Na njegovi poti ga podpirata starša, nekoč tudi sama odlična športnika. Veliko zaslug za Darkove uspehe pa ima njegov dedek, ki je vnuka do njegovega šestnajstega leta za vsako medaljo nagradil z denarjem. »Ne boste verjeli, da je delovalo,« v smehu pravi Darko, ki je že šest let srečno zaljubljen. Za naslednje leto pa s svojo partnerko Anelio Lupulesku načrtuje tudi poglobitev njune zveze.
Temnolascu je bil šport dobesedno položen v zibelko. Oče Ljubo je bil nogometaš, mama Smilja pa je blestela v košarki. Njuna pot se je prepletla v Steklarni v Hrastniku, kjer nista dobila samo dela, temveč se je zgodila tudi ljubezen. »Mama je igrala v Hrastniku, oče v Rogaški Slatini. Oba sta hodila v službo in še trenirala. Ko pa se je najprej rodil moj brat, nato pa še jaz, sta se posvetila družini,« pripoveduje Darko. Pet let starejši brat je najprej začel trenirati košarko, na katero je hotel tudi mlajši, saj je bil od malega zelo živahen otrok in nikoli pri miru. V vrtcu pa ga je prijatelj Nathan Urh povabil na uro namiznega tenisa in že v vrtcu se je zgodila ljubezen na prvi pogled oziroma lopar.
Motivacijske dedkove nagrade
»Sprva sem treniral tako košarko kot namizni tenis, pri sedmih letih pa sem se odločil za slednjega. Brat pa je ostal v košarki. Že pri šestih letih sem dobil prvo medaljo, kar me je še bolj spodbudilo k treningom. Bronasto odličje sem osvojil v domačem Hrastniku, meni pa se je zdelo kot da sem dobil zlato. Ko kot otrok dobiš kakšno medaljo, se ti tista zdi največja in najboljša,« pove Darko, ki je bil vesel tudi spodbude svojega dedka, saj mu je za vsako medaljo »plačal« oziroma ga nagrdil z denarjem. »To mi je dalo še več zagona in motivacije, pa tudi izplačalo se je, saj sem po nekaterih turnirjih osvojil kar tri. Imel je vrednostno lestvico, domače medalje so bile vredne manj, tiste z mednarodnih tekmovanj pa več. Tako sem že zgodaj služil, od dvajset do petdeset evrov za medaljo,« se muza Darko, ki je bil že pri šestnajstih letih tako dobro, da je denar začel dobivati od zveze in sponzorjev, pa sta se nato z dedkom zmenila, da je tisto več kot dovolj. Namiznemu tenisu je že zelo zgodaj posvetil življenje. Srednješolska leta je preživel v Novem mestu, kjer je treniral in obiskoval šolo, saj starša pri šoli nista popuščala.
Športna ljubezen
»Od otroštva sem vajen veliko delati in športu posvečati ves svoj čas. Veliko je bilo odrekanja, včasih mi je bilo težko, ko sem gledal ostalo generacijo, ko so se ob koncih tedna hodili zabavati, moja stalnica pa so bili šola, trening in tekmovanja. Veliko sem manjkal v šoli, saj smo hodili ves čas po tekmovanjih,« pripoveduje Darko, ki je končal srednjo šolo za računalništvo, nato pa študija ni nadaljeval, saj ga je šport povsem posrkal vase. Dal pa mu je tudi ljubezen. Pet let starejšo Anelio Lupulesku, tudi izvrstno športnico in trenerko, ki prihaja iz Srbije, je pred osmimi leti spoznal na turnirju, ko je prišla pomagati svojemu očetu. »Zaljubil sem se vanjo, podpira me na vsakem koraku, razumem me, saj pozna ta način življenja in mojo pot od začetka. Ve, kaj pomeni biti vrhunski športnik in koliko odrekanja to zahteva. Zaradi mene se je tudi preselila v Hrastnik. Vsake toliko tudi zaigrava kakšen set,« se smeji Darko, ki je dva božična dneva preživel v Sloveniji, novo leto pa dočakal v Nemčiji, kjer se je prvega januarja poročil njegov klubski kolega in ga povabil na poroko. »To je bilo poleg tedna dni dopusta, ki sem si ga privoščil po olimpijskih igrah, tudi moj edini prosti čas. Seveda sem bil z mojimi domačimi, ki jih zaradi nenehnih potovanj na treninge in tekme po celem svetu le redko vidim. Vendar mi nič ni težko, saj vem, zakaj vse to počnem,« je sklenil.
