Ponočevanja za vas verjetno letos ne bo?
V tem času ponočevanj tako ali tako ni, pa ne samo zaradi bližajočih se koncertov. Navsezadnje trenutne razmere zahtevajo, da vsi prevzamemo svoj delež odgovornosti za dobro vseh. Bomo pa seveda, brez prehudega ponočevanja, proslavili v družinskem krogu.
Na koncertu boste izvedli svoje novo delo z naslovom Leggerezza. S kakšno mislijo ste ga pisali?
Vse se je začelo z naročilom Slovenske filharmonije. Ker gre za novo delo, ki bo premierno izvedeno na novoletnem koncertu, je bila skladateljska pot zaradi omenjenih okoliščin delno že začrtana. V programskem listu bo tako najbrž pisalo, da gre za svetlo, pozitivno delo, kar najbrž ni presenetljivo. Ob novem letu namreč zamenjamo koledarje in se zazremo v prihodnost. Ta pa naj bo kar najboljša, torej svetla in prijazna. Za skrbi pa naj ostane čas med letom. Ker pa ob koncu leta pogledamo tudi nazaj, sta v skladbi skrita tudi dva glasbena spomina iz iztekajočega se leta.
Kaj vas na splošno najbolj navdihuje?
Najbolj verjamem v to, da smo v življenju zavezani k temu, da najdemo odličnost. S tem ne mislim, da bi moral biti vsak Nobelov nagrajenec. Gre za odličnost v smislu biti čim boljši človek, tako na osebnem kakor tudi na profesionalnem področju; najti poti, ki nam pomagajo pri prizadevanjih, da s svojim udejstvovanjem spremenimo svet na boljše. In če mi nekdo reče, da je to utopično, se rad matematično pošalim, da lahko vsak vpliva (vsaj) na svoj epsilon.
Kakšno je bilo za vas to leto, ki mineva?
Najbolj v znamenju odpovedi koncertov. Kljub temu pa se mi zdi, da ta prisilno podarjeni čas, če smem temu tako reči, ni bil samo nekaj slabega. Lahko sem vadil, veliko bral, pisal, užival v družbi najbližjih in razmišljal – ne samo o glasbi, ampak tudi o življenju … Tako kot pri vsaki zadevi je z nenavadnimi okoliščinami prišlo nekaj dobrega in nekaj slabega.
Kako to, da ste se sploh odločili za harmoniko?
Izhajam iz družine, v kateri ni bil nihče glasbenik v profesionalnem smislu, sta bili pa obe veji družine zelo povezani z ljudskim izročilom. Posledično se je ogromno pelo, tako da lahko mirno rečem, da mi je bila glasba položena v zibelko. Z drugimi besedami: glasba je bila nekaj povsem naravnega, meni pa je bila všeč harmonika. Še posebno zaradi meha, ki se mi je zdel kot fantiču zaradi svojega naravnost čarobnega gibanja nekaj najskrivnostnejšega. Tako me je meh začaral, glasba pa počasi posrkala: od osnov sem s pomočjo sijajnih mentorjev, ki sem jim do danes zelo hvaležen, prilezel do kompleksnejše glasbe, zdaj pa sem, kjer sem. Seveda še ne na cilju ...
Kaj vam je pri tem glasbilu najbolj všeč?
Najbolj me navdušuje, ker je tak mini orkestrček, ima namreč tonski obseg simfoničnega orkestra: od kontrabasa do piccolo flavte. Še več: ima meh, ki nam omogoči, da lahko tone oblikujemo vse od njihovega začetka in jih – kot si pač zamislimo – pospremimo v tišino. Tako je meh za harmonikarja to, kar so pljuča za klarinetista ali lok za čelista. S tem se odpre morje poustvarjalskih možnosti in to je nekaj fenomenalnega! Seveda pa vsak inštrument zahteva vajo, kar me spomni na šalo skladatelja Lojzeta Lebiča, ki mi je enkrat dejal, da »če en dan ne vadiš, veš to sam, če dva dneva ne, ve že sosed, če pa tri dni ne vadiš, vedo vsi«. Pri improvizirani glasbi je to morda za odtenek manj očitno, pri klasični glasbi pa je zadeva precej »športna«.
