zaznaval ne samo svoje telo, ampak še denimo dva metra okoli sebe. Dejansko veš za vsak premik, ki se dogaja pri sotekmovalcih, čutiš jih. To so izkušnje, leta treninga, da točno veš, kaj se dogaja, da čutiš, kdaj bo prišlo do napada, tudi ko ga ne vidiš. Takrat imaš toliko dela s tem, da preprosto ne gledaš okrog sebe in ne poslušaš gledalcev. Če si novinec, pa se utegne zgoditi, da tega šuma ne znaš izklopiti. In če je denimo v množici kakšen domač glas staršev ali prijateljev, ga v vsem tem hrupu prepoznaš. Veš, kdo je, veš, kje, pa čeprav je okrog sto drugih ljudi.
Minilo je že več kot desetletje, odkar ste končali tekmovalno kariero. Ali ste v vmesnem času ostali še v stiku s športom?
Da in ne. Da, zaradi tega, ker je partner trener švicarske reprezentance, poleg tega še vedno lahko pogledam eno samo tekmo in takoj vidim, v kakšni formi so tekmovalke, kako so trenirale čez poletje, ali imajo razvito vzdržljivost, ali imajo probleme s smučmi. Ta občutek še vedno imam. Je pa res, da imam zdaj toliko obveznosti s svojim podjetjem in družino, da nimam časa, da bi spremljala vse tekme svetovnega pokala. Pogledam izide, je pa res, da zdaj ne bi znala iz glave našteti vseh 30 tekmovalk na zadnji tekmi.
Ko poslušam vaše zgodbe izpred več kot desetletja o tem, kako ste si morali izboriti status, se mi zdi, kot da ste nekako igrali vlogo starejše sestre zdajšnjim tekmovalkam. Vi ste se morali postaviti zase in ustvariti razmere, da bi one lahko zdaj bile uspešne. Bi se strinjali s tem opisom? Ali še gojite stike s slovenskim tekom na smučeh, z generacijami tekmovalk, ki so prišle za vami?
Ko sem se umaknila, sem si zadala cilj, da se umaknem vsaj za deset let, zdaj pa bom verjetno to še podaljšala. Dobivala sem sicer vabila tudi iz mednarodnih organizacij, ampak ko sem si ustvarila družino, to ni bilo več mogoče. Težje potuješ in dejansko bi morala biti odsotna, to pač ne gre. Dva starša ne moreta biti odsotna, pri naju sem zato jaz tista, ki sem več doma. Da bi slovenskemu teku na smučeh pomagala, sem naredila dva koraka. Eden je bil ta, da sem eno leto še tekmovala, tako da je Smučarska zveza Slovenije lahko podpisala pogodbe za štiri leta in je bil s tem zagotovljen finančni proračun za vsa dekleta oziroma za tek na smučeh za mano, tudi po tem, ko sem se poslovila. Želela sem si, da imajo, naj delajo, naj se razvijajo, da jim ne bo tako težko, kot je bilo meni. Druga stvar, ki sem jo naredila, pa je, da sem se odločila, da se ne bom vpletala v delo reprezentance, in dejansko se ne. Mene ni v slovenski »laufariji« zadnje desetletje, ker sem se tako odločila. Veste, vsi, ki smo nadobudni, novi, hočemo, da zasijemo in da nimamo nekih starih tet, stricev zadaj, zato sem se tudi sama umaknila.
Ob omembi vašega imena se večina ljudi spomni tistega epskega nastopa v Vancouvru, ampak vi ste pred tem imeli za seboj izkušnji dvojih olimpijskih iger. Kakšni spomini vas vežejo na olimpijski debi v Salt Lake Cityju leta 2002?
Zagotovo v tistem času niso bile vse najbolj prijetne izkušnje zaradi (premor) medgeneracijskih trenj v reprezentanci. Preprosto se je takrat dogajalo, da sem sama postavljala rezultatsko lestvico zelo visoko, tako da sem imela izzive znotraj reprezentance, ki je delovala po ustroju, da se ne da, saj smo »le« tekači na smučeh iz ene Slovenije. In potem pride ena mala mula in z rezultati vzpostavi zavedanje, da se da. Iz Salt Lake Cityja pa se spomnim, da smo bili tekači v nekem hotelskem kompleksu z nizkimi stavbami, kjer je vsak imel svojo sobo. Ob določeni uri so nas naložili in peljali na največji stadion, ki si ga videl. Pokrajina zelo odprta, z zgolj nizkimi drevesi.
