Tinkara Fortuna, Alenka Husić in Ana Praznik, ki so se pred dobrima dvema letoma reaktivirale kot ženski trio in ob kupu nastopov posnele uspešnice Daj se nasmej, Ženska z Rebeko Dremelj in Verjamem v dobre ljudi, ki je tudi naslovna tema Anine priljubljene oddaje Delovna akcija, v jubilejno, 20. leto, vstopajo z novo pesmijo Brez kril v avtorstvu Žana Serčiča in z videospotom zanjo, obeleževanje pa bodo raztegnile kar čez vse leto. Praznovanja imajo zelo rada tudi v zasebnem življenju, niso pa več takšne ponočnjakinje, kot so bile v najstniških letih, kar je seveda ob družinah in službenih obveznostih razumljivo.
Praznovanje 20-letnice ste začele z izdajo singla z naslovom Brez kril in videospotom zanj. Kdaj ste se ve počutile najbolj brez kril?
Ana Praznik: Zame je to precej težko vprašanje, ker se mi zdi, da sem zadnja leta v precej hitrem modusu. Stvari se zelo hitro dogajajo in veliko jih je. Mogoče na snemanju videospota za to pesem. Takrat je bilo zelo sproščeno in spontano, čeprav smo imeli scenarij.
Alenka Husić: Tudi sama sem v ogromno projektih in imam družino, tako da je na sporedu ves čas usklajevanje urnikov in logistike, zato se že zelo dolgo ni zgodilo, da bi bila čisto brez obveznosti. Največ miru najdem na dopustu, pa še takrat zelo hitro pogrešam malo akcije. Očitno sem tako narejena, da moram biti nenehno v pogonu, ves čas se mora nekaj dogajati. Očitno mi to paše.
Tinkara Fortuna: Leta 2018 sem se znašla v precepu. Poglobila sem se vase in začela iskati odgovor na vprašanje, kaj je moje poslanstvo na tem svetu. Tisto leto sem se potem odločila pustiti redno službo in šla na svojo pot in od takrat se mi zdi, da letim z razprtimi krili in svobodno.
Dvajsetletnico boste praznovale kar vse leto. Imate tudi na splošno rada praznovanja?
Ana Praznik: Obožujem praznovanja. Tudi svoj rojstni dan na veliko praznujem, če se le da. Nisem ena tistih, ki bi ga kar preskočila, ne, danes je moj dan, dajmo ga slaviti. (smeh)
Tinkara Fortuna: Pred dvema letoma sem imela okroglo, štiridesetko, a sem morala praznovanje zaradi covidnih ukrepov že trikrat prestaviti. Na vasi imamo sicer ofiranje in prijatelji in sosedi so mi dva dni pred rojstnim dnevom že ob šestih zjutraj prišli zapet Kekčevo pesem, žur pa je potem trajal do enajstih zvečer. Zelo sem hvaležna, da so mi takrat to organizirali, saj sem zdaj že malo obupala nad tem, da ga bom lahko proslavila, kot se spodobi.
Alenka Husić: Jaz znam biti glede svojih rojstnih dni mogoče malo sebična, ker praznujem poleti in sem v tem času po navadi na dopustu. Ampak letos 31. marca moja hči Ana praznuje 6. rojstni dan in od 31. marca do mojega rojstnega dneva, 26. julija, bomo mi štirje praznovali stotko. To pa bo žurka. Upam, da jo bomo lahko naredili. Takrat bomo obeležili še vse za nazaj in za naprej.
Kaj ob takšnih priložnostih ne sme manjkati na mizi?
