Skoki z velike višine, dirkanje z motorji, visenje z visokih stavb, pretepi, padci, streljanje in goreče telo – vse to, ob čemer se večini naježi dlaka, je za 34-letno Tjašo Perko nekaj povsem običajnega. Temu celo reče »hrana za dušo«, saj obožuje akcijo in adrenalin, trpi pa ob miru in rutini. Nič čudnega, saj je hči kaskaderja Roka Cvetkova, ki je njo in brata Alexa že kot otroka vpeljal v svet vratolomnih akcij. Tjaša zdaj skupaj z možem, nekdanjim slalomistom Rokom Perkom, nadaljuje tradicijo in v družinski posel že vpeljuje svoja sinova, devetletnega Oskarja in šestletnega Izaka Svaruna.
Kakšno je letos vaše poletje, sploh v primerjavi z lanskim?
Prejšnje leto sem mislila, da bo letošnje leto že zelo drugačno, da bomo sproščeni in korona pozabljena, a je podobno kot lani. Vsi smo še malo na trnih, ne upamo si preveč načrtovati, sploh ko poslušamo, kaj vse se bo zgodilo. Zato je to poletje zelo podobno prejšnjemu. Dve leti nazaj je bilo pa … V resnici se sploh več ne spomnim poletja pred korono. To je bilo čisto neko drugo življenje …
Zgodba o koroni se sliši kot scenarij kakega filma
Res je. Saj vemo, da so bile nekoč vojne, razne katastrofe, da se to periodično dogaja, a mi smo živeli v res lepem obdobju. Bil je mir, normalno smo lahko živeli, v Sloveniji ni bilo niti hujših naravnih katastrof … Res je bilo lepo. Zdaj pa smo vsi v nekem krču.
Kako pa je zdaj z vašim kaskaderskim delom?
Kar zadeva snemanja, sem imela par projektov, a večja snemanja so itak projektna. Lani je bilo čisto zatišje, zdaj pa je kar steklo. Ne toliko kot prej, tudi ni več enako, ker ni več tako sproščeno na snemanju.
Vi ste ravno zaključili projekt?
Ja, bila sem dvojnica mafijske žene v angleški vohunski seriji The Ipcress File, snemali smo v Splitu. Prvič sem na snemanje vzela tudi mlajšega sina Izaka Svaruna, ki je bil dvojnik mafijčevega otroka. Skupaj sva posnela prizor dirkanja na motorju. Glavni igralec je Joe Cole iz serije Peaky Blinders, glavna igralka pa Lucy Boynton iz Bohemian Rhapsody.
In vi ste njena dvojnica?
Ne, ne, dvojnica žene enega od mafijcev iz te bande. Lucy je previsoka zame, nje ne bi mogla »dublirati«.
Torej je za to zelo pomembna podobna fizična konstrukcija.
Ja, vsaj malo moraš biti podoben igralki. Jaz že ne morem zamenjati nekoga, ki je visok meter osemdeset. V višino malo že lahko greš s petami, a preveč se ne da. Odvisno od kadra, kaj zahteva od tebe, vsega pač ne moreš narediti v petkah.
Kako je potem gledati film, ko vidite prizore, ki ste jih posneli, a nihče drug ne ve, da ste to vi?
Saj je fino in sem ponosna, a kot pravite, v bistvu res nihče ne ve, da sem to jaz. Meni je ta poklic všeč. Ves potek snemanja in ves adrenalin, ki mi ga da. Mi je pa tudi fino, ko kdaj dobim vlogo, v kateri sem jaz, ne kot dvojnica, da lahko tudi malenkost odigram in zraven še naredim kaj kaskaderskega. Saj ne da sem neka huda igralka, nikoli nisem bila v teh vodah, a se mi zdi, da se kar znam obnašati pred kamero.
S kaskaderstvom ste okužili že oba sinova.
Res je. Tudi Oskar je že snemal reklame in ravno zdaj se dogovarjamo za neki film. Sta kar vpletena. Če je priložnost, ju brez razmišljanja vključim, zakaj pa ne? V bistvu v družini ni nikogar, ki ne bi podedoval te žilice. (smeh) Še mož Rok je upokojeni smukač, torej čisti »adrenalinec«. Oba sva takšna in peljeva to zgodbo naprej. Čeprav, če povem po pravici, sem jaz kot mama bolj prestrašena, medtem ko Rok ni: »Kaj, saj sta fanta!« Jaz pa ne želim zlomov in drugih poškodb, zato vseeno malo pazimo.
Ampak verjetno bi marsikdo rekel, da nista odgovorna starša.