Ko je na sporedu tekmovanje, presenetiš z rezultati, nato pa greš domov, kjer po nekaj časa analiziraš vse zamujene priložnosti. Pravzaprav je super, če si na začetku kariere naiven, ker šele pozneje dojameš, kakšne priložnosti si zamudil. Ko si mlajši, si rečeš, saj imam čez štiri leta spet priložnost. Ko si starejši, pa isti trenutek, ko prideš v cilj, veš, da ni možnosti, da boš čez štiri leta v enaki formi, da ti bo ustrezala proga, da boš brez poškodb, da boš res na pravi dan v pravi formi.
Ko ste se dobro zavedali, da greste na svoje prve zimske olimpijske igre, in ko ste prispeli tja ... Ali je to tisti vrhunec vsega dela, je to to, o čemer sanjajo vsi športniki?
Takrat, ko si tam prvič, imaš občutek, da boš še na veliko igrah. Nedvomno gre za velik dogodek, mogoče si zamegljen, nisi toliko osredotočen na rezultat, na vse gledaš z velikimi očmi. Spomnim se, da smo na odprtju dve uri in pol stali zunaj stadiona in poslušali, kaj se dogaja na stadionu, poslušali, kakšen šov so imeli za gledalce pred ekrani. Medtem smo zmrzovali, ko pa je končno na vrsti tisti mimohod, si ves navdušen. Najbolj mi je v spominu ostalo, ko je pred nami na odru nastopal Jon Bon Jovi. Prav nasprotno pa v Torinu sploh nisem šla na odprtje, ker sem imela kmalu tekmo. Tam je bil na odprtju Luciano Pavarotti, tudi formula ena, navsezadnje pa mi športniki od teh stvari nimamo zares veliko. Na prvih igrah si še naiven, na drugih, tretjih začneš že kalkulirati, ali boš šel ali ne.
Torej leta 2002 niste imeli možnosti bivati v olimpijski vasi? Kaj pa v letih 2006 in 2010, ste živeli to olimpijsko izkušnjo?
V Torinu smo bili v stolpnicah, a nekoliko zunaj mesta, bližje tekaškim progam. V Torino smo prišli z drugačno agendo, tam je bilo jasno, da smo šli delat in po dober rezultat. V olimpijsko vas smo nekajkrat šli, da bi šla tja po neko zabavo, pa ni prišlo v poštev. Ko greš enkrat po rezultat, se to konča. V Vancouvru je bila zgodba zelo podobna. Čeprav smo takrat bivali v olimpijski vasi, je naš popoln fokus, fokus in še enkrat fokus bil na tekmi. Opravljaš treninge, bognedaj, da zboliš ali da karkoli tvegaš, da bi se izpostavil kakršnikoli nevarnosti – tam si, da delaš, veš, zakaj si tam. Kakšnih pravih olimpijskih žurov jaz nikoli nisem izkušala.
V času iger veste, kdaj tekmujejo reprezentančni kolegi in kako gre njim?
Ko pride informacija »imamooo jooo«, se tega resnično veseliš, ker te ljudi poznaš, saj si z njimi leta in leta skupaj. Vesel si za njih, dodatno te motivirajo, mogoče celo malo razbremenijo – in ta občutek je fenomenalen.
Mislite, da je z zdajšnjo tehnologijo, kjer smo od vseh le klik stran, lažje ali težje biti profesionalni športnik?
Mislim, da se izgublja ta pristnost odnosov. Pravzaprav zdaj dobivam potrditev, da se staram, zato ker nekako ne najdem sinergije z družbenimi omrežji. Ne morem prodajati lažnih sanj. In tudi karkoli objavim – v zadnjem obdobju sem se spet malo vrnila – objavim kakšne nasvete, da pomagam ljudem, drugega ne morem. Da se začnem fotografirati in pisati o tem, da se imam dobro, kaj sem s tem naredila? Tu se ne najdem in menim, da se je ta odnos medosebnih stikov zelo izgubil. Verjamem, da tudi pri športnikih ni nič drugače. Ko sem še tekmovala, smo imeli neke skupne prostore v olimpijski vasi, vsaka reprezentanca je imela prostor, kjer smo se združevali, srečevali. Zdaj pa je tako kot povsod, vsak je na svojem telefonu, dvomim, da se zelo veliko povezujejo ali družijo. Dolgoročno to ne bo naredilo nič dobrega za prihodnost, ker še vedno potrebujemo medčloveški stik, še vedno je dobro, da vidiš nekoga, da je razočaran, da vidiš solze, kajti na družbenih omrežjih jih pač ne.