Tinkara Fortuna: Miza mora biti polna, tako da gosti niso lačni in žejni. To smo mi Štajerci. Kadar pridejo babice in dedki, je vedno klasika: juha, glavna jed in sladica (navadno kakšen štrudelj). Vse sama skuham in spečem. Pri otroških rojstnih dnevih sem se pa z leti malo naučila. Včasih sem jih prirejala doma. Ko je imela srednja dva meseca, se je velika prestavila iz ene osnovne šole v drugo in je povabila 14 prijateljic – osem let so bile stare – in vse so pri nas prespale (smeh). Tako da to sem si potem malo v svoj prid olajšala, ker je treba to še dva dni pospravljati – in zdaj imajo animacije.
Alenka Husić: Tudi pri nas ob teh priložnostih veliko napečemo. Hčerino praznovanje pred kratkim smo raztegnili kar na dva vikenda. Radi smo v družbi družin in prijateljev. Zdaj smo sicer bolj v mehurčkih, kar je tudi prav. Imeli smo štiri torte, naredila pa sem tudi namaze in narezke. Pri nas mora sicer vedno biti tatarski biftek, ki ga edino jaz ne jem. A tega kupim.
Ana Praznik: Nimam neke priljubljene jedi, ki bi morala biti na mizi ob praznovanjih. Rada pogostim s pijačo in prigrizki, ki so tudi meni dobri.
To vaše praznovanje bo – kot že rečeno – trajalo vse leto, koliko časa pa ste se ve najdlje zadržale na kakšni zabavi?
Ana Praznik: Jaz sem se znala dolgo zadržati, še posebno, če sem bila na kakšni elektronski zabavi – tam je after party v bistvu šele party, tako da tam sem bila do sončnega vzhoda pa še dlje. Tudi zdaj grem, če je le priložnost.
Alenka Husić: Kar precej vikendov imam zasedenih tudi z drugo zasedbo Sopranos, tako da načeloma ne hodim žurat. Prav tako sem ena od tistih, ki se jim med prvimi začnejo zapirati oči. Tudi če sem kdaj šla na kakšen koncert, bi raje bila tam gor. Samo enkrat se mi je zgodilo, da sem se šla po enem nastopu, ki ni bil tako zelo lahek, samo preobuti in sem ga žurala do osmih, ker je didžej vrtel tako dobro glasbo. Tudi v preteklosti sem zelo malo žurala. Prihajam namreč iz zelo tradicionalne družine in me niso pustili ven skoraj do mojega 17. leta, z osemnajstimi pa sem prišla v skupino in takrat so se začele obveznosti.
Tinkara Fortuna: Jaz sem imela pa srečo, da sem že od 15. leta plesala v skupini sestrične 2 Alive Vivian, tako da mi je mami, ker je bila ona starejša, dovolila, da sem šla na vse nastope, ki so bili po diskotekah. Kadar sem bila z Vivi, tudi nikoli ni bila problem ura, sicer sem jo pa imela ob treh in vedno sem bila doma vsaj pet minut do treh. Samo enkrat nisem povedala, kam grem zvečer s sošolkami po nekem koncertu, in me je mama prišla iskat v Casablanco v Celje, a je bila tako »fer«, da je počakala zunaj in neki moji sošolki – to je bilo v 1. letniku srednje šole – povedala, da me čaka na parkirišču. Od takrat nikoli več nisem zamujala. V obdobju Bepopa za žuranje ni bilo časa zaradi nastopov in vsega, zdaj sem pa, priznam, kar malo preveč zapečkar. V ulici imamo sicer občasno ulične zabave, a sem jaz ena od tistih, ki se ji prvi začnejo zapirati oči.
Ana Praznik: Mi smo bili pa tako zmenjeni, da sem lahko šla ven, a do določene ure, in takrat je mami prišla pome. Če bi bilo po očijevo, ne bi šla ven nikoli v življenju. Moja mama je bila že takrat herojka, ki fura v pižami. Sredi noči je vstala in prišla po mene.
Tinkara Fortuna: Jaz sem tudi že ta herojka. Starejšo hčerko, ki je zdaj v drugem letniku srednje šole, sem prosila oz. ji svetovali, da kamorkoli bo šla, me lahko kadarkoli pokliče in bom prišla ponjo, da se ne bi komu v avto usedla, če bodo pili.