Delitev glasbe na resno in zabavno glasbo ni nepomembna, saj ima vsaka glasba svoj čas in svoj prostor. Hkrati pa za vse zvrsti velja enako, da morata biti tako skladba kakor tudi izvedba na določeni ravni, morata biti povedni.
Znani kitarski rif pesmi Every breath you take skupine Police si je kitarist Andy Summers »izposodil« iz Bartókovih violinskih duetov.
Pri nas se ta inštrument pogosto povezuje z narodno-zabavno glasbo. Vas to kaj moti?
Delitev glasbe na resno in zabavno ni nepomembna, saj ima vsaka glasba svoj čas in svoj prostor. Hkrati pa za vse zvrsti velja enako, da morata biti tako skladba kakor tudi izvedba na določeni ravni, morata biti povedni. Če se vrnem k vašemu vprašanju, pa je odgovor nedvomno ne. Zakaj le? Tudi violina, kontrabas in klarinet so prisotni tako v ljudski kot v simfonični glasbi, pa to ne moti največjih virtuozov. Če se spomnimo Kodalyja in Bartoka, lahko rečemo, da je ljudska glasba biser, popolnost v mali formi.
Tu nekje omenjeni stil upravičeno išče svoj navdih. Sicer pa sta tako resna kot zabavna glasba razpeti od veselja pa vse do težkih tem, ki se dotikajo največjih stisk, ki jim je bilo človeštvo izpostavljeno. Je tragedija več vredna od komedije? Najbrž ni. Gre za dve plati naše duše – in ena ne more brez druge. Tako je tudi z vrednotenjem glasbenih zvrsti, in če primerjamo le najboljše iz vsakega predalčka, lahko kaj hitro ugotovimo, da je vsepovsod marsikaj izjemnega. Če že omenjate slovensko zabavno glasbo: zlata leta slovenske popevke, izjemni Jože Privšek in Avseniki so glasbeni presežki, na katere bi morali biti Slovenci mnogo bolj ponosni, saj gre za glasbeno odličnost v svetovnem kontekstu, tako v avtorskem kakor tudi poustvarjalskem pogledu.
Morda bo kdo rekel, da te vrste glasbe niso tako kompleksne, kot sta na primer opusa slovenskih glasbenih velikanov Primoža Ramovša in Lojzeta Lebiča (na katera smo prav tako premalo ponosni in za njuno glasbo naredimo veliko premalo!). To res drži, pa vendar jih to ne dela nepomembnih. Prav tako se prerado pozablja, da je medsebojnega vplivanja med glasbenimi stili mnogo več, kot bi si kdo želel priznati. Stravinski je v Parizu prav rad prisluhnil jazzovskim glasbenikom, česar ne bi mogli reči za prenekaterega klasičnega sodobnika tistega časa.
Po drugi strani pa naj bi harmonska bogatost v jazz prišla ravno iz klasike. Prav tako v Parizu pa so gostujoči jazzovski glasbeniki z druge strani luže prav radi prisluhnili Messienovim improvizacijam, ta glasbeni kolorit pa jim je – hote ali nehote – zlezel pod kožo in pustil svoj odtis v njihovi glasbi. No, celo največkrat predvajana skladba vseh časov se ima za del svojega DNK-ja zahvaliti klasični glasbi. Kitarske rife pesmi Every breath you take skupine Police je namreč kitarist Andy Summers vzel iz Bartókovih violinskih duetov, ki jih je vadil, da bi razširil svoje glasbeno obzorje.
Po srečnem naključju – v trenutku inspiracijske praznine v studiu – pa je omenjena ideja pristala na traku in se tako zasidrala v naš skupni glasbeni spomin. Ves ta stilski sem ter tja je torej zelo prepleten. Tega je ogromno in prav je tako! In ob vsakem vihanju nosu, ko je govor o glasbenih žanrih, bi se moral glasiti odgovor: poskusi, pojdi na oder in zaigraj. Šele zatem se lahko debata začne. Pred tem imamo namreč opravka predvsem s stereotipi.
Je za harmoniko veliko zanimanja mladih?
Je, to sploh ni problem. Vseeno pa bi si želel čim več glasbene širine, ko govorimo o harmoniki in z njo povezani glasbi. Bolj me je strah posledic epidemije. Prireditve trenutno ne morejo biti polno zasedene, zaradi ukrepov pa se vse bolj navajamo ostajati doma. Če se bodo ljudje navadili tako rekoč vse spremljati od doma, bi to utegnil postati velik problem. Še pred nekaj leti je bila na primer Berlinska filharmonija oddaljena skoraj natanko 1000 kilometrov, danes pa le še nekaj klikov.