Šport kot šport z družbenimi omrežji izgublja svojo čarobnost. Ljudje se ne zavedajo, da je nekdo 20 ali 30 let delal, se odpovedoval – ne samo on, ampak vsa njegova družina – da bi imel sploh možnost doseči rezultat. Hvala bogu, da si razočaran, če ti ne uspe. Kako naj se smeješ po četrtem mestu na olimpijskih igrah? Ampak ljudje verjamejo, kar vidijo na spletu, in si mislijo, saj to ni nič takega. Nihče več ne pokaže solz, trpljenja in odpovedovanja, nihče več ne pokaže, da se je res težko uvrstiti v reprezentanco. Nihče ne vidi štirih let, ki si jih podredil temu cilju. To pogrešam. Pokažite realno sliko, saj boste s tem tudi dvignili šport in pokazali, da je to pravzaprav čustven vrtiljak, a po navadi z dobrim razpletom na koncu. Ali ti je šport dal kolajne, ali najboljšo življenjsko izkušnjo, šolo življenja ... – to ti naredi lahko samo šport. Upam, da bo kot tak še naprej nezlagan.
Kaj pa vaše solze in trpljenje? Kolikokrat ste od mladih let dalje pomislili, da bi bilo mogoče bolje, da se kar prenehate ukvarjati s športom?
Ne bom rekla vsak teden, ampak precej pogosto. Veste, jaz sem bila v športu, ki ni imel medijske ali denarne podpore, tudi naše finančne nagrade se niso mogle primerjati z drugimi. Veliko stvari se je nabralo, od najstništva, ko je precej naporno, da si ne moreš privoščiti, da bi se šel s prijatelji zabavat, in če potem še ni rezultatov, se sprašuješ o smiselnosti vsega. To se vprašaš po vsakem večjem razočaranju. Ampak to je tudi prav. Navsezadnje se moraš vedno znova sestaviti na trdnih temeljih, se po vsakem razočaranju pogovoriti sam s seboj, se motivirati in si reči, da hočeš naprej, da gremo naprej.
Ali še pogledate kdaj posnetek sprinta iz Vancouvra? Če bi denimo vaši hčerki na YouTubu želeli pogledati posnetek, bi se jima pridružili?
Dekleti sta enkrat samkrat videli Vancouver. Moji hčerki v bistvu ne vesta, kdo njena mama je. Za zdaj ju probam tako varovati. Vesta, da ko se nekje pojavimo, me ljudje ogovarjajo, se želijo fotografirati z menoj, ampak jaz tega ne poudarjam. Doma prav tako nimamo razstavljenih kolajn in pokalov. Želim, da se sami odločita, če se bosta želeli kadarkoli javno izpostavljati. Fotografij mojih otrok na spletu ni in jih za zdaj tudi ne bo. Verjamem, da si vsak otrok to zasluži, da si sam izbira pot.
Kdaj ste nazadnje držali v roki vancouversko kolajno ali pa katero od drugih kolajn ali mali globus?
Ne tako dolgo nazaj. Delam teambuilding dogodke za podjetja, predavam motivacijo in ravno na zadnje takšno predavanje sem prinesla olimpijsko kolajno in globus. Če govoriva torej konkretno, je bilo to pred tremi tedni.
Kateri so še vaši ostali aktualni poslovni izzivi ali izzivi, ki jih imate na vidiku?
Že odkar sem se začela ukvarjati s tekom na smučeh, verjamem, da je to eden najlepših športov na svetu, in z veseljem opažam, da vse več ljudi to prepoznava. Imam trgovino s športno opremo in distribucijo blagovnih znamk za Slovenijo in Balkan, kar mi med zimo nedvomno vzame tri četrtine časa. Vsi, ki imajo zaposlene ljudi, vedo, da se ne moreš izklopiti in da je to 24-urna služba, ker mora vse teči kot po maslu. Moram pa priznati, da sem tudi malo deloholik, tako da zaradi tega vedno iščem nove izzive v življenju.