Se je katera zabava za vas tudi predčasno končala zaradi slabega počutja ali česa drugega?
Tinkara Fortuna: Seveda. Načrti so bili eno, dogodki pa drugo, in kadar smo se imeli lepo, se je hitro zavleklo. (smeh)
Ana Praznik: Na moj 16. rojstni dan je mami prišla pome po dveh urah. To je bila prva takšna izkušnja.
Alenka Husić: Jaz bom tako rekla: če pustijo Prlečko, ki jo imajo doma na ketni, v dijaški dom … tam se marsikaj dogaja. (smeh)
Koliko pa vas k počitku 'prisilijo' otroci, ker morate biti zanje v formi?
Tinkara Fortuna: Zavedaš se, da tudi če boš prišel z nastopa ob treh ali štirih zjutraj, otroci vstanejo ob sedmih ali osmih. Naše znajo zdaj že kar malo dlje spati. Jaz se sicer prvič zbudim ob petih, šestih, tudi če pridem pozneje domov, in mi zelo prija samota zjutraj, da v miru spijem kavico. Ob nedeljah se mi pa zelo prija po kosilu vreči na kavč.
Ana Praznik: Peter in Otja sta zelo uvidevna. Kadar ima mami nastop, bolj po tihem govorita in hodita kot miški.
Alenka Husić: Mene tudi načeloma pustijo spati, pride pa večkrat najmlajša malo pogledat in me vprašat: »Mami, a boš kavo?« (smeh)
Kako pa otroci sprejemajo vaše medijsko pojavljanje?
Ana Praznik: Otja je odraščala s tem. Ko sem šla na Delovno akcijo, je bila stara dve leti in se še niti ni dobro zavedala. Me je pa spraševala, kako pridem na televizijo in kako me vidi v videospotu – takrat je bilo zanjo preveč abstraktno, da bi to razumela. Zdaj pa je v prvi puberteti, me je vzgojiteljica podučila, in bi že tudi ona nastopala v kakšnem videospotu. Saj že je – vse naše punce so nastopale v videospotu Ženska. Drugače pa je to del življenja. Tega ne obešamo na velik zvon. Rečem ji: »Moja služba je takšna, da delam na radiu, televiziji in se ukvarjam z glasbo, druge mamice imajo pa drugo službo.«
Tinkara Fortuna: Pri nas nobena do zdaj ni imela slabih izkušenj, da bi jih kdo zaradi tega kaj zafrkaval. To je res že toliko let moja »služba«. Prav tako jih učim, da se znajo postaviti zase, če bi jih zafrkavali, saj se med odraščanjem vedno lahko najde kdo, ki ti nagaja, a se moraš znati s tem spoprijeti. Najstarejša je že srednješolka in nikoli ni imela težav, mali dve sta prvi in tretji razred in so sošolci veseli, poslušajo Bepop.
Alenka Husić: Mi smo bolj MTV-scena, tako da so vsi ti komadi, ki je mama del njih, bolj sprejeti v smislu: »Okej, mami, v redu je.« Najmlajša mi sicer velikokrat pove, da so v vrtcu plesali in peli kakšno našo pesem. Kot pa je Tinkara rekla, to je del našega življenja. Mamica gre v službo, nato pa gre še v to službo. Nimamo zvezdniškega statusa kot kje v tujini.
Si želite, da bi šle hčerke po vaši poti?
Ana Praznik: Jaz nimam izrecne želje, da bi Otja to počela. Kar bo, bo.
Alenka Husić: Naj počnejo, kar jih veseli. Tisto, za kar so poklicane na ta svet.
Tinkara Fortuna: Tako je. Zametki sicer so. Imajo talent za ples in posluh, ampak čez to pot plujemo tako, da jih podpiramo – pri čemerkoli.
