Nuša pravi, da jo je kuhanje vedno veselilo, a se kakšnih bolj zapletenih receptov prej ni pogosto lotevala. »Ker je bilo na prvem mestu nastopanje, preostali čas pa sem želela biti čim več z družino. Če si iskan in te kličejo na nastope, moraš to izkoristiti, zato ni bilo časa ne za kuhanje ne za psa,« pravi, čeprav je vsaj ob posebnih priložnostih že prej vedno kuhala sama.
»Imela pa sem tudi podporo mame in tašče, ki jima nikoli ni bil problem skuhati. A v meni je vedno bolj rasla želja, da bi tudi jaz pripravila kaj posebnega in moje fante – moža Frenka ter sinova Matevža in Gašperja – malo pocrkljala. Ko je prišla korona, sem se lahko res vrgla v kuhanje.« Iz njene kuhinje zdaj pogosto vejejo omamne dišave, med prazniki je seveda še posebej lepo dišalo po piškotih.
Pasja ljubljenka
Med epidemijo si je končno lahko omislila tudi kužka – njena bela kosmata kepica Vivi ima zdaj približno devet mesecev. »Prej ni bilo časa za hišne ljubljenčke, zdaj pa je korona oklestila nastope in imam več prostega časa. Pa tudi otroka sta že odrasla in sta odšla, pa sem vzela psičko, da malce popestri življenje in prazno hišo,« pravi v smehu.
Zanimivo je tudi to, da se je 52-letnica prej psov kar malo bala. »Prej je imela tašča nemškega ovčarja, ki je bil ljubljenec otrok in Frenka, jaz pa sem vedno imela malo distance do psov, ker se je enkrat v otroštvu neki pes zagnal vame.« A z Vivi je to nelagodje očitno premagala, postali sta najboljši prijateljici.