Najbrž. (smeh) Se pogosto pošalim, da še dobro, da petindvajset let nazaj ni bilo družbenih omrežij, saj kar sva midva z bratom počela z očetom … Zagotovo bi komentirali, da nismo »gladki«. (smeh)
Ste imeli pa zagotovo zelo zanimivo otroštvo.
Seveda, čeprav mi je bilo vse to normalno, tako sem odraščala. Drugim pa je zanimivo, ker je očitno precej drugačno od otroštva drugih.
Ja, ne dirkamo vsi z avtomobili, padamo z višine na glavo ali gorimo.
Leta nazaj, ko sem imela okoli deset let, je oče še prirejal kaskaderske šove po celi Sloveniji in Balkanu, kjer so kazali, kako je kaj posneto v filmu. Bile so eksplozije, dirkanje z avtomobili … Je bilo res divje, jaz pa sem bila ves čas zraven, gledala in sodelovala. Če pomislim, da bi se zdaj, torej leta 2021 naredil tak šov, bi bilo to čisto nepredstavljivo.
Najbolj nora stvar, ki ste jo naredili?
Kaj pa vem, vse so malo nore. (smeh) Mogoče pri filmu Diana, ko smo kot paparaci dirkali za njo po ovinkasti cesti z zelo starimi in nezanesljivimi avti. Jaz sem vozila, na desni ni bilo ograje, bil je prepad v morje, zelo ozka cesta, vozili smo eden za drugim, skozi okno je visel paparac. Morala sem paziti še nanj, da ga ne pribijem v kakšno skalo … Ta vožnja mi je res ostala v spominu.
Vas je bilo kdaj zares strah?
Ne. Mogoče le, da me je pri kakšnem skoku kdaj malo »zaslabilo«, ker je bilo tako visoko, a sem se hitro zbrala. Ravno to mi je všeč, ta adrenalin.
Kako hitro pa ga začnete pogrešati, če ga ni?
Ga niti ne pogrešam, ker se ves čas nekaj dogaja. Popravek: morda sem ga pogrešala lani, ko se zaradi korone eno leto ni nič dogajalo. A ne toliko adrenalina, bolj to, da greš na delo, snemaš, da nekaj narediš. Ne bi tega počela vsak dan. Vesela sem, da je snemanje projektno, ker se ukvarjam tudi z drugimi stvarmi, je pa fino, da si lahko vmes napolnim dušo in grem zadovoljna spet nazaj v »mama življenje« in v svoje podjetje.
Kaj je pravzaprav vaš glavni vir zaslužka?
Imamo družinsko podjetje, agencijo za zaposlovanje, ki sem ga pred kratkim prevzela. Kaskaderstvo je pa za dušo in popestritev enih in istih dni, ker sovražim rutino. Ta me ubija.
A pri dveh otrocih verjetno rutine ni.
Ne, in to mi zelo ustreza. Se že kar bojim, kaj bo, ko bosta zrasla, saj se bo vse malo umirilo.
Niste nikoli razmišljali, da bi šli v Ameriko in se ukvarjali le s kaskaderstvom in filmi?
Imela sem bajne plane! Nikoli nisem načrtovala poroke in otrok, pa se je zgodilo ravno to! Pri enaindvajsetih letih sem se vpisala na filmsko akademijo v New Yorku, vse sem splanirala, potem pa sem spoznala Roka in začela vse to prestavljati, nato pa po nesreči zanosila. Zgodilo se je življenje, medtem ko sem jaz delala načrte za nekaj drugega. (smeh) Po rojstvu sem celo mislila plane nadaljevati in speljati šolanje – pa sem drugič zanosila.
S čim vas je Rok tako očaral, da ste se odpovedali vsem načrtom?
Zdaj sva skupaj že dvanajst let, a se mi zdi, kot bi se ravnokar spoznala. Bila sva precej mlada in pri dvajsetih se čisto drugače zaljubiš, kot se pri tridesetih ali štiridesetih. Takrat še nisi obremenjen, nisi zasut z življenjem. Kasneje čisto drugače razmišljaš in morda zato iščeš drugačnega partnerja, ne gledaš le s srcem, ampak z glavo, kako bosta skupaj lahko vozila skozi življenje. Meni pa je takrat tako spodneslo noge, da sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Prav spomnim se nekega trenutka, ko sem šla peš na faks, grozno je deževalo, še avtobus me je pošprical. Tak siv, depresiven dan, jaz pa sem se smejala, nad mano je sijalo sonce, vse je bilo tako lepo – ljubezen kot v kakšnem filmu.
