Pred kratkim sta praznovala štiri skupna leta. Se morda spominjata prvega srečanja oziroma trenutka, ko sta se zaljubila? Imata v spominu enak trenutek?
Najino prvo srečanje je bil v bistvu sestanek, na katerem naj bi se dogovorila, kako bova skupaj posnela svojo prvo pesem. Na koncu sva se šest ur pogovarjala o vsem drugem, na trgu v Mariboru, kamor še zdaj rada greva na zmenek. Še isti večer po prvem srečanju je šel vsak na drug konec Evrope, Zala v Rim, Gašper v Prago, in čez eno leto so nastali Valovi.
Kako razrešujeta spore, ko se pojavijo? Imata »tiho mašo«, se skregata?
Najini konflikti so po navadi povezani z delom ali pa so totalno smešni in butasti. Zato navadno ne zdrživa dlje časa v takem stanju – slej ko prej se začne eden od naju smejati in se potem spet dobro razumeva. Pri nekih bolj resnih konfliktih pa se mučiva s tišino.
Si kot par dovolita, da ima vsak tudi čas zase ali sta ves čas skupaj?
Zelo ceniva čas zase in nama je zelo pomembno, da se razvijava kot posameznika. Najprej je bilo težko, ker živiva skupaj, delava skupaj in se dovolj dobro razumeva, da želiva veliko časa preživeti skupaj, ampak sva zdaj našla neki ritem, ki obema ustreza.
O vaju so pisali, da sta občutljiva. Kako gledata na to? Je ta občutljivost dobra za ustvarjanje glasbe, se brez težav razgalita na ta način?
Občutljivost je nujna za to, da se te stvari dotaknejo in te spodbudijo k ustvarjanju. Všeč nama je, da nisva zaprta in da se ne izogibava temu, da naju stvari ganejo. Izkazovanje čustev je podcenjeno.
Obljubljata nov album, na katerem bomo slišali – kitare? O čem razmišljata in pojeta med epidemijo?
Najin novi album, ki prihaja kmalu, je ljubezensko pismo o oblakih, babicah, izletih, kitarah, puloverjih, piknikih, čajnih vrečkah, vetru in ne čisto sveži ljubezni. Pričakujte tudi nekaj španskih vrstic.