Za prepotrebno lokalno oz. regijsko kulturno-umetniško dogajanje je to lahko precej nevarno, zdi pa se mi, da se glasbeniki tega premalo zavedamo. Pa kdo poreče, da bomo pozneje še bolj lačni tega izkustva. Morda, a tisti mladi, ki tega zaradi epidemije sploh niso mogli doživeti, utegnejo izostati. Nasploh bi si večkrat morali ponoviti rek, da na mladih svet stoji. Po drugi strani imamo Slovenci veliko srečo, saj nimamo samo dobrih, ampak imamo precej profesionalnih orkestrov. Upam, da bo tako ostalo!
Navsezadnje brez umetnosti in na sploh eksperimentiranja v vseh družbenih sferah družba umre. Če zaidemo v sivino ukinjanja in omejevanja umetniškega udejstvovanja, bo težko, saj se bo praznina, ki bo zazevala, slej ko prej preslikala tudi na družbo. Tega pa si nihče ne bi smel želeti, saj v svetlo prihodnost vodi le ozaveščena družba, ki je sposobna samorefleksije. Tu pa je lahko kultura, predvsem pa umetnost v izjemno pomoč.
Slovenska filharmonija se je z novim vodstvom zelo kreativno lotila programskih vsebin in upam, da bo veter radodarno napolnil njihova jadra. Zdi se mi, da poskušajo ujeti različne poslušalce, z družinskim abonmajem pa so pomislili tudi na mlade, kar je izjemno pomembno. Če mladih v naslednjih dvajsetih, tridesetih letih ne bomo ujeli, bo za klasično glasbo silno težko.
Kakšno glasbo pa si najraje zavrtite v prostem času? Ali imate takrat raje tišino?
Zelo rad imam tišino in rad berem. Sicer pa preposlušam ogromno glasbe, in to zelo različne, stilsko raznovrstne: od srednjeveške do najmodernejše, od zelo resne do najzabavnejše, od navidezno preproste do že na prvi posluh zelo kompleksne. Skratka vse, kar vsaj po mojem mnenju prestopi prag, ki ga določata obrtniška izdelanost in umetniška sporočilnost ... in kar prebudi moja ušesa.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnje leto?
Čaka me precej zanimivih projektov tako doma kot v tujini, pa naj gre za poustvarjanje ali za pisanje novih del. Vseeno pa najraje pomislim na muziciranje v duu s sopranistko, mojo boljšo polovico, s katero načrtujeva tudi snemanje plošče in niz koncertov. V sklopu skupnega muziciranja se med drugim zelo veseliva novitete izpod peresa izjemne Nine Šenk: njeno novo delo bova premierno poustvarila konec leta v Helsinkih.
In ker je beseda med drugim tekla tudi o glasbenih žanrih, rad omenim tudi naslednje: v načrtu je tudi snemanje plošče s pronicljivim Janijem Kovačičem, s katerim bi rada ujela nekaj trenutkov, ki sva jih sicer v živo že poustvarila v okviru programa Blejski misal. Če gre v prvem duu za napisano klasično glasbo s časovnim in stilskim razponom več kot štiristo let, bo z Janijem veliko prepuščeno trenutku – torej veliko improvizacije, vsaj kar zadeva part harmonike, ki bo poskušala glasbeno osvetliti in dopolniti sijajna besedila.
Kot zanimivost pa za konec omenim še projekt, ki naj bi bil v Helsinkih. Tam naj bi namenoma nedokončane partiture umetna inteligenca oblikovala v dokončane skladbe. Najbrž je ustrezen pomislek o umetniški vrednosti takega početja, pa vendar: zanimivo bo videti, kaj lahko naredi strojno učenje oz. do kakšnih rešitev se računalnik kot nečlovek sploh lahko dokoplje. Gre torej za goro podatkov, nič intuicije in seveda za »človeško« izhodišče v obliki nedokončane partiture. Zadnja misel sicer ni načrt, je pa velika želja: da bi glasbo v čim bolj doživljali kot nekaj edinstvenega. Zaradi tehnologije je to sicer čedalje težje, a upanje ostaja!