Tudi Roka ste spravili med kaskaderje, z vami je bil pri filmu Varuj mi ženo.
Saj je že cel čas malo vpleten. Ko je imel smučarsko kariero, se je moral sicer malo čuvati, a je vedno sodeloval. Pri tem filmu pa je smešno, ker se ga precej vidi in ima konkretno vlogo, medtem ko sem bila jaz samo dvojnica in me nihče ne vidi. Gre za prizor na motorjih, on lovi in strelja na glavno junakinjo, torej Salmo Hayek, ki jo v tem prizoru nadomeščam jaz, torej je on lovil mene. (smeh)
Saj to je prav, da moški lovijo ženske, ne tako kot pri modernih zvezah, ko je pogosto obratno.
Kajne? Me prav zanima, kako bo, ko bosta moja fanta stara dvajset – bo moški še vedno lovec? Jaz pravim: dec mora biti dec! Se strinjam, da moramo biti moški in ženske enakopravni, nikoli pa ne bomo enaki, ne moremo biti in s tem ni nič narobe. Meni je fino, da moški poskrbi za določene stvari, ženska pa za druge. V duši sem malo staromodna. Všeč mi je, da je ženska princeska, moški pa poskrbi zanjo, jo reši.
Kdo bi si mislil: skačete s stavb in streljate, v resnici pa ste romantična duša!
Res je, sem precej drugačna duša, kot si me večina predstavlja. Saj sem glasna in odločna, a na znotraj sem čisti romantik. Celo preveč!
Za vas bi bila torej kakšna zgodovinska romanca, v kateri bi jahali na konju?
Ja, to, to!
Pa znate jahati?
Prav jaham ne. Je bilo pa moje prvo delo na filmu (ki žal ni nikoli ugledal luči sveta, ker je režiser umrl), ko sem imela kakih deset let, nadomeščanje fantka na konju, a tam sem stala na galopirajočem konju. Torej se znam obdržati na konju. Da bi pa bila zelo graciozna v sedlu, to pa (še) ne. Bi pa rada znala, ker imam rada konje. Všeč mi je jahanje.
Vaš brat Alex pa ni več kaskader?
Ne, njega je čisto minilo, šel je v Los Angeles študirat režijo. Je v umetniški fazi, piše scenarij, saj želi posneti celovečerec.
Vi niste koordinatorka kaskaderjev kot oče?
Če bi bila moški, bi zagotovo bila, tako pa imam doma otroka, ne morem ju pustiti in iti za cel mesec nekam. Oče gre lahko, saj se ga ne pogreša toliko, mama pa je mama, ne more. Moj mali je čisto navezan name. Ko moram kam iti, joka, naj ne grem, da ne more brez mene, in hoče z mano. Noro je bil srečen, ko je šel z mano na snemanje v Split. Zdaj ko smo prišli z morja, pa me že sprašuje, ali grem morda še kam na počitnice brez njega. (smeh) Zato si ne predstavljam, da bi šla kam za več kot teden dni. Starejši pa je že od nekdaj bolj samostojen in ni problema z njim.
To je ženski križ …
Tako pač je, ne more biti drugače. Razen če se odločiš za kariero in se posvečaš samo temu, kar je odvisno od ženske. Meni je fino tako, kot je, da imam poleg otrok še posel in kariero. Imam itak energije za izvoz in jaz to vse zmorem.
Ampak je verjetno vseeno naporno?
Nikoli ne jamram. Imam dovolj pet ur spanca, sem vajena. Roka do pred treh let, ko je bil smukač, ni bilo nič doma. Bil je 220 dni na leto od doma, jaz pa sem sama skrbela za dva mala otroka. Moji so z Obale, njegovi iz Gorenjske. Ni bilo babic, ki bi malo pomagale. Pa sem ju vzgajala, delala, telovadila, kuhala, jokala in se smejala zraven, pa je šlo. Če človek hoče, se vse da.
Verjetno pomaga tudi to, da ste imeli otroka tako mladi.
Absolutno! Mlad imeti otroka je čisto nekaj drugega kot kasneje, že zdaj vidim po sebi. Imam željo po še enem otroku. Imela bi tri, ampak ko slišim kakšnega dojenčka jokati, se spomnim na nočno zbujanje in priznam, da se mi ne da več.
Če se bosta sinova odločila za kaskaderstvo – koliko vas bo stiskalo pri srcu?
Hja, na to zdaj ne bi mogla odgovoriti, bomo videli. Čez deset let bom itak razmišljala čisto drugače. Mama mi je vedno govorila: saj boš videla, kako se čez deset let vse spremeni. Ko razmišljam za nazaj, ima prav.
